Na deževnem gozdu ležijo sence
AMAZONSKI deževni gozd iz letala spominja na cofasto preprogo v velikosti celine. Še vedno je videti tako zelen in pristen kakor takrat, ko ga je na zemljevid začrtal Orellana. A ko stopite na tla in se prebijate skozi vroč, pri tleh vlažen gozd, in se ogibate žuželkam, velikim kakor kak manjši sesalec, težko ločite, kje se konča resničnost in začne domišljija. Kar je videti kot list, se kar naenkrat spremeni v metulja, liana v kačo in kosi suhega lesa v preplašenega glodalca, ki z veliko hitrostjo oddrobni proč. V amazonskem gozdu je meja med resničnostjo in izmišljijo še vedno zabrisana.
»Največja ironija je,« pravi neki opazovalec, »da je amazonska resničnost prav tako neverjetna kakor njeni miti.« In res je neverjetna! Predstavljajte si za celo Zahodno Evropo velik gozd. Napolnite ga s 4000 različnimi vrstami dreves. Polepšajte ga z nad 60.000 vrstami cvetnic. Obarvajte ga s sijajnimi barvami 1000 vrst ptičev. Obogatite ga s 300 vrstami sesalcev. Nasičite ga še z brenčanjem morebitnih dveh milijonov vrst mrčesa. Sedaj razumete, zakaj vsakdo pri opisovanju amazonskega deževnega gozda konča pri presežnikih. Z ničimer manj namreč ni pravično opisovati biološkega obilja tega največjega tropskega deževnega gozda na Zemlji.
Izolirani »živi mrtveci«
Pred 90 leti je ameriški pisatelj in humorist Mark Twain ta prelepi gozd opisal takole: »Očarljiva dežela, dežela, ki razsipava tropska čuda, romantična dežela, kjer so bile vse ptice, cvetlice in živali muzejske edinstvenosti, kjer so se aligator, krokodil in opica zdeli tako doma kakor v živalskem vrtu.« Danes Twainove duhovite opazke dobivajo resen prizvok. Muzeji in živalski vrtovi namreč utegnejo biti kmalu za vse več amazonskih tropskih čudes edini preostali domovi. Kako to?
Očitno je glavni vzrok človekovo izsekavanje amazonskega deževnega gozda, saj s tem uničuje naravno bivališče flore in favne nekega področja. Poleg vsesplošnega uničevanja življenjskih prostorov, obstajajo še drugi, zahrbtnejši vzroki, zaradi katerih se rastlinske in živalske vrste spreminjajo v »žive mrtvece«, čeprav še živijo. Z drugimi besedami, strokovnjaki menijo, da se izumiranja vrst ne da ustaviti.
Eden takih vzrokov je izolacija. Vladni uslužbenci, ki bi radi ohranili okolje, utegnejo na določenem območju prepovedati sečnjo, da bi tam živeče vrste lahko preživele. Vendar pa majhen gozdni otok tamkajšnjim vrstam na koncu obeta smrt. Protecting the Tropical Forests—A High-Priority International Task z zgledom pokaže, zakaj majhni gozdni otoki ne morejo dolgo ohranjati življenja.
Tropske drevesne vrste pogosto sestavljajo moška in ženska drevesa. Pri razmnoževanju jim pomagajo netopirji, ki prenašajo cvetni prah z moških cvetov na ženske. Seveda pa ta opraševalna služba deluje le, če so drevesa znotraj netopirjevega radija letenja. Če sta žensko in moško drevo preveč narazen (kar se pri gozdnih otokih, obkroženih z morjem ožgane zemlje, pogosto dogaja), netopir tega prepada ne more premostiti. Drevesa, pravi poročilo, postanejo » ,živi mrtveci‘, saj njihovo dolgoročno razmnoževanje ni več mogoče«.
Ta povezanost med drevesi in netopirji pa je le eden od odnosov, ki sestavljajo amazonsko naravno skupnost. Če povemo bolj preprosto: amazonski gozd je kakor velikanska hiša s sobami in hrano za ureditev različnih, a med seboj tesno povezanih posameznikov. Da ne bi bili preveč natlačeni, prebivalci deževnega gozda živijo v različnih nadstropjih, nekateri bliže gozdnim tlem, drugi v krošnjah. Vsi stanovalci imajo službo in delajo nepretrgano – nekateri podnevi, drugi ponoči. Če je vsem vrstam omogočeno, da opravljajo svoje delo, potem ta kompleksna skupnost amazonske flore in favne deluje kakor precizna ura.
