Biblijsko gledišče

Ali se lahko zakon ohrani, če je prišlo do nezvestobe

»Jaz pa vam pravim: kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.« (MATEVŽ 19:9, Slovenski standardni prevod)

S TEMI besedami je Jezus Kristus kristjanu dovolil, da sme ta sam odločiti, ali se bo od nezvestega zakonca razvezal.a Kaj pa, če nedolžni zakonec želi zakon ohraniti, in se s partnerjem dogovori, da bosta svojo zvezo zakrpala? Kakšne težave ju čakajo in kako se lahko z njimi uspešno spopadeta? Poglejmo, kako Biblija pomaga odgovoriti na ta vprašanja.

Razdejan dom

Najprej moramo vedeti, kakšno škodo je nezvestoba povzročila. Ko je Jezus Kristus pojasnil, da je Začetnik zakonske zveze odločil, naj bosta mož in žena ‚eno telo in ne več dva‘, je dodal: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Da, zakon je zasnovan tako, da človeka neločljivo združi. Ko kdo zakonsko prisego prelomi, ker prešuštvuje, ima to boleče posledice. (Matevž 19:6 EI; Galatom 6:7)

Gorje, ki ga doživlja nedolžni zakonec, to potrjuje. Posledice prešuštvovanja se lahko primerja s posledicami orkana, ki ruši domove. Dr. Shirley P. Glass je izjavila: »Posamični nedolžni zakonci, ki sem jih zdravila, so mi povedali, da bi jim bilo lažje, če bi jim zakonski tovariš umrl.« Nekateri, ki jim je smrt odvzela moža ali ženo, se seve najbrž ne bodo strinjali. Kljub temu pa je očitno, da prešuštvovanje povzroči izjemno hudo bolečino. Zato si nekateri ljudje nikoli povsem ne opomorejo.

Morda bo kdo, ki razmišlja o tej bolečini, vprašal: ,Ali se zakon zaradi prešuštva mora razdreti?‘ Ni nujno. Jezusova izjava o prešuštvovanju kaže, da se po Svetem pismu zvesti zakonec lahko razveže, da pa to ni obvezno. Nekateri pari se odločijo, da se bosta vsekakor skušala spremeniti in razbit zakon zakrpati ter utrditi – čeprav se prešuštva ne da z ničimer opravičiti.

Seveda je boljše, če zakonca v svojem odnosu spremenita, kar je pač treba, in si ostaneta zvesta. Včasih se tudi nedolžni zakonec odloči, da bo zakon ohranil, kljub temu da je drugi prešuštvoval. Vendar naj pretehta tudi posledice, naj se ne odloči tako zato, ker pač misli, da bo vse v redu. Žena bo verjetno mislila na to, kaj potrebujejo njeni otroci, pa tudi na svoje duhovne, čustvene, telesne in gmotne potrebe.b Pametno pa bo tudi, če bo razmislila, ali je zakon sploh mogoče rešiti.

Se zakon sploh da rešiti

Gradbinec mora prej, preden obnovi hišo, ki jo je razdejal orkan, ugotoviti, ali se jo sploh lahko popravi. Podobno bo par, katerega zveza se je razbila zaradi nezvestobe, prej, preden jo skuša obnoviti – še posebej pa zvesti zakonec – želel razsodno ugotoviti, ali je intimnost in zaupanje sploh mogoče obnoviti.

To, ali se krivi zakonec resnično kesa ali pa ‚v svojem srcu‘ še prešuštvuje, je dejavnik, ki ga je treba upoštevati. (Matevž 5:27, 28) Ali se kljub obljubam, da se bo spremenil, obotavlja takoj končati nemoralno zvezo? (2. Mojzesova 20:14; 3. Mojzesova 20:10; 5. Mojzesova 5:18) Ali si še ogleduje druge ženske? Ali za svoje prešuštvo krivi ženo? Če je tako, je malo verjetno, da bo trud za obnovitev zaupanja v zakonu poplačan. Kadar pa mož nedovoljeno razmerje konča, prizna, da je kriv, in si sam od sebe naloži dolžnost, da bo zakon rešil, bo žena morda uvidela, da bi to lahko bilo jedro za obnovo njunega zaupanja v zakonu. (Matevž 5:29)

Pa še, ali mu bo zvesta žena to lahko odpustila? Odpustiti ne pomeni ne govoriti o tem, kako hudo jo je to prizadelo, tudi ne pomeni pretvarjati se, da se ni nič spremenilo. Pomeni, da se bo trudila in ščasoma ne bo več kuhala zamere. Proces odpuščanja terja čas, vendar pomaga vzpostaviti čvrst temelj za obnovitev zakona.

