Naučil sem se zanašati na Jehova

PRIPOVEDUJE JÁN KORPA-ONDO

Leta 1942 so me blizu Kurska v Rusiji zajeli madžarski vojaki. Postali smo ujetniki zavezniških sil, ki so se v drugi svetovni vojni bojevale proti Rusiji. Tedaj so mi pri že izkopanem grobu dali samo deset minut, v katerih naj bi se odločil podpisati ali ne podpisati izjavo, da nisem več Jehovova priča. Vendar naj vam prej, preden vam povem, kaj se je zgodilo, odkrijem, kako sem sploh prišel tja.

RODIL sem se leta 1904 v vasici Zahor, ki je danes v vzhodni Slovaški. Po prvi svetovni vojni pa je vas pripadla novoustanovljeni državi Češkoslovaški. V njej je bilo kakšnih 200 hiš in dve cerkvi, katoliška in kalvinska.

Hodil sem v kalvinsko cerkev, toda živel sem brez vsakršnih moralnih zadržkov. Nedaleč proč pa je neki moški živel povsem drugače. Ko sva se nekega dne pogovarjala, mi je posodil Biblijo. Tedaj sem prvič držal v rokah to knjigo. To je bilo 1926., in tistega leta sva se z Barboro poročila. Kmalu sta se nama rodila otroka, Barbora in Ján.

Biblijo sem začel brati, a v njej je bilo toliko tega, česar nisem razumel. Za pomoč sem šel poprosit pastorja. Dejal je: »Biblija je samo za izobražence, zato je niti ne poskušaj razumeti.« Nato pa me je povabil, da odigrava partijo kart.

Potem sem odšel k moškemu, ki mi je posodil Biblijo. Ta je bil Preučevalec Biblije, tako so se tedaj imenovali Jehovove priče. Rad mi je pomagal in čez nekaj časa so se mi odprle oči. Nehal sem preveč piti ter zaživel bolj moralno; celo drugim sem začel govoriti o Jehovu. V Zahorju se je biblijska resnica ukoreninila v začetku dvajsetih let tega stoletja in že kmalu se je postavila na noge dejavna skupina Preučevalcev Biblije.

Vendar pa sem naletel na močno versko nasprotovanje. Vaški župnik je večidel moje družine obrnil proti meni, trdil je namreč, da se mi je zmešalo. Toda moje življenje je začelo dobivati smisel, zato sem se zatrdno odločil, da bom služil pravemu Bogu, Jehovu. Tako sem leta 1930 posvečenost Jehovu simboliziral s krstom.

Začele so se hude preskušnje

Leta 1938 so naši regiji zavladali Madžari, ki so bili v drugi svetovni vojni na strani Nemcev. V naši vasi, ki je štela manj kot tisoč prebivalcev, nas je tedaj bilo kakih 50 Prič. In še naprej smo oznanjali, kljub temu da smo si s tem ogrožali življenje in svobodo.

Leta 1940 so me vpoklicali v madžarsko vojsko. Kaj sem naredil? No, ker sem bral biblijske prerokbe o tem, da bodo ljudje prekovali vojskovalno orodje v orodje miru, sem vedel, da bo Bog nekoč z zemlje odstranil vse vojne. (Psalm 46:9; Izaija 2:4) Zasovražil sem vojne in se odločil, da ne bom šel v vojsko, pa naj se zgodi kar koli.

Obsodili so me na 14 mesecev zapora, zaprli pa v Pécsi na Madžarskem. V istem zaporu je bilo še pet Prič in bili smo zadovoljni, da smo skupaj. Nekaj časa sem prebil v samici, z verigami na nogah. Ko smo zavrnili delo, ki je bilo povezano z vojsko, so nas tepli. Po ves dan smo morali mirno stati, razen dveh ur opoldan. To je trajalo več mesecev. Vendar smo bili srečni, ker smo pred Bogom ohranili čisto vest.

Predlagali so nam kompromis

Nekega dne je prišlo 15 katoliških duhovnikov, ki so nas skušali prepričati, kako pomembno je, da gremo v vojsko in s tem podpremo vojno. Med pogovorom smo rekli: »Šli bomo v vojsko, če nam iz Biblije dokažete, da je duša neumrljiva in da bomo, če umremo v vojni, prišli v nebesa.« Seveda nam tega niso mogli dokazati, zato se tudi niso več hoteli pogovarjati.

Leta 1941 sem svojo kazen odslužil in pričakoval sem, da se bom lahko vrnil k družini. Namesto tega pa so me vklenjenega prepeljali v vojaško bazo v Sárospatak (tudi na Madžarskem). Tam so mi ponudili, da me izpustijo. »Vse, kar moraš storiti je, da podpišeš obljubo, da boš, ko prideš domov, plačal 200 pengov,« so mi rekli.

