V Grčiji oprali čast Jehovovih prič

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE!

V GAZI, vasi na Kreti, je pravoslavni duhovnik med maševanjem rekel: »Jehovove priče imajo dvorano sredi naše vasi. Morate mi pomagati, da jih spravimo proč.« Že čez nekaj dni so zvečer neznanci na kraljestveni dvorani razbili okna in vanjo streljali. Tako je v Grčiji ponovno prišlo na dan sporno vprašanje glede verske svobode.

To dogajanje je navedlo štiri tamkajšnje Priče – Kiriakosa Baksevanisa, Vasilisa Hatzakisa, Kostasa Makridakisa in Titosa Manousakisa – da so ministra za šolstvo in verske zadeve pisno zaprosili, naj jim izda dovoljenje za verske shode. Upali so, da bodo z dovoljenjem dobili tudi policijsko zaščito. Vendar ni šlo tako gladko.

Duhovnik je pisal na glavni sedež varnostne policije v Iraklionu; oblast je opozoril na kraljestveno dvorano v svoji župniji in zahteval, naj izdajo prepoved in tako zabranijo shajanje v njej. Zaradi tega je stekla policijska preiskava z zasliševanji. Nazadnje je tožilec proti Jehovovim pričam sprožil kazenski postopek in zadeva je šla na sodišče.

Šestega oktobra 1987 je kazensko sodišče v Iraklionu oprostilo te štiri obtožence s pojasnilom, da »niso zagrešili dejanja, za katerega so jih obtožili, ker se verniki lahko svobodno shajajo [. . .], za to ne potrebujejo dovoljenja«. Toda tožilec se je po dveh dneh pritožil in pravdanje se je preselilo na višje sodišče. To je 15. februarja 1990 te Priče obsodilo na po dva meseca zapora in plačilo kazni kakih 100 ameriških dolarjev. Obsojenci so se takoj pritožili na Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče pa je 19. marca 1991 odbilo pritožbo in potrdilo prejšnjo razsodbo. Dobri dve leti po objavi razsodbe Vrhovnega sodišča, 20. septembra 1993, je policija kraljestveno dvorano zapečatila. Policijske listine so kazale, da je za vsem tem stala kretska pravoslavna cerkev.

Razmere so se tako obrnile, ker v Grčiji versko svobodo še vedno omejujejo zakoni iz leta 1938. Ti določajo, da mora, kdor želi odpreti prostor za čaščenje, za to dobiti dovoljenje od Ministrstva za šolstvo in verske zadeve in tudi od ustreznega pravoslavnega škofa. Ti zastareli zakoni so Jehovovim pričam več desetletij povzročali kar precej težav.

Svoboda vere in človekove pravice

Ko so ti štirje Jehovovi pričevalci izvedeli, da je Vrhovno sodišče obsodbo potrdilo, so se 7. avgusta 1991 pritožili Evropski komisiji za človekove pravice v Strasbourgu (Francija). Pritožniki so zapisali, da se je z njihovo obsodbo prekršil 9. člen Evropske konvencije, ki zagotavlja svobodo mišljenja, vesti in verovanja, kakor tudi pravico do izpovedovanja vere, posamezno in v skupnosti z drugimi, v javnosti ali zasebno.

Petindvajset članov Komisije je 25. maja 1995 soglasno sklenilo, da je Grčija s to razsodbo prekršila 9. člen Evropske konvencije. Razglasili so, da obsodba ni v soglasju z duhom verske svobode in zato v demokratični družbi ne sme priti do takih obsodb. V tej odločitvi glede sprejemljivosti sodnega postopka so še izjavili: »Pritožniki [. . .] so člani gibanja, katerega verski obredi in delovanje so dobro znani in jih odobravajo v mnogih evropskih državah.« Nazadnje je Komisija zadevo predala Evropskemu sodišču za človekove pravice.

Jehovovih prič ni moč zaustaviti

Obravnava je bila 20. maja 1996. V sodni dvorani je bilo več ko 200 ljudi, med njimi študenti in profesorji s tamkajšnje univerze, novinarji in po nekaj Jehovovih prič iz Grčije, Nemčije, Belgije in Francije.

Gospod Phedon Vegleris, častno upokojeni profesor Univerze v Atenah, ki je branil Priče, je trdil, da je grška oblast s takim ravnanjem in razsodbami kršila poleg Evropske konvencije tudi ustavo Grčije. »Torej sodišče obravnava državni zakon in to, kako se ga upošteva.«

Grško vlado pa je branil sodnik iz državnega svéta in ta se je, namesto na dejstva, skliceval na status pravoslavne cerkve v Grčiji, na njeno tesno povezanost z državo ter ljudmi in da je zaradi tega treba druge vere brzdati. Povedal je še, da so od leta 1960 Jehovove priče številčno hitro napredovali. Ali drugače povedano: Uspešno so spodbijali monopol pravoslavne cerkve!