Toda amazonski ekosistem (»eko« izvira iz grške besede oikos, ki pomeni »hiša«) je krhek. Tudi če človek v tej gozdni skupnosti izrablja le nekaj vrst, se ta njegov poseg čuti v vseh nadstropjih gozdne hiše. Okoljevarstvenik Norman Myers je ocenil, da lahko že zaradi izumrtja ene same rastlinske vrste sčasoma umre kar 30 živalskih vrst. In ker večina tropskih dreves za raznos semen potrebuje živali, človek z uničevanjem živalskih vrst iztreblja tudi drevesa, katerim te vrste služijo. (Glej okvir »Povezava med drevesi in ribami«.) Tako kakor izolacija tudi razbiti odnosi drevesne vrste uvrščajo med »žive mrtvece«.
Majhne sečnje, majhne izgube?
Nekateri izsekavanje manjših gozdnih površin opravičujejo z besedami, da si bo gozd opomogel in izsekano področje prekril s svežo plastjo zelenja – podobno kakor naše telo ureznino na prstu prekrije s svežo plastjo kože. Točna trditev? No, ne ravno.
Seveda je res, da gozd ponovno zraste, če človek pusti izkrčene površine dovolj dolgo pri miru. Vendar pa je tudi res, da se nova plast vegetacije lahko s prvotnim gozdom primerja le toliko, kolikor se lahko slaba fotokopija z ostrim originalom. Ima Vieira, brazilska botaničarka, je preučevala sto let staro področje ponovno zraslega gozda v Amazoniji in odkrila, da jih je od 268 drevesnih vrst, ki so uspevale v starem gozdu, v današnjem ponovno zraslem le 65. Botaničarka pravi, da je enako z živalskimi vrstami tega področja. Torej, tudi če se zeleni gozdovi zaradi krčenja ne spreminjajo v rdeče puščave, kot trdijo nekateri, pa dele amazonskega deževnega gozda spreminja v slab posnetek prvotnega.
Poleg tega že z izsekavanjem majhnih gozdnih površin pogosto uničijo mnogo rastlin in živali, ki uspevajo, gomazijo in plezajo le v tistem delu gozda in nikjer drugje. Raziskovalci v Ekvadorju so na primer na nekem področju tropskega gozda, velikem 1,7 kvadratnega kilometra, odkrili 1025 rastlinskih vrst. Več kot 250 od teh vrst jih ni raslo nikjer drugje na Zemlji. »Krajevni primer,« pravi brazilski ekolog Rogerio Gribel, »je sauim-de-coleira (pisana goloobrazna tamarinka)«, majhna očarljiva opica, za katero je videti, kakor da ima oblečeno belo majico. »Redke preostale živijo samo še na majhnem gozdnem področju blizu Manausa v osrednji Amazoniji, toda z uničenjem tega majhnega življenjskega prostora,« pravi dr. Gribel, »bodo te vrste za vedno izbrisane.« Majhne sečnje, toda velike izgube.
Zvijanje »preproge«
Najbolj zaskrbljujočo senco pa čez amazonski deževni gozd meče izsekavanje brez zadržkov. Graditelji cest, drvarji, rudarji in trume drugih zvijajo gozd kakor talno preprogo. Kot bi mignil, uničijo cele ekosisteme.
Čeprav si mnenja o tem, koliko brazilskega gozda se letno uniči, zelo nasprotujejo (po previdnih ocenah, naj bi se ga do 36.000 kvadratnih kilometrov), pa utegne biti amazonskega deževnega gozda uničenega že nad 10 odstotkov, to pa je področje, večje od Nemčije. Glavni brazilski tednik Veja je poročal, da je leta 1995 po državi besnelo 40.000 gozdnih požarov, ki so jih zanetili požigalniški kmetje – petkrat več kakor v predhodnem letu. Človek ta gozd požiga s tako silo, da so deli Amazonije podobni »peklu ob zelenem robu«.
