Slonovina – koliko je vredna?
Od dopisnika Prebudite se! iz Kenije
Junija leta 1997 so na mednarodni konferenci v zimbabvejskem Harareju delegati iz 138 držav glasovali o omilitvi sedemletne vsesvetovne prepovedi trgovanja s slonovino. Po ostri razpravi so se odločili, da trem državam v južni Afriki, Bocvani, Namibiji in Zimbabveju, pogojno dovolijo prodajo slonovine Japonski. Južnoafriški predstavniki so se tega sklepa tako razveselili, da so kar zapeli. Druge delegate pa je skrbela prihodnost afriških slonov.
KO JE Hanibal v tretjem stoletju pr. n. š. izzval rimsko vojsko na boj, je imel pri sebi celo četo udomačenih afriških slonov. V tistih dneh je bilo od Rta do Kaira verjetno na desetine milijonov teh živali.
Kasneje pa se je vse spremenilo. Neki opazovalec je napisal: »Človeške otoke v morju slonov so zamenjali otočki slonov, ki se v morju ljudi vse bolj manjšajo.« Z naraščanjem prebivalstva so sloni v tekmi za življenjski prostor izgubili. Drugi dejavnik za številčno upadanje slonov pa je širjenje južnega dela Sahare.
Toda največji razlog je povpraševanje po slonovini. Tej tvarini sicer ne pripisujejo nikakršne zdravilne vrednosti, kakor to pač menijo za tigrovo kost ali nosorogov rog. Kljub temu pa je razkošna, čudovita, trpežna in lahko jo je rezbariti. Že od nekdaj so slonovino iz slonovih oklov prištevali med cenjene in iskane surovine.
Štiri stoletja po Hanibalu je rimski imperij, da bi potešil svoj pohlep po slonovini, zdesetkal slonje populacije v severni Afriki. Ta pohlep so od takrat vse bolj podžigali še posebej v zahodnem svetu. Tako je bilo na začetku tega stoletja povpraševanje po slonovini izredno veliko, pa ne toliko zaradi umetniških del in religioznih predmetov, za kar so jo dotlej rabili, temveč zaradi izdelave klavirskih klaviatur. V knjigi Battle for the Elephants (Boj za slone) piše, da so v Združenih državah samo leta 1910 iz kakih 700 ton slonovine (kar pomeni, da so pobili 13.000 slonov) izdelali kar 350.000 klaviatur.
Nanasiten divji lov
Po prvi svetovni vojni ni bilo več toliko povpraševanja po slonovini, sprejemali so nove zakone za zaščito divjadi in sloni so se začeli množiti. Toda na začetku sedemdesetih let so te živali spet začeli na veliko pobijati. Zdaj so slonovino želele nanovo cvetoče azijske države.
Tokrat sta katastrofo za afriške slone napovedovala dva dejavnika. Prvi je bil ta, da je bilo vse lažje dobiti vrhunsko orožje. Kar naenkrat ni bilo več težko ubiti niti slona niti celih krdel. Kot drugo pa je bilo z električno rezbarsko opremo surovo slonovino lažje hitro obdelati v tržne izdelke. Japonski rezbar je nekoč lahko celo leto rezbaril en sam samcat okel. Zdaj pa je tovarna z osmimi delavci in električno opremo v samo enem tednu izdelala nakit in hanko (priljubljene imenske štampiljke na Japonskem) iz oklov kar 300 slonov. Zaradi povečanega povpraševanja je slonovini narasla cena. Seveda iztržka niso dobili divji lovci, ampak posredniki in trgovci. Mnogi med njimi so bajno obogateli.
Cena, ki so jo za to morali plačati sloni, je bila strašanska. Tanzanija je v približno dveh desetletjih izgubila 80 odstotkov slonov, največ zaradi divjega lova. Kenija je bila ob 85 odstotkov slonov. V Ugandi pa je bilo kar za 95 odstotkov slonov manj. Sprva so divji lovci ubijali večinoma odrasle samce, ker so imeli največje okle. Toda ko je bilo teh vse manj, so začeli ubijati celo mladičke, da so se dokopali tudi do njihovih še drobnih oklov. Tako so takrat v Afriki zaradi slonovine verjetno pomorili več kot milijon slonov in s tem zmanjšali njihovo populacijo na samo 625.000 živali.
Vsesvetovna prepoved
Z nadzorovanjem trgovine s slonovino in zaustavitvijo morjenja slonov ni bilo nič. Končno so oktobra leta 1989 na konferenci v Švici s Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami divje favne in flore (CITES) med državami članicami prepovedali vsakršno trgovino s slonovino. Da bi zaščitili slone v naravi so prepoved masovno finančno podprli.
