Sejati s solzami, žeti z radostjo

»PRIVOŠČITE si pokoj v sončni Španiji!« Milijone Evropejcev je že sprejelo to mamljivo ponudbo in se preselilo tja. Tudi jaz sem se pri 59 letih odločil, da bom vse prodal in se iz Anglije preselil v Španijo, le da je meni šlo za nekaj več kot le za sonce in lagodje.

Izbral sem si Santiago de Compostela, mesto, kjer zapade največ dežja v Španiji. Moj cilj namreč ni bil, da bi počival na soncu, temveč da bi služil kot polnočasni strežnik. Okoliščine so me pred dvaindvajsetimi leti prisilile, da sem Španijo, kamor sem šel, ker so tam bolj potrebovali pomoč pri evangeliziranju, zapustil. Toda ves čas sem se nameraval vrniti in zdaj mi je to končno uspelo.

Toda prilagoditi se ni bilo tako lahko, kot sem sprva mislil. Prvi mesec je bil prava mora! Ne spomnim se, da bi že kdaj prej bil tako utrujen. Stanoval sem v četrtem nadstropju v hiši brez dvigala. Vsak dan sem sopihal gor in dol po strminastih ulicah Santiaga in prehodil ničkoliko stopnišč, samo da bi kar največ ljudem oznanil dobro novico. Po tem mesecu, ki mi je pobral toliko moči, so me začeli preplavljati dvomi. Sem se res prav odločil? Nisem le že malo prestar za takšno delo?

Že drugi mesec pa sem začutil, kako se mi moč vrača. Počutil sem se skoraj tako kot maratonec, ki se mu med tekom moči obnovijo. Pravzaprav sem vstopil v eno najsrečnejših obdobij v svojem življenju. Začenjal sem čutiti, kako je žeti z radostjo po mnogih letih sejanja s solzami. (Psalm 126:5) Naj pojasnim.

Čas radosti

Z ženo Pat sva se leta 1961 preselila v Španijo. Takrat Jehovovim pričam tam še niso uradno priznali oznanjevanja. Pa vendar sva midva oznanjevala v sončni Sevilli, kjer jih je v tem delu takrat sodelovalo le 25.

Tako sva na oznanjevanju nekega dne govorila s Francozom, ki je pleskal hišo. In naslednji dan naju je neka gospa vprašala, ali sva prejšnji dan govorila s kakšnim pleskarjem. Povedala je, da je to njen mož, Francisco. Tako podrobno naju je opisal, da naju je pri priči spoznala. Rekla nama je: »Če bi ga rada obiskala, je zdaj doma.«

Nisva zgubljala časa, sprejela sva povabilo in nedolgo zatem sva že z vso družino preučevala Biblijo. Nekoliko pozneje se je Francisco zaradi finančnih razlogov vrnil v Francijo. Bila sva zaskrbljena. Kaj, če bo zgubil stike s Pričami? Toda kmalu po njegovem odhodu sva od njega dobila pismo in lahko sva si oddahnila. Pisal je, da ga je novi šef spraševal, koliko ver je v Španiji.

»Ja, dve; katoliška pa protestantska,« mu je Francisco previdno odgovoril. Ker naše delo ni bilo priznano, je menil, da ne bi bilo modro, če bi povedal še kaj več.

»Ste prepričani?« je vztrajal šef.

»No ja, v resnici so tri,« je odvrnil Francisco, »in jaz sem v tej tretji, pri Jehovovih pričah.«

»Kaj res!« se je razveselil šef. »Jaz služim v vaši občini!« In Francisco je bil še isti večer na občinskem shodu Jehovovih prič.

Leta 1963 so naju iz Seville premestili v Valencio, kmalu zatem pa še v Barcelono, kjer sem se šolal za potujočega strežnika. Nato so naju poslali nazaj v Valencio in na tem področju sva potem bila v potujoči službi. Toda že po nekaj letih tega veselega dela, so se Pat začele pojavljati težave z ravnotežjem, kmalu zatem pa še težave pri hoji. In začel se je čas, ko sva ‚sejala s solzami‘. (Psalm 126:⁠5)

Čas solz

Nerada sva zapustila Španijo ter odšla na zdravljenje v Anglijo. In simptome česa je imela Pat? Simptome multiple skleroze, bolezni, zaradi katere oboleli propada in je čedalje bolj onesposobljen. Zaradi stranskih učinkov in s tem povezanih problemov pa lahko sčasoma nastopi tudi smrt.

Zelo težko sva se prilagodila na življenje z boleznijo in se z njo sprijaznila. Hkrati pa sva ob vsem tem spoznala, kako resnične so psalmistove besede: »GOSPOD ga bo [vsakega, ki je sočuten do siromaka] podpiral na postelji slabosti.« (Psalm 41:⁠3)

Deset let sva se kar naprej selila iz hiše v hišo. Pat je namreč motil že najmanjši hrup, zato sva skušala najti primerno mesto zanjo, kar pa je bilo, kot sva nazadnje ugotovila, nemogoče. Pat se je morala navaditi tudi na invalidski voziček. Lahko je sicer kuhala in ponaredila še marsikaj, toda ni se mogla toliko gibati kot prej, zaradi česar je bila depresivna. Prej je bila zelo aktivna, zato je bila zaradi te svoje telesne nezmožnosti pod stalnim čustvenim pritiskom.

Moč s solzami

Naučil sem se, kako Pat pomagati vstati, usesti se, obleči, umiti ter leči v posteljo in se dvigniti iz nje. Biti redno na krščanskih shodih je bilo resnično težko. Koliko truda je terjalo, da sva bila končno pripravljena za odhod. Toda zavedala sva se, da bova duhovno močna ostala le, če se bova družila z najinimi krščanskimi brati.

Enajst let sem doma skrbel za Pat, hkrati pa čez dan delal kot tehnični risar. Nazadnje se je Pat zdravje poslabšalo in videla sva, da potrebuje strokovno oskrbo, katere pa ji jaz nisem mogel dati. Zato je bila med tednom v bolnišnici, za konec tedna pa sem zanjo sam skrbel doma.

Vsako nedeljo po kosilu sem Pat odpeljal na javni shod in Stražnostolpovo preučevanje, ki sta bila takrat tudi edina shoda, ki ju je lahko obiskovala. Po shodu sem jo odpeljal nazaj v bolnišnico. Vse to je bilo sicer zame zelo utrudljivo, a zelo koristno, saj je Pat pomagalo, da je ostala duhovno močna. Včasih sem se že spraševal, kako dolgo bom vse to zmogel, nakar pa mi je Jehova dal moč, in šlo je naprej. Vsako soboto zjutraj sem najprej skupinico popeljal na