»Kako je to mogoče?« sem jih vprašal. »Čemu želite ta denar?«

»Zanj boš dobil zdravniško potrdilo, da nisi sposoben za vojsko,« so odgovorili.

Težko se je bilo odločiti. Več kot leto dni so z menoj nečloveško ravnali, kar me je že utrudilo. Sedaj pa naj bi privolil, da jim dam nekaj denarja, in bi me izpustili. »Bom še razmislil,« sem zamomljal.

Kako naj se odločim? Moral sem misliti na ženo in otroka. In ravno tedaj sem od sokristjana dobil spodbudno pismo. V njem mi je citiral List Hebrejcem 10:38, kjer je apostol Pavel zapisal Jehovove besede: » ‚Pravičnik moj pa bo živel iz vere‘, in: ‚Ako se umakne, duši moji ne bode po volji.‘ « Že kmalu po tistem sta tudi v vojašnici z menoj govorila madžarska častnika in eden je pripomnil: »Še veste ne, kako vas spoštujemo, ker se tako trdno oklepate biblijskih načel! Nikar ne popustite!«

Naslednji dan sem šel do tistih, ki so mi za 200 pengov ponujali svobodo, in jim rekel: »Bog Jehova je dovolil, da so me zaprli, zato bo poskrbel tudi za rešitev. Ne bom se sam odkupoval.« Obsodili so me na deset let zapora. Vseeno pa so me še skušali zvabiti v kompromis. Na sodišču so mi ponudili, da mi kazen oprostijo, če pristanem na dvomesečno služenje vojaščine, kjer se mi orožja niti pritakniti ne bo treba! Zavrnil sem tudi to in odšel v zapor.

Vse hujše preganjanje

Spet so me odpeljali v zapor v Pécs. Tokrat so me huje mučili. Za kaki dve uri so me obesili za roki, zvezani na hrbtu. Zaradi tega sta se mi izpahnili rameni. V razdobju 6 mesecev so to nekajkrat ponovili. Samo Jehovu se lahko zahvalim, da sem zdržal.

Leta 1942 so me v skupini – političnih zapornikov, Judov in 26 Jehovovih prič – odpeljali v Kursk, v mesto na področju, ki so ga zasedle nemške čete. Predali so nas Nemcem. Ti pa so nam odredili, naj vojakom na fronti nosimo orožje, obleko in hrano. Mi, Jehovove priče, tega nismo hoteli delati, saj bi s tem prekršili krščansko nevtralnost. Zaradi tega so nas vrnili Madžarom.

Ti so nas zaprli v mestno ječo v Kursku. Tam so nas več dni trikrat dnevno pretepali z gumijevkami. Nekoč me je udarec zadel v sence in sem padel, nato pa pomislil: ‚Umiranje niti ni tako hudo.‘ Ves sem odrevenel, zato nisem ničesar čutil. Tri dni nam niso dali nič jesti. Nato so nas odpeljali na sodišče in šest obsodili na smrt. Po izvršeni kazni nas je ostalo še dvajset.

Preskušnje vere, ki so me doletele v tistih dneh v Kursku, oktobra 1942, so bile najhujše, kar sem jih moral kdaj pretrpeti. Naši občutki so bili takšni, kot jih je nekoč lepo izrazil kralj Josafat, ko se je njegovo ljudstvo soočilo z ogromno premočjo: »Zakaj v nas ni moči proti temu velikemu krdelu, ki gre semkaj zoper nas; mi ne vemo, kaj storiti, temuč oči naše gledajo po tebi.« (2. letopisov 20:12)

Vseh 20 so nas odpeljali ven, kopat skupinski grob, varovalo pa nas je 18 madžarskih vojakov. Ko smo ga izkopali, so nam rekli, da imamo na razpolago deset minut. V tem času naj bi podpisali dokument, v katerem je med drugim pisalo: »Nauki Jehovovih prič so napačni. Ne verujem več vanje in jih ne podpiram. Boril se bom za madžarsko domovino [. . .] S podpisom potrjujem, da postajam član rimskokatoliške cerkve.«

Po desetih minutah smo zaslišali zapoved: »Na desno! H grobu!« Nato pa: »Prvi in tretji zapornik v jamo!« Dali so jima še deset minut, da se odločita, ali bosta podpisala. Eden izmed vojakov ju je rotil: »Odpovejta se svoji veri in pridita iz groba!« Niti besedice nista rekla. Nato ju je poveljujoči častnik ustrelil.

»Kaj bomo pa z drugimi?« je vojak vprašal poveljnika.