Nekateri so napovedovali, da bo s prepovedjo trgovanja s slonovino zrasla njena cena na črnem trgu in da bo zato še več divjega lova. Zgodilo pa se je ravno obratno. Cena ji je padla in nekoč donosna tržišča so propadla. V Indiji se je na primer prodaja slonovine na drobno zmanjšala za 85 odstotkov in večina obrtnikov, ki se je v tej deželi ukvarjala s slonovino, si je morala poiskati drugo delo. Divji lov se je dramatično zmanjšal. V Keniji so divji lovci pred prepovedjo letno pomorili najmanj 2000 slonov. Do leta 1995 je ta številka padla na 35. Poleg tega pa je tamkajšnja populacija slonov narasla z 19.000, kolikor jih je bilo leta 1989, na današnjih kakih 26.000.
Zaradi vsega tega je Agencija za raziskovanje okolja, s sedežem v Londonu, pohvalila to prepoved trgovanja s slonovino kot »enega največjih uspehov v novejši zgodovini varstva [narave]«. Toda vsi niso tako navdušeni, in to še posebej velja za tiste iz južne Afrike.
Južnoafriški sloni
V deželah na jugu Afrike je več kot 200.000 slonov oziroma približno tretjina celotne afriške populacije teh živali. To je delno zaradi učinkovite varstvene politike, delno pa zaradi dejstva, da so te dežele ubežale težko oboroženim vojaškim prostovoljcem, ki so pomorili cela krdela slonov v vzhodni in srednji Afriki.
Z naraščanjem slonjih populacij pa te živali pogosto prihajajo navzkriž s podeželani. Navsezadnje ima odrasel slon velik apetit in lahko dnevno zaužije več kot 300 kilogramov rastlinja. Če kakšen živi tudi v vaši okolici, vam je to prav gotovo znano.
Afriška organizacija za varstvo naravnih virov, s sedežem v Zimbabveju, meni: »Večina afriških podeželanov se slonov boji, ne zaupa jim in jih celo sovraži. V samo nekaj urah jim sloni lahko uničijo vso hrano, bodisi da pojedo pridelek ali pa jim do smrti pogazijo živino. Uničujejo tudi hiše in šole, hleve za živino, sadna drevesa, nasipe in zemljišča. Krajevni časopisi vsak dan poročajo o škodi, ki jo povzročijo sloni.«
V južnoafriških državah so veseli, da jim uspeva ohranjati zdrave populacije slonov. Toda to veliko stane in menijo, da ni treba ravno njim plačevati za probleme drugih afriških držav. Trdijo, da bi z nadzorovano trgovino s slonovino dobili denar, s katerim bi nato lahko podpirali prizadevanja za varstvo narave in pomagali poravnavati škodo podeželskim kmetom.
Zaloge slonovine
V deželah, kjer domujejo sloni, se kopiči tudi slonovina. Dobijo jo z gojitvenim odstrelom slonov, od poginulih slonov ali z zaplembo nezakonitega ulova. Kaj pa naredijo s to slonovino?
Kenija jo zažiga. Od julija leta 1989 so v tej državi javno zažgali za milijone dolarjev surove slonovine, država pa od zunaj ni dobila nikakršne neposredne odškodnine. Leta 1992 je tudi Zambija zažgala svoje zaloge slonovine. Sporočilo je bilo jasno: Kenija in Zambija nista želeli sodelovati v trgovini s slonovino.
Druge države so svoje zaloge shranile kot naložbo za prihodnost. TRAFFIC, največja svetovna organizacija za nadzor divjine, meni, da imajo trenutno afriške države v zalogi najmanj 462 ton slonovine, ki je vredna 46 milijonov dolarjev. Bocvana, Namibija in Zimbabve, ki zdaj lahko trgujejo z Japonsko, imajo skupaj 120 ton slonovine. Mnogi zato sprašujejo: ‚Zakaj naj bi se na področju, kjer ljudje že tako ali tako nimajo denarja, v skladiščih na slonovini nabiral prah? Zakaj se je ne bi prodalo in sredstva vrnilo za zaščito?‘
Skrb ostaja
Nekatere afriške države trdijo, da bi ravno z omiljenjem prepovedi trgovanja s slonovino lahko obvarovali slone, druge pa so vneto prepričane, da je edini ukrep, ki bi preprečil ponovni podivjani divji lov, le popolna prepoved trgovanja. Najbolj skrb zbujajoče pa je to, koliko strog bi sploh bil nadzor nad trgovino. Ali bi lahko prišlo do tega, da bi slonovina, pridobljena z divjim lovom, kako zakonito prodrla na tržišče? Kaj pa špekulativni divji lov? Ali bi lahko ublažitev prepovedi pomenila, da bodo slone ubijali in si kopičili slonovino tisti, ki upajo, da bo prepoved v prihodnosti še milejša?