Vrste izginjajo – pa kaj zato
,Toda ali sploh potrebujemo vse tiste milijone vrst?‘ sprašujejo nekateri. Da, potrebujemo, trdi okoljevarstvenik Edward O. Wilson s Harvardske univerze. »Z delovanjem ekosistemov se nam čisti voda, obogatujejo tla, ustvarja zrak, ki ga dihamo, in od vsega tega smo odvisni,« pravi Wilson, »zato do biološke raznovrstnosti prav gotovo ne moremo biti brezbrižni.« Knjiga People, Plants, and Patents pravi: »Dostop do velike genetske raznovrstnosti bo ključ za človekovo preživetje. Če izgine raznovrstnost, bomo kmalu tudi mi.«
In res, posledice uničevanja vrst se ne končajo pri podrtih drevesih, ogroženih živalih in stalnem vznemirjanju domačinov. (Glej okvir »Človeški dejavnik«.) Posledice krčenja tropskih gozdov lahko čutite tudi vi. Razmislite: mozambiški kmet, ki seka stebla kasave, uzbekistanska mati, ki vzame kontracepcijsko tableto, ranjen sarajevski deček, ki mu dajejo morfij, ali pa stranka v newyorški trgovini, ki z užitkom vonja eksotični parfum – vsi ti ljudje, opaža Inštitut Panos, uporabljajo izdelke, ki izhajajo iz tropskega gozda. Torej obstoječi gozd služi ljudem po vsem svetu – tudi vam.
Ne pojedine, ne lakote
Res je, da amazonski deževni gozd ne more priskrbeti vsesvetovne pojedine, lahko pa pomaga preprečevati svetovno lakoto. (Glej okvir »Mit o rodovitnosti«.) Kako? Poglejmo. V sedemdesetih letih tega stoletja je začel človek na veliko sejati nekaj rastlinskih sort, ki bogato obrodijo. Čeprav te superrastline pomagajo hraniti 500 milijonov ljudi več, pa se pojavlja neka težava. Ker namreč tem rastlinam manjka genetske raznovrstnosti, so šibke in podvržene boleznim. Kakšen virus tako lahko zdesetka državni pridelek teh superrastlin in povzroči lakoto.
Zato Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) sedaj spodbuja »k uporabi raznolikejše genetske snovi«. Tu pa vstopa deževni gozd s svojimi prvotnimi prebivalci.
Ker v tropskih gozdovih živi več kot polovica svetovnih rastlinskih vrst (tudi kakih 1650 vrst, ki bi lahko dajale hrano), je amazonski »rastlinjak« idealno mesto za vsakega raziskovalca, ki išče divje rastlinske vrste. Poleg tega gozdni prebivalci vedo, kako te rastline koristno uporabljati. Brazilski Indijanci Kajapo na primer ne le da vzgajajo nove rastlinske sorte, temveč tudi ohranjajo vzorce. Sadijo jih po pobočjih in imajo tako nekakšne genske banke. S križanjem takih divjih rastlinskih sort z ranljivimi domačimi, se bo okrepila moč in zvečala odpornost človekovih prehranskih sort. In tak dvig je nujno potreben, pravi FAO, saj »se mora v naslednjih 25 letih pridelek hrane zvečati za 60 odstotkov«. Kljub temu pa buldožerji za podiranje dreves še naprej prodirajo vse globlje v amazonski deževni gozd.
Kakšne bodo posledice za človeštvo? Ko človek uničuje deževni gozd, je precej podoben kmetu, ki jé zrna koruze, ki jih ima za seme – poteši si trenutno lakoto, a ogrozi preskrbo s hrano v prihodnosti. Skupina strokovnjakov za biološko raznovrstnost je nedavno posvarila, da »je ohranitev in razvoj še preostale rastlinske raznovrstnosti nujna, vsesvetovna zadeva«.
Obetajoče rastline
Stopite sedaj v gozdno »lekarno« in videli boste, da je človekova usoda povezana s tropskimi plezalkami in drugimi rastlinami. Tako na primer alkaloide, ki jih pridobivajo iz amazonskih plezalk, uporabljajo kot mišične relaksanse pred operacijo, štirim od petih otrok, ki imajo levkemijo, pa s kemikalijami iz rožnatega zimzelena, gozdne cvetnice pomagajo živeti dlje. Gozd daje tudi kinin, ki pomaga v boju proti malariji, digitalis, za zdravljenje srčnega popuščanja, in diosgenin, ki ga uporabljajo pri kontracepcijskih tabletah. Druge rastline nekoliko obetajo v boju proti aidsu in raku. »Že samo za Amazonijo imajo registriranih 2000 vrst rastlin, s katerimi se zdravijo domačini in ki lahko koristijo v farmaciji,« pravi poročilo ZN. Po neki drugi raziskavi pa kar osem ljudi od desetih svoje bolezni zdravi z zdravilnimi rastlinami.