Ta je odgovoril: »Zvežite jih. Še huje jih bomo mučili, nato pa ob šestih zjutraj ustrelili.«

Naenkrat me je postalo strah, pa ne smrti, ampak tega, da ne bi zdržal mučenja in sklenil kompromis. Zato sem stopil naprej in rekel: »Gospod, enaki prestopniki smo kot brata, ki ste ju pravkar ustrelili. Zakaj ne postrelite tudi nas?«

Pa nas niso. Roke so nam zvezali na hrbet, nato pa nas zanje obesili. Ko smo izgubili zavest, so nas polili z vodo. Strašno nas je bolelo, saj so se nam zaradi lastne teže izpahnila ramena. Tako so nas mučili kake tri ure. Nato pa je nepričakovano prišlo povelje, naj ne ustrelijo več nobenega Jehovove priče.

Premik na vzhod in pobeg

Po treh tednih smo v skupini odšli in po več dneh prišli do reke Don. Odgovorni so nam rekli, da nas ne bodo vodili nazaj. Podnevi smo delali kar tja v tri dni, kopali smo jarke in jih nato zasipavali. Zvečer pa smo se malce svobodneje gibali okrog.

Razmere pa so nam ponujale dve možnosti. Ali umreti kar tam ali pa pobegniti Nemcem in se predati Rusom. Samo trije smo se odločili za pobeg prek zamrznjenega Dona. Dvanajstega decembra 1942 smo se pomolili k Jehovu in šli. Prispeli smo do ruske vojske in ta nas je nemudoma vtaknila v vojno taborišče k že približno 35.000 zapornikom. Ampak samo kakih 2300 nas je dočakalo pomlad. Vsi drugi so umrli od lakote.

Svoboda, vendar žalostna

Doživel sem konec vojne in še nekaj mesecev po njej ostal v ruskem ujetništvu. Novembra 1945 leta pa sem le prišel domov, v Zahor. Naša kmetija je bila v slabem stanju, zato sem moral začeti čisto znova. Žena je z otrokoma med vojno obdelovala kmetijo, toda oktobra 1944 so jih preselili na vzhod, ker so se približevali Rusi. In tako so nam vse, kar smo imeli, pokradli.

Najhujše od vsega pa je bilo to, da je bila žena zelo bolna že tedaj, ko sem se vrnil. Umrla mi je februarja 1946, stara komaj 38 let. Tako sva bila po petih dolgih in težkih letih skupaj le kratek čas.

Tolažbo sem našel pri mojih duhovnih bratih in sestrah, na shodih ter oznanjevanju od hiše do hiše. Leta 1947 pa sem si sposodil nekaj denarja, da bi lahko šel na zborovanje v 400 kilometrov oddaljeno Brno. Tam, med svojimi krščanskimi brati in sestrami, med katerimi je bil tudi Nathan H. Knorr, tedanji predsednik Watch Tower Bible and Tract Society, sem se zelo potolažil in opogumil.

Vendar v povojni svobodi nismo dolgo uživali. Že leta 1948 so nas začeli zatirati komunisti. Precej bratov, ki so vodili delo Jehovovih prič v Češkoslovaški, so leta 1952 pozaprli, zato mi je bila zaupana naloga, da skrbim za občine. Leta 1954 pa so prijeli tudi mene in me obsodili na štiri leta zapora. Zaradi krščanske nevtralnosti pa so zaprli tudi sina Jána in njegovega sina Jurija. Dve leti sem bili zaprt v državni kaznilnici Pankrác, v Pragi. Ob amnestiji leta 1956 so me izpustili.

Končno svoboda!

Tudi v Češkoslovaški so komunisti leta 1989 navsezadnje izgubili moč in delovanje Jehovovih prič se je legaliziralo. Tako smo se lahko svobodno shajali in javno oznanjevali. Tedaj nas je v Zahorju bilo skoraj sto Prič, torej je bil v vasi vsak deseti človek Priča. Pred nekaj leti smo zgradili lepo in prostorno kraljestveno dvorano z 200 sedeži.

Nisem več ravno najbolj zdrav, zato me v kraljestveno dvorano vozijo bratje. Vesel sem, da sem navzoč, in uživam, ko komentiram pri Stražnostolpovem preučevanju. Še posebej pa sem srečen, ko gledam, kako člani treh rodov moje družine služijo Jehovu, med njimi tudi precej vnukov. Eden je celo služil kot potujoči nadzornik Jehovovih prič v Češkoslovaški, dokler so mu to dovoljevale družinske obveznosti.

Hvaležen sem Jehovu, da mi je v teh mnogih letih preskušenj dajal moč. Podpiralo me je to, da je zame vedno bil središče življenja, »kakor da bi videl Nevidnega«. (Hebrejcem 11:27) Res sem občutil, kako me njegova mogočna roka rešuje. Zato, vidite, se še vedno trudim, da prihajam na občinske shode in da javno objavljam njegovo ime, kolikor pač še lahko.

[Slika na strani 25]

Kraljestvena dvorana v Zahorju

[Slika na strani 26]

Cenim prednost komentiranja pri Stražnostolpovem preučevanju