K temu dodajmo še dejstvo, da je v Afriki več pušk, kot jih je sploh kdaj bilo. Med državljanskimi vojnami so avtomatske puške dobili v roke ljudje, ki bi v sili, zaradi težav z denarjem, hitro posegli tudi po orožju, da bi se le dokopali do njega. Nehemiah Rotich, direktor Vzhodnoafriške skupnosti za divjino, je napisal: »Glede na to, da je slonovina dobila tržno vrednost [zaradi ponovnega trgovanja z njo], se bodo te puške nedvomno obrnile proti slonom – navsezadnje je mnogo lažje ubiti slona v nekem prostranem naravnem parku kakor oropati mestno banko.«
Dodatni problem pa je še to, da ukrepi proti divjemu lovu niso le dragi, ampak tudi težavni. Za nadzor širnih področij, kjer domujejo sloni, je treba veliko denarja. V vzhodni Afriki pa je težko priti do njega.
Kakšna prihodnost čaka slona?
Še vedno ne vemo, kakšne bodo posledice odločitve, naj se ublaži prepoved trgovanja s slonovino. Toda četudi se bodo stvari obrnile na dobro, so sloni še vedno v nevarnosti. Ogroženi so namreč tudi zaradi naraščanja prebivalstva, ki potrebuje zemljo ali za kmetovanje ali za kaj drugega. Samo v južni Afriki letno večinoma zaradi kmetijstva posekajo kakih 850.000 hektarjev gozdov, kar je za polovico površine Izraela. Z večanjem morja ljudi se otoki slonov gotovo vse bolj manjšajo.
Revija World Watch pravi: »Je nekaj, s čimer se vsi, ki se ukvarjajo s tem problemom, strinjajo: pred afriškim slonom ni lahke prihodnosti. Zaradi stiske z življenjskim prostorom [prebivalstvo namreč narašča] bodo mnogi sloni tako ali drugače predčasno poginili. Če jih ne bodo ubili v dovoljenih lovih oziroma gojitvenih odstrelih ali pa divji lovci, bo slonja populacija nenadoma upadla zaradi stradanja.«
Ta žalostni obet pa ne upošteva niti pogledov niti namena Stvarnika slonov, Boga Jehova. Da je Bogu mar prihodnost teh bitij, ki jih je ustvaril, je vidno že iz besed Jezusa Kristusa, ki je dejal: »Ne prodajajo li pet vrabcev po dva vinarja? in ne eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom.« (Lukež 12:6) Če Bog ne pozabi drobnega vrabca, smo lahko prepričani, da ne bo spregledal niti mučnega položaja velikega slona.
[Okvir na strani 16]
O slonovini
»Slonovina je nedvomno čudovita tvarina. Takšnega sijaja in topline nima nobena druga snov, iz katere izdelujejo okraske ali kipe. Toda vedno imam občutek, da ljudje pozabljajo, da je slonovina pravzaprav slonov okel; v angleščini denimo ob besedi slonovina [angleško ivory] človek ne pomisli na slona. Nekateri stremijo za tem, da bi jo uvrstili v isto skupino z žadom, tikovino, ebenovino, jantarjem ter celo zlatom in srebrom, toda med njimi je velika razlika: te snovi niso živalskega izvora. Slonov okel je namreč le prilagojen sekalec. Ko v roki držite čudovito zapestnico ali izredno rezbarijo iz slonovine, morate kar malo pomisliti, da bi se zavedali, da je bil ta kos slonovine nekoč del slona, ki je hodil naokoli in ki si je z oklom pomagal pri hranjenju, kopánju, suvanju, igranju in bojevanju, ter še več, da je namreč moral slon za ta kos slonovine, ki ga držite v roki, umreti.« (Elephant Memories, Cynthia Moss)
[Okvir na strani 19]
O slonih
Sloni so silno močni in ob njihovi jezi se trese zemlja. Slon lahko s svojim trobcem seže po vas in vas zaluča po zraku kakor kamen. Lahko pa vas s tem istim trobcem nosi ali pa z njim nežno vzame hrano z vaše roke. Sloni so inteligentni, zapleteni in smešni. So zelo vdani družinski skupnosti. Drug drugemu oskrbijo rane, poskrbijo za bolne ter se odzovejo na smrt družinskega člana. Med ostanki poginulih živali prepoznajo slonje kosti in jih zatem raztresejo ali pokopljejo.
[Slike na strani 18]
Dve državi slonovino zažigata, druge jo imajo uskladiščeno kot naložbo za prihodnost