Torej je razumno varovati rastline, ki varujejo nas, pravi dr. Philip M. Fearnside. »Izguba amazonskega gozda lahko pomeni pri iskanju zdravil proti človekovemu raku resno nazadovanje. [. . .] Mnenje, da si zaradi blestečih dosežkov sodobne medicine lahko dovolimo zavreči večino teh zalog,« je dodal, »je mogoče usodna oblika precenjevanja samega sebe.«
Kljub temu pa človek uničuje živali in rastline hitreje, kot jih sploh lahko odkrije in klasificira. Morda se čudite: ,Zakaj gozd še naprej krčijo? Ali bi se lahko ta postopek obrnil? Ali ima amazonski deževni gozd prihodnost?‘
[Okvir na strani 8]
Mit o rodovitnosti
Revija Counterpart pravi, da je zamisel o rodovitnosti amazonskih tal »mit, ki ga je težko odpraviti«. V 19. stoletju je raziskovalec Alexander von Humboldt Amazonijo opisal kot »svetovno žitnico«. Sto let kasneje je tudi ameriški predsednik Theodore Roosevelt menil, da bo Amazonija dobra za poljedelstvo. »Ne more se dovoliti,« je pisal, »da bi tako bogata in rodovitna tla ostala neobdelana.«
In res poljedelec, ki meni enako, kot sta onadva, ugotovi, da kako leto ali dve zemlja res daje kar nekaj pridelka, saj pepel požganih dreves in rastlin deluje kakor umetno gnojilo. Zatem pa tla postanejo neplodna. Čeprav bujno zelenje gozda obljublja bogata tla, pa so ta v resnici šibka stran gozda. Zakaj?
Prebudite se! je govoril z dr. Flaviom J. Luizaom, raziskovalcem pri Narodnem inštitutu za raziskovanje Amazonije in strokovnjakom za tla deževnih gozdov. Navajamo nekaj njegovih opažanj:
,V nasprotju z drugimi gozdnimi tlemi večina tal porečja Amazonke hranilnih snovi ne dobi od spodaj, iz razpadajoče se kamnine, ker je temeljna kamnina revna in leži pregloboko pod površjem. Siromašna tla dobivajo hranilne snovi od zgoraj, iz dežja in razkrajajočih se organskih snovi na površini. Da pa dežne kapljice in odpadli listi lahko postanejo hranljivi, potrebujejo pomoč. Zakaj?
Deževnica, ki pada na deževni gozd, nima veliko hranilnih snovi. A ko zadene liste in steče po drevesnih deblih, pobere hranilne snovi z listov, vej, mahu, alg, mravljišč, prahu. Ko prodre v tla je že povsem spremenjena, postane dobra hrana za rastline. Da ta hranljiva tekočina ne bi kar tako odtekla v potoke, tla ujamejo hranilne snovi s pastjo, izdelano iz »rogoznice« drobnih korenin, ki se razpredajo po prvih nekaj centimetrih vrhnje plasti zemlje. Dokaz učinkovitosti te pasti je, da so potoki, v katere se steka ta deževnica, celo bolj revni s hranilnimi snovmi kakor sama gozdna tla. Torej pridejo hranilne snovi v korenine prej, preden pride voda v potoke oziroma reke.
Drug vir hrane so razkrajajoče se organske snovi na gozdnih tleh – na primer odpadlo listje, vejice in plodovi. Vsako leto na enem hektaru gozdnih tal konča osem ton razkrajajočih se organskih snovi. Kako pa te pridejo pod vrhnjo plast zemlje in v rastlinski koreninski sistem? Na pomoč priskočijo termiti. Liste razrežejo na kolutaste kose in jih odnesejo v podzemna gnezda. Še zlasti dejavna skupina so med deževno dobo, saj pod zemljo spravijo kar 40 odstotkov vseh razkrajajočih se organskih snovi na gozdnih tleh. Tam iz listov oblikujejo nasade za gojenje gliv. Te pa razkrajajo rastlinsko snov in sproščajo dušik, fosfor, kalcij in druge elemente, ki so vsi za rastline dragocene hranilne snovi.