Počistiti »črepinje«

Kaj mora par narediti takoj za tem, ko zvesti zakonec odloči, da bo rešil zakon? Tako, kakor je treba odstraniti razbitine okoli hiše, ki jo je grdo poškodoval orkan, je treba počistiti »črepinje«, ki so se nabrale v zakonu. To paru lahko v določeni meri uspe, če si povesta, kaj čutita drug do drugega. V Pregovorih 15:22 piše: »Skazé se načrti, kjer ni [zaupnega pogovora, NW].« Hebrejska beseda, prevedena z ‚zaupni pogovor‘, nakazuje intimnost in pravzaprav pomeni »v krogu«, o tem govori Psalm 89:7 (89:8 v SSP). To torej ni samo površen pogovor, ampak odkrito in intenzivno komuniciranje, ko oba partnerja odkrijeta svoja najgloblja čustva. (Pregovori 13:10)

Včasih denimo lahko zvesta žena moža vpraša: Kako se je razmerje začelo? In kako dolgo je trajalo? Kdo vse še ve za to? Zagotovo bo pogovor o tem zanju boleč. Nedolžni ženi se bo zdelo, da to mora vedeti, da bi mu lahko spet zaupala. Zato je najboljše, da nezvestež pošteno in obzirno vse pove. Govoriti bi moral ljubeče in prijazno ter misliti na to, da je namen pogovora pomiritev, ne pa zadajanje ran. (Pregovori 12:18; Efežanom 4:25, 26) Oba pa morata, ko govorita o tem, kaj se je zgodilo, biti obzirna, se obvladovati in se vživeti v čustva drugega.c (Pregovori 18:13; 1. Korinčanom 9:25; 2. Petrov 1:6)

Kdor je Jehovova priča, bo morda za pomoč prosil občinske starešine. Kristjan, ki hudo greši, denimo prešuštvuje, pravzaprav mora to takoj povedati starešinam, ki skrbijo za duhovni blagor parov in občine. Ko se prešuštnik pogovarja s starešinami, utegne pokazati, da se iskreno kesa, tako bo tudi smel ostati v občini. V takih primerih starešine lahko pomagajo obema zakoncema. (Jakob 5:14, 15)

Vračanje v prejšnje stanje

Par je, ko se njuna čustva kolikor toliko pomirijo, na dobri poti, da obnovi bistvene aspekte svojega zakona. Iskreno in resno morata komunicirati. In ko odkrijeta kako slabost, jo morata odpraviti.

Predvsem se mora spremeniti krivi zakonec. Vendar mora tudi zvesta žena prispevati svoj del in utrjevati šibke točke zakona. To ne pomeni, da je za prešuštvo kriva ona oziroma da ga je moč opravičiti, ne, za takšen greh ni opravičila. (Primerjaj 1. Mojzesova 3:12; 1. Janezov 5:3.) Pomeni le, da so v zakonu najbrž problemi, ki jih je treba rešiti. Vračanje zakona v prejšnje stanje je naloga obeh. Ali je treba utrditi vzajemne vrednote in cilje? Ali sta zanemarjala duhovne dejavnosti? Ta proces, odkrivanje in nujno odpravljanje pomenljivih slabosti, je srčika obnavljanja hudo načetega zakona.

Vzdrževanje

Celo solidno zgrajeno hišo je treba vzdrževati. Torej je pomembno vzdrževati tudi obnovljeno razmerje. Par ne sme dovoliti, da bi njuna odločenost, da se bosta držala novih sklepov, sčasoma popustila. Če jima kaj malega spodleti, denimo da spet premalo komunicirata, naj raje nemudoma poskrbita, da to popravita, potem pa še izboljšujeta. (Pregovori 24:16; Galatom 6:9)

Predvsem pa bi možu in ženi morale biti najpomembnejše prav njune vsakdanje duhovne navade, nikoli ne bi smela dovoliti, da bi bilo kaj pomembnejše od teh in njunega zakona. V Psalmu 127:1 piše: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji.« (SSP) Tudi Jezus je opozoril: »Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« (Matevž 7:24–27, SSP)

Če pa par biblijska načela ignorira, ker se je pač po njih težko ravnati, bo njun že tako razmajan zakon zašel v naslednjo, hujšo preskušnjo zvestobe. Po drugi strani pa bo Bog, če mož in žena ravnata po biblijskih merilih v vseh zadevah, njun zakon blagoslavljal. Pa tudi močneje si bosta želela biti drug drugemu zvesta, to pa ugaja Začetniku zakona, Bogu Jehovu. (Matevž 22:36–40; Propovednik 4:12)

[Podčrtne opombe]