Iskanje rešitev

»KO razpravljamo o senci,« je napisal angleški pisatelj John Lyly, »opuščamo stvarnost.« Da bi se ognili tej pasti, bi morali prav zares misliti na to, da so današnje sence, ki ležijo nad deževnim gozdom, le odsev globljih problemov in da se bo uničevanje gozda nadaljevalo, vse dokler se ne bo odpravilo temeljnih vzrokov zanj. In kateri ti so? »Temeljni sili, ki ogrožata varstvo Amazonije, sta revščina in človeška neenakost,« pravi raziskava, ki so jo podprli ZN.

Ne tako zelena revolucija

Nekateri raziskovalci trdijo, da je uničevanje gozda delno stranski učinek tako imenovane zelene revolucije, ki se je začela pred nekaj desetletji v južni in osrednji Braziliji. Pred njo se je tisoče malokmečkih družin preživljalo z gojenjem riža, fižola in krompirja, zraven pa so gojile še živino. Potem pa so jim zemljo pogoltnili hidroelektrični projekti in zelo obsežni mehanizirani postopki za gojenje soje. Krave in krajevne poljščine so zamenjali kmetijski pridelki, rezervirani za prehranjevanje industrializiranih dežel. Samo med letoma 1966 in 1979 so za izvozne poljščine namenili 182 odstotkov več obdelovalne zemlje kakor prej. Zaradi tega jih je kar 11 od 12 tradicionalnih kmetov zgubilo svojo zemljo in s tem vir preživljanja. Zanje se je zelena revolucija obrnila v črno.

Kam so lahko ti kmetje brez zemlje odšli? Politiki, ki se niso bili pripravljeni ukvarjati z nepravično delitvijo zemlje na njihovem lastnem področju, so jim ponudili rešitev – amazonsko področje so razglasili za »zemljo brez ljudi za ljudi brez zemlje«. V desetletju po odprtju prve amazonske prometne žile se je ob njej v barake naselilo več kot dva milijona revnih kmetov iz južne in severovzhodne Brazilije, ki jih je tepla suša in revščina. S tem ko se je gradilo še več cest, je v Amazonijo potovalo še več kmetov, pripravljenih, da gozd spremenijo v obdelovalno zemljo. Raziskovalci o tistih kolonialnih programih pravijo, da »je bilanca po skoraj 50 letih kolonizacije negativna«. Revščino in krivico se »izvaža v Amazonijo«, povrh pa »na področju Amazonije nastajajo novi problemi«.

Tri korake naprej

Da bi pomagal odpraviti vzroke za krčenje gozda in izboljšal človekove življenjske pogoje v amazonskem deževnem gozdu, je Odbor za razvoj in okolje Amazonije izdal dokument, ki med drugim priporoča, naj vlade na porečju Amazonke naredijo tri začetne korake. Ti koraki so: 1) Posvetiti se ekonomskim in socialnim problemom na področjih zunaj amazonskega deževnega gozda, ki jih prizadeva revščina. 2) Raba obstoječega gozda in ponovna uporaba že izkrčenih področij. 3) Opraviti s hudimi družbenimi krivicami – pravim vzrokom za človeško bedo in uničevanje gozdov. Poglejmo si te tri korake pobliže.

Investirati

Posvetiti se socialno-ekonomskim problemom. »Ena učinkovitejših možnosti, da bi gozd manj krčili,« opaža že omenjeni odbor, »je investiranje v nekaj najrevnejših predelov dežel z amazonskim gozdom, s katerih so se prebivalci v iskanju boljše prihodnosti prisiljeni seliti v Amazonijo.« Vendar pa odborniki dodajajo, da o »tej možnosti pri državnih ali regionalnih razvojnih načrtih redko razmišljajo, podobno pa se dogaja tudi pri ljudeh iz industrializiranih držav, ki sicer zagovarjajo ostro omejitev krčenja amazonskega gozda«. Strokovnjaki pa pojasnjujejo: če bodo vladni uslužbenci in skrbne tuje vlade s svojim strokovnim znanjem in denarjem pomagale reševati probleme, kot so premalo razdeljene zemlje ali revščina na urbanih področjih okrog Amazonije, bodo upočasnile tok kmetov, namenjenih v Amazonijo, in pomagale rešiti gozd.

Kaj pa bi se dalo storiti za male kmete, ki že živijo v Amazoniji? Njihov obstoj je odvisen od gojenja poljščin na za poljedelstvo neustreznih tleh.

Ohraniti gozd zaradi dreves

Raba in ponovna uporaba gozda. »Tropske gozdove se preveč izrablja, premalo pa racionalno uporablja. Od tega paradoksa je odvisno njihovo preživetje,« pravi publikacija ZN The Disappearing Forests. Namesto da človek gozd izrablja, s tem ko ga izsekava, bi ga moral racionalno izkoriščati oziroma nabirati in pridobivati njegove pridelke, na primer plodove, orehe, olja, kavčuk, esence, zdravilne rastline in druge naravne pridelke. Trdijo, da ti pridelki »po ocenah [pomenijo] 90 odstotkov ekonomske vrednosti gozdov«.