Potrjena verska svoboda

Razsodbo naj bi objavili 26. septembra. Vladala je precejšnja negotovost, še posebej zaskrbljeni so bili Priče. Predsednik sodišča, gospod Rudolf Bernhardt, je prebral razsodbo: Sodišče, ki ga sestavlja devet sodnikov je soglasno ugotovilo, da je Grčija kršila 9. člen Evropske konvencije. Naložili so ji tudi, da mora pritožnikom plačati kakih 17.000 ameriških dolarjev za stroške. Najpomembnejše pri tem pa je, da je razsodba vsebovala mnogo spoštovanja vrednih argumentov v korist verske svobode.

Sodišče je opazilo, da grški zakon dovoljuje, »da se v izvajanje verske svobode daljnosežno vmešavajo politična, administrativna in cerkvena oblast«. Dodalo je, da je država postopek, potreben za pridobitev dovoljenja, vpeljala zato, »da bi naprtila ostre, pravzaprav kar prepovedovalne, pogoje za izpovedovanje verskih prepričanj nekaterih nepravoslavnih gibanj, še zlasti Jehovovih prič«. To mednarodno sodišče je torej razgalilo okrutno taktiko, ki se je je več desetletij posluževala pravoslavna cerkev.

Sodišče je poudarilo, da »pravica do svobodnega verovanja, kakršno jamči Konvencija, državi ne dovoljuje nobene pravice odločanja o tem, katera vera oziroma katera sredstva za izražanje te vere so legitimna«. Sodišče je tudi izjavilo, da »Jehovove priče po definiciji grškega zakona spadajo med ‚znane vere‘. [. . .] To je vlada tudi priznala.«

Ni le šala

Večina glavnih grških časopisov je nekaj naslednjih dni pisala o tem sodnem postopku. V nedeljski številki dnevnika Kathimerini (29. september 1996) je pisalo: »Čeprav se je grška vlada zelo trudila, da bi to zvenelo kot ,šala‘, je ‚klofuta‘, ki ji jo je prisolilo Evropsko sodišče za človekove pravice iz Strasbourga, bila še kako resnična, in resnica je bila primerno objavljena po vsem svetu. Sodišče je Grčijo spomnilo na 9. člen Konvencije o človekovih pravicah, ta je namreč grško zakonodajo enodušno obsojal.«

Atenski dnevnik Ethnos je 28. septembra 1996 napisal, da je Evropsko sodišče »Grčijo obsodilo in ji naložilo, naj povrne stroške državljanom, ki so trpeli zato, ker so Jehovove priče«.

Eden od branilcev pritožnikov, gospod Panos Bitsaksis, je, ko so ga intervjuvali za radio, dejal: »Živimo v letu 1996, na pragu 21. stoletja, in očitno je, da administracija ne bi smela biti pristranska in ne bi smela nadlegovati oziroma posegati v izvajanje temeljne pravice svobode verovanja. [. . .] To je za vlado primerna priložnost, da razmisli o svoji politiki in odpravi to nesmiselno pristranskost, ki danes in v tem veku ničemur ne koristi.«

Odločitev v pravdi Manousakis in drugi proti Grčiji vliva upanje, da bo grška vlada svojo zakonodajo uskladila z razsodbo Evropskega sodišča in da bodo Jehovove priče v Grčiji lahko uživali versko svobodo brez administrativnih, policijskih in cerkvenih posegov. Povrh tega pa je to že druga razsodba proti grškemu sodstvu, ki jo je Evropsko sodišče izreklo zaradi zadev, ki se tičejo verske svobode.a

Na splošno ljudje vedo, da Jehovove priče ubogajo državne ‚višje oblasti‘ v vsem, kar ne nasprotuje Božji Besedi. (Rimljanom 13:1, 7) In da z ničimer ne ogrožajo javnega reda. Nasprotno, s svojo literaturo in javnim oznanjevanjem vsakogar spodbujajo, naj bo zakonom poslušen in miroljuben državljan. So moralna in dobro uveljavljena religija, katere člani za dobrobit svojih sosedov veliko naredijo. Oboje, odločno podpiranje biblijskih visokih moralnih meril in ljubezen do bližnjih, ki se posebej kaže z njihovim izobraževalnim delom, koristno vpliva na ljudi, kjer Priče pač so, to pa je v več ko 200 državah.

Upamo, da bosta razsodbi Evropskega sodišča pomagali Jehovovim pričam in vsem drugim verskim manjšinam v Grčiji do večje verske svobode.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Kraljestvena dvorana, ki jo je 20. septembra 1993 zapečatila policija

[Slika na strani 15]

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu

[Slika na strani 16]

Vpleteni Priče: T. Manousakis, V. Hatzakis, K. Makridakis in K. Baksevanis