Končno sem našel resnico

Iztekal se je avgust leta 1939. Potoval sem domov, v Budimpešto v Madžarski, in se spotoma ustavil v Moskvi. Nekaj dni prej, 23. avgusta, sta Nemčija in Sovjetska zveza podpisali pakt o nenapadanju. Po kremeljskih zidovih so bile razobešene nacistične zastave s svastiko. Zakaj sem bil v Rusiji in kaj me je čakalo doma?

NAJ se najprej vrnem v madžarsko mestece Veszprem, kjer sem se rodil 15. januarja 1918. Bil sem najstarejši od štirih otrok. Starši so poskrbeli, da smo redno hodili v cerkev. Že s petimi leti sem pomagal pri maši v rimskokatoliškem samostanu. Doma sem za svoje brate in sestre uprizarjal namišljene maše in si za to nadel iz papirja izdelano duhovniško oblačilo.

Ko sem bil star osem let, je oče zapustil družino. Za nas je skrbela mama, pomagala pa ji je njena mama. Leto dni za tem, je mama umrla za rakom. V naslednjih letih so nas otroke ločili ter dali v različne sirotišnice in v rejo. Zadnja sirotišnica, v kateri sem živel, je stala blizu Budimpešte. Upravljali so jo Frères Maristes (Marijini bratje), francoski katoliški učiteljski red. Boga sem res ljubil, in ko so mi pri 13 letih ponudili izobraževanje njihovega verskega reda, sem to sprejel.

Obsežno versko šolanje

Naslednje leto so me poslali v Grčijo, kjer sem obiskoval šolo Frères Maristes, v kateri so poučevali v francoščini in me pripravljali za učitelja. Štiri leta kasneje, leta 1936, sem dobil spričevalo, ki je potrjevalo, da sem usposobljen za poučevanje v osnovni šoli. Po maturi sem v verskem redu postal brat in se zaobljubil, da bom živel življenje uboštva, poslušnosti in čistosti. Čeprav smo bratje nosili verska oblačila in poučevali katekizem, nismo nikoli preučevali Biblije.

Tistega poletja sem zaprosil, da bi poučeval v šoli na Kitajskem, in prošnjo so mi odobrili. Tako sem 31. oktobra 1936 iz Marseilla v Franciji odplul z linijsko čezoceansko ladjo in tretjega decembra 1936 prispel v Šanghaj. Od tam sem se z vlakom odpeljal v severni del Kitajske, v njeno glavno mesto Peking.

Verski red Frères Maristes je imel na goratem področju kakih 25 kilometrov zunaj Pekinga veliko šolo, dom in kmetijska poslopja; blizu je stala cesarjeva poletna rezidenca s prelepimi vrtovi in sadnim drevjem. Tam sem se začel intenzivno učiti kitajskega in angleškega jezika. Nikoli pa nismo preučevali Biblije.

Sredi nemirov

V zgodnjih tridesetih letih so Japonci zasedli Mandžurijo (del Kitajske). Julija 1937 so se blizu Pekinga japonske in kitajske čete spopadle. Zmagoviti Japonci so postavili novo vlado. Sestavili so jo iz kitajskih predstavnikov, ki so jih sami izbrali. Zaradi tega so se proti novi vladi začeli bojevati kitajski gverilci.

Ker so imeli naš samostan zunaj Pekinga za francosko ozemlje, se niso bojevali neposredno na njem. Kljub temu pa so nas zadele zablodele topovske krogle in ranile nekatere med več kot 5000 Kitajci, ki so se zatekli v naš samostan. Medtem so na podeželju vladali kitajski gverilci.

Septembra 1937 je okrog 300 oboroženih kitajskih gverilcev napadlo naše zgradbe. Iskali so orožje, denar in hrano. Za talce so vzeli deset Evropejcev, tudi mene. Po šestih dneh so me izpustili, bil sem eden prvih izpuščenih. Ker sem jedel okuženo hrano, sem zbolel in mesec dni prebil v bolnišnici.

Ko so me odpustili iz bolnišnice, so me premestili v drugo šolo našega verskega reda. Ta je stala v varnejšem predelu Pekinga. Januarja 1938 so me poslali poučevat v Šanghaj, a že septembra spet nazaj v Peking, da bi poučeval tam. Po tistem šolskem letu nisem obnovil svojih verskih zaobljub. Sedem let sem živel religiozno in se tako tudi izobraževal, a v svojem iskanju resnice nisem bil potešen. Zato sem izstopil iz verskega reda in se odpravil domov v Budimpešto.

Takrat so se že zbirali črni oblaki druge svetovne vojne. Moji francoski predstojniki so me spodbudili, naj potujem po transsibirski železnici, ki je šla skozi dele Sovjetske zveze. Tako me je torej to potovanje 27. avgusta 1939 pripeljalo v Moskvo, kjer sem po kremeljskih zidovih videl razobešene nacistične zastave.