Doug Daly, član Newyorškega botaničnega vrta, pojasnjuje, zakaj meni, da bi bil premik z uničevanja gozda na njegovo racionalno izkoriščanje smiseln: »[Tak premik] pomirja vlado, saj ne vidi, da bi bilo s tem treba iz trgovine umakniti večje predele Amazonije. [. . .] Priskrbuje táko življenje, da se bodo ljudje lahko preživljali in delali, ter ohranja gozd. Pri tem je težko najti kaj negativnega.« (Wildlife Conservation)

Z ohranjanjem gozda zaradi uporabe dreves se zboljšujejo življenjske razmere gozdnih prebivalcev. Raziskovalci v Belemu (severna Brazilija) so na primer izračunali, da sprememba enega hektara zemlje v pašnike dá le 25 USD dobička letno. Če bi torej kak rančar hotel zaslužiti brazilsko minimalno plačo, bi moral imeti kar 48 hektarov pašnikov in 16 glav živine. Vendar Veja pravi, da bi rančar lahko zaslužil veliko več z nabiranjem in pridobivanjem naravnih gozdnih pridelkov. In obseg pridelkov, ki kar čakajo, da jih kdo pobere, je osupljiv, pravi biolog Charles Clement. »Obstaja na ducate zelenjavnih poljščin, stotine sadnih vrst, smol in olj, ki se jih lahko gospodarno uporabi in nabere,« dodaja dr. Clement. »Toda težava je v tem, da se mora človek šele naučiti, da je gozd vir bogastva in ne ovira bogatenju.«

Še ena priložnost za zapuščeno zemljo

Gospodarski razvoj in varstvo okolja gresta lahko z roko v roki, pravi brazilski raziskovalec Joao Ferraz. »Poglejte, koliko gozda je že uničenega. Ni potrebe, da bi primarni gozd še izsekavali. Namesto tega lahko obnovimo in ponovno rabimo že izkrčene in opustošene površine.« In v Amazoniji je opustošene zemlje, ki bi jo bilo treba obnoviti, veliko.

Proti koncu šestdesetih let je vlada dajala velike denarne podpore, da bi veleinvestitorje spodbudila k spreminjanju gozda v pašnike. To so tudi storili, toda kot pojasnjuje dr. Ferraz, »so se pašniki po šestih letih izrabili. Veleposestniki so kasneje, ko so se vsi zavedali, kako huda napaka je to bila, dejali: ,Je že dobro, saj smo od vlade dobili dovolj denarja,‘ in odšli.« Posledica? »Kakih 200.000 kvadratnih kilometrov zapuščenih pašnikov umira.«

Vendar danes raziskovalci, kot je denimo Ferraz, odkrivajo, kako se to opustošeno zemljo da zopet uporabiti. In kako se jo da? Pred nekaj leti so na nekem zapuščenem živinorejskem posestvu posadili 320.000 sadik brazilskega oreha. Danes so te sadike že drevesa, ki dajejo plodove. Ker ta drevesa hitro rastejo in tudi dajejo dober les, so jih sedaj posadili po več izkrčenih površinah amazonskega porečja. Strokovnjaki menijo, da so nabiranje in pridobivanje pridelkov, učenje kmetov saditi trajne poljščine, pridobivanje lesa z gozdu prijaznimi postopki in oživljanje opustošene zemlje razsvetljevalne alternative, ki gozdu lahko pomagajo obstati. (Glej okvir »Varovanje«.)

Vendar pa uradniki pravijo, da za varovanje gozdov ne zadostuje le preoblikovanje opustošene zemlje. Preoblikovati bi bilo treba tudi človekovo naravo.

Kako zravnati, kar je krivo

Odpraviti krivice. Pogosto je vzrok za nepravično človeško vedenje, ki tepta pravice drugih, pohlep. In kot je opazil že antični filozof Seneka, »pohlepu niti vsa narava ni dovolj« – vštevši velik amazonski deževni gozd.

Industrialci in lastniki velikih kosov zemlje v nasprotju z revnimi amazonskimi kmeti gozd golijo zato, da si polnijo denarnice. Strokovnjaki pa tudi opozarjajo, da gre za izsekavanje kriviti tudi Zahodne narode, ki s svojimi motornimi žagami podajajo roko delu v Amazoniji. »Bogate industrializirane države,« sklepa neka skupina nemških raziskovalcev, »so zelo krive za že nastalo škodo okolju.« Odbor za razvoj in okolje Amazonije izjavlja, da varstvo Amazonije ne zahteva nič manj kakor »novo vsesvetovno etiko, etiko, ki bo vpeljala izboljšan način razvoja, temelječega na človekovi vzajemnosti in pravičnosti«.