In kaj imajo od tega termiti? Hrano. Jedo glive, hkrati pa lahko pogoltnejo tudi kak košček listov. To hrano začnejo mikroorganizmi v termitovem črevesju marljivo kemično pretvarjati, tako da so na koncu njegovi izločki zelo hranljiva rastlinska hrana. Torej sta dež in recikliranje organskih snovi dejavnika, zaradi katerih deževni gozd sploh stoji in raste.
Ni težko uvideti, kaj se zgodi, če se gozd izsekava in požiga. Ni več krošenjskega sloja, ki bi prestregal padavine, niti plasti razkrajajočih se organskih snovi za recikliranje. Hudi nalivi zdaj neposredno, z veliko silo udarjajo na gola tla, in to zbija površje. Obenem sončna svetloba pada neposredno na tla, temperatura površja se zato zviša, tla pa še bolj zgostijo. Deževnica sedaj steče po zemlji in nič več ne hrani tal, temveč reke. Z izsekanih in požganih površin gre lahko toliko hranilnih snovi, da jih je v bližnjih vodnih tokovih celo preveč in ogrožajo življenje vodnih vrst. Očitno je torej, da se gozd, če se ga pusti pri miru, lahko vzdržuje sam, človekov vdor pa pomeni katastrofo.‘
[Okvir/slika na strani 7]
Človeški dejavnik
Grobo poseganje v gozd in izsekavanje ne škodi le rastlinam in živalim, temveč tudi ljudem. Kakih 300.000 Indijancev, ostanek 5,000.000 Indijancev, ki so nekdaj živeli na brazilskem področju Amazonke, še vedno biva v sožitju s svojim gozdnim okoljem. Njihov mir vse bolj motijo drvarji, iskalci zlata in drugi, ki imajo Indijance velikokrat za »oviro razvoja«.
Potem so tu še caboclos, krepki ljudje mešanega, belega in indijanskega rodu, katerih predniki so Amazonijo poselili pred kakimi 100 leti. Prebivajo v kočah na kolih vzdolž rek in morda še nikoli niso slišali za besedo ekologija, pa vseeno živijo od gozda, ne da bi ga pri tem uničevali. Vendar pa sedaj novi valovi priseljencev, ki vdirajo v njihov gozdni dom, negativno vplivajo na njihov vsakodnevni obstoj.
Pravzaprav je v amazonskem deževnem gozdu negotova prihodnost kakih 2,000.000 nabiralcev orehov, ljudi, ki pridobivajo kavčuk, ribičev in drugih domačinov, ki živijo v harmoniji z gozdnimi ciklusi in rečnimi ritmi. Mnogi menijo, da bi se moralo zaščititi kaj več kot le mahagonovec in morsko kravo. Zaščititi bi morali tudi ljudi, ki prebivajo v gozdu.
[Okvir/slike na strani 9]
Povezava med drevesi in ribami
Amazonka med deževno dobo naraste in preplavlja drevesa, ki rastejo v nižinskih predelih gozda. Na vrhuncu poplave večina dreves teh poplavljenih gozdnih predelov nosi plodove in trosi semena. A tam seveda ni podvodnih glodalcev, ki bi jih lahko raznesli naokrog. Na pomoč priskoči riba tambaqui (Colonnonea macropomum), »plavajoče klešče za orehe« z ostrim vohom. Ob plavanju med vejami poplavljenih dreves zavoha, s katerih se bodo v kratkem osipala semena. Ko semena padejo v vodo, jim riba z močnimi čeljustmi stre lupino, nato jih pogoltne, prebavi obdajajoči mesnati del plodu in jih na koncu odvrže na gozdna tla, na katerih lahko vzkalijo, ko se vode umaknejo. Korist imata tako riba kot drevo. Tambaqui si nakopiči maščobo, drevo pa lahko dobi potomstvo. Z izsekavanjem teh dreves pa je ogroženo preživetje te in kakih 200 drugih vrst rib, ki se prehranjujejo s plodovi.
[Slika na strani 5]
Netopirji prenašajo cvetni prah z moških cvetov na ženske
[Vir slike]
Rogerio Gribel
[Slika na strani 7]
Vaš »rastlinjak« in lekarna
[Slika na strani 7]
Ogenj ogroža zeleni rob
[Vir slike]
Philip M. Fearnside