Svet v vojni

Domov v Budimpešto sem prispel 31. avgusta 1939. Naslednjega dne so Nemci napadli Poljsko in začela se je druga svetovna vojna. Kasneje je Nemčija prelomila pakt o nenapadanju, ki ga je sklenila s Sovjetsko zvezo, in 22. junija 1941 je Hitlerjeva vojska vdrla v Sovjetsko zvezo. Prebili so se vse do moskovskega predmestja, samega mesta pa jim ni uspelo osvojiti.

Voditelj Madžarske je z Nemčijo podpisal mirovno pogodbo in tako je nemška vojska lahko šla čez madžarsko ozemlje. Leta 1942 sem se poročil, leta 1943 pa so me vpoklicali v madžarsko vojsko. Marca 1944 so Nemci vdrli v Madžarsko, ker Hitler ni bil zadovoljen z madžarsko podporo njegovega vojnega prizadevanja. Tistega leta se nama je rodil sin. Da bi se ognila močnemu bombardiranju Budimpešte, sta se žena in sin odselila na podeželje k ženinim staršem.

Vojna se je obrnila in sovjetska vojska je napredovala do Budimpešte. Vanjo je stopila 24. decembra 1944. Rusi so me ujeli in postal sem vojni ujetnik. Tisoče zapornikov so nas prisilili, da smo pešačili v okrog 160 kilometrov oddaljeno Bajo na Madžarskem. Tam so nas stlačili v živinske vagone, peljali v Temišvar in vtaknili v veliko taborišče. Najmanj 20.000 od 45.000 zapornikov je umrlo med epidemijo tifusa zgodaj 1945.

Avgusta so 25.000 preživelih zapornikov iz taborišča odpeljali k Črnemu morju. Od tam so jih okrog 20.000 prepeljali v Sovjetsko zvezo. Kakih 5000 drugih, ki so bili bolni, tudi mene, pa so vrnili v Madžarsko in izpustili. Tako se je osem mesecev strašnega ujetništva končalo. Čez nekaj tednov smo bili z ženo in sinom spet skupaj in odšli živet nazaj v Budimpešto.

Po vojni so mnogi še naprej trpeli. Hrane je bilo malo, inflacija pogubna. Kar ste lahko z enim madžarskim pengoejem kupili leta 1938, ste leta 1946 lahko le z enim kvintilijonom (1,000.000,000.000,000.000,000.000,000.000) pengoejev! Sčasoma se je za nas življenje obrnilo na boljše, ko sem dobil pisarniško delo na železnici.

Našel sem resnico

Leta 1955 je neka Jehovova priča, ki je živela v našem stanovanjskem bloku, začela z mojo ženo Anno govoriti o Bibliji. Ko mi je Anna povedala, da Biblija ne uči, da je pekel kraj mučenja, mi je zbudila zanimanje. (Propovednik 9:5, 10; Dejanja 2:31) Kot katoličan nisem nikoli preučeval Biblije, niti pri posebnem šolanju v cerkvenih šolah. Nesvetopisemske katoliške nauke, kot je na primer tudi ta o peklu, sem pač kar sprejel. Sedaj pa sem vzljubil biblijske resnice, še zlasti tiste o Božjem kraljestvu in o tem, kako bo to Kraljestvo izpolnilo Božji namen, da zemljo spremeni v raj. (Matevž 6:9, 10; Lukež 23:42, 43; Razodetje 21:3, 4) Bil sem čudovito srečen, tako kot še nikoli prej.

Takrat so Jehovove priče v Madžarski preganjali in zapirali, ker so pogumno učili resnice o Božjem kraljestvu. Prebral sem vso literaturo v madžarščini, kar sem jo mogel najti. Uspelo mi je dobiti tudi angleške in francoske publikacije, ki niso bile prevedene v madžarščino. Kako vesel sem bil, da sem se naučil teh jezikov!

Oktobra 1956 so se Madžari uprli komunistični vladi, ki jim jo je vsilila Rusija. V Budimpešti so izbruhnili hudi boji. Mnoge zapornike so izpustili, tudi Jehovove priče. V tem času sva se z ženo krstila, da bi simbolizirala najino posvetitev Bogu Jehovu. Teden dni za tem so ruske čete revolucijo zatrle. Izpuščeni Priče so bili zopet v zaporu.

Dragocena prednost

Ker so večino Prič, ki so vodili v oznanjevalstvu, zaprli, me je neki sokristjan vprašal, ali bi lahko prevajal nekaj biblijske literature. Najprej so mi dali zasebna pisma iz Švice s članki Stražnega stolpa, natipkanimi v francoskem jeziku. Prevedel sem jih v madžarščino, nato pa so kopije prevedenih člankov priskrbeli občinam.