Vendar pa neprestani oblaki dima nad Amazonijo opominjajo, da je razsvetljene ideje kljub prizadevanju moških in žensk z vsega sveta (ki imajo čut za okolje) podobno težko uresničiti, kakor je težko prijeti dim. Zakaj je tako?

Izprijenosti, kot je pohlep, so ukoreninjene globoko v strukturi človeške družbe, mnogo globlje, kakor so korenine amazonskih dreves v gozdna tla. Čeprav bi morali za varstvo gozda tudi sami storiti kar lahko, pa ni stvarno pričakovati, da bodo ljudje, četudi bi bili pri tem iskreni, uspeli izkoreniniti zelo prisotne in zamotane vzroke za uničevanje gozda. Še vedno so resnične besede, ki jih je pred tremi tisočletji izrekel starodavni kralj Salomon, moder opazovalec človeške narave. Samo s človeškim prizadevanjem se, »kar je krivo, [. . .] ne more zravnati«. (Propovednik 1:15) Temu podoben je portugalski rek »O pau que nasce torto, morre torto« (Drevo, ki se rodi krivo, umre krivo). Kljub vsemu pa svetovni deževni gozdovi imajo prihodnost. Zakaj?

Pred nami je razsvetljenost

Pred kakimi sto leti je na brazilskega pisatelja Euclidesa da Cunha amazonska divja bujnost življenjskih oblik naredila tak vtis, da je ta gozd opisal kot »neobjavljena in sodobna stran Geneze«. In čeprav človek to »stran« intenzivno maže in trga, je preostala Amazonija, kot pravi poročilo Amazonia Without Myths, še vedno »nostalgični simbol takšne Zemlje, kakršna je bila ob ustvaritvi«. Toda kako dolgo bo taka še ostala?

Razmislite o temle: Amazonski deževni gozd in drugi svetovni deževni gozdovi po besedah Da Cunha dokazujejo »edinstveno inteligenco«. Gozdna drevesa od korenin do listov razglašajo, da so delo mojstrskega arhitekta. Če je to tako, ali bo potem ta Veliki arhitekt dovolil pohlepnemu človeku zbrisati deževne gozdove in uničiti Zemljo? Biblijska prerokba na to odgovarja z odmevnim ne! Pravi namreč: »Narodi so se razsrdili, in prišla je jeza tvoja [Božja] in čas [. . .] da se pogube, kateri pogubljajo zemljo.« (Razodetje 11:18)

Bodite pozorni, da ta prerokba ne govori le, da se bo Stvarnik lotil korenine problema, tako da bo odstranil pohlepne ljudi, temveč tudi to, da bo to storil v našem času. Zakaj lahko to trdimo? Torej, prerokba pravi, da bo Bog ukrepal v času, ko bo človek ,pogubljal‘ Zemljo. Te besede so bile napisane pred skoraj dva tisoč leti in takrat ljudi za kaj takega ni bilo dovolj, niti niso imeli zadosti sredstev. Toda razmere so se spremenile. Knjiga Protecting the Tropical Forests​—A High-Priority International Task opaža: »Danes je človeštvo prvič v svoji zgodovini sposobno uničiti temelje lastnega preživetja, ne le posameznih področij in panog, temveč ves svet.«

Določeni »čas«, ko bo Bog ukrepal proti tistim, »kateri pogubljajo zemljo«, je blizu. Amazonski deževni gozd in drugo ogroženo okolje na Zemlji imajo prihodnost. Stvarnik bo poskrbel za to – in to ni mit, temveč resničnost.

[Okvir na strani 13]

Varovanje

V skoraj 400.000 kvadratnih metrov velikem bujnem sekundarnem gozdu v mestu Manausu (osrednja Amazonija) je več pisarn brazilskega Narodnega inštituta za raziskovanje Amazonije (INPA). Ta 42-letna ustanova s 13 različnimi oddelki, ki se ukvarja z mnogočem, od ekologije do gozdarstva in človekovega zdravja, je v svoji regiji največja raziskovalna organizacija. Tam je doma tudi ena od najbogatejših svetovnih zbirk amazonskih rastlin, rib, plazilcev, dvoživk, sesalcev, ptičev in mrčesa. Na inštitutu dela 280 raziskovalcev in ti s svojim delom pomagajo bolje razumeti zapleteno vzajemno delovanje ekosistemov. Obiskovalci iz inštituta odhajajo optimistični. Brazilski in tuji znanstveniki so kljub birokratskim in političnim omejitvam zavihali rokave, da bi obvarovali kronski dragulj svetovnih deževnih gozdov – Amazonijo.

[Slika na strani 10]

Cesta za drvarje, vsekana v gozd

[Slike na strani 11]

Pridelki deževnega gozda: plodovi, orehi, olja, kavčuk in še mnogo drugega

[Vir slike]

J. van Leeuwen, INPA-CPCA, Manaus, Brazil