Ko je bil Janos Konrad, madžarski podružnični služabnik, po 12 letih zapora zaradi nevtralnosti leta 1959 izpuščen iz zapora, so me postavili za prevajalca. Od tedaj sem za prevajanje dobival angleška besedila. Navadno mi jih je priskrbela neka kurirka, katere imena nisem vedel. Če bi me kdaj ujeli in mučili, jim tako imena ne bi mogel povedati.

Ko sem prevedel Stražni stolp, je brat Konrad pregledal, ali je točno preveden. Nato so sestre prevedene članke natipkale na zelo tanek papir in z indigo papirjem naredile 12 izvodov. Tako so včasih vsi navzoči na Stražnostolpovem preučevanju imeli svoj tipkani izvod preučevalnega članka. Nato so svoje izdaje dali drugi preučevalni skupini. A pogosto smo lahko za vsako preučevalno skupino izdelali le po en izvod Stražnega stolpa. Takrat so morali biti vsi navzoči še posebej pozorni in si zapisovati, da bi od biblijske razprave imeli kar največjo korist.

Stražni stolp v madžarščini smo od leta 1956, ko sem začel prevajati, do leta 1978, delili le v tipkani obliki. Od leta 1978 do 1990 pa so bili izvodi Stražnega stolpa šapirografirani. In kakšen blagoslov je, da imamo od januarja 1990 Stražni stolp in Prebudite se! v madžarščini prelepo, večbarvno tiskana!

Pod komunistično vlado je moral vsak imeti svetno zaposlitev. Tako sem 22 let pred upokojitvijo leta 1978 prevajal takrat, ko nisem delal v službi. Ponavadi je bilo to zgodaj zjutraj ali pozno v noč. Po upokojitvi pa sem služil kot polnočasni prevajalec. Takrat je vsak prevajalec delal doma in zaradi prepovedi smo med seboj težko komunicirali. Leta 1964 je policija kar zaporedoma vdirala v domove prevajalcev in nam zasegala besedila in drug material. V naslednjih letih nas je policija pogosto obiskovala.

Čudoviti blagoslovi

Leta 1969 so ugodili moji prošnji za potni list. Tako sva z Janosom Konradom lahko odpotovala iz Madžarske v Pariz in obiskala tamkajšnje mednarodno zborovanje Jehovovih prič »Mir na zemlji«. Kakšen blagoslov je bilo srečati Sopriče iz drugih dežel in prebiti nekaj dni v podružnici Jehovovih prič v Bernu v Švici! V sedemdesetih letih so mnogi madžarski Priče lahko šli na zborovanja v Avstrijo in Švico.

Po mnogih letih vladnih omejitev smo leta 1986 imeli prvo od države odobreno zborovanje, in sicer v Kamaraerdoejskem mladinskem parku v Budimpešti. Več kot 4000 navzočih je imelo v očeh solze radosti, ko so pozdravljali brate in sestre ter brali dobrodošlico, ki je bila z velikimi črkami napisana nad vhodom v park.

Končno je vlada 27. junija 1989 Jehovove priče uradno priznala. Novico sta v veliko veselje bratov in sester objavila madžarska televizija in radio. Tistega leta smo prvič po skoraj 40 letih prepovedi našega dela imeli brez kakršnih koli omejitev prvo območno zborovanje. Zborovanje v Budimpešti je obiskalo več kot 10.000 ljudi, več tisoč pa jih je bilo tudi na štirih drugih. V kakšno veselje mi je bilo videti, kako sta se v Budimpešti krstila tudi moj najmlajši brat Laslo in njegova žena!

Nato pa smo julija 1991 doživeli blagoslov, ki je presegel naše najlepše sanje – zborovanje na budipeštanskem velikem Nepstadionu je obiskalo več kot 40.000 delegatov. Tam sem imel prednost simultano prevajati govore članov upravnega središča v Brooklynu.

Danes z Anno delava z več kot 40 dragimi brati in sestrami v prelepem podružničnem uradu Jehovovih prič v predmestju Budimpešte. Služim v prevajalskem oddelku z ramo ob rami pridni ekipi mladih, Anna pa po podružničnih prostorih opravlja hišna dela.

Biblijsko resnico sva se trudila prenesti na sina, a ko je odrasel, je kljub temu ni sprejel. Vendar pa ji je sedaj naklonjen in upava, da bo sčasoma tudi on služil Jehovu.

Z ženo sva res zelo hvaležna, da sva spoznala resnico o našem ljubečem Bogu Jehovu in da mu lahko služiva že nad 40 let. (Pripovedoval je Endre Szanyi.)

[Slika na strani 21]

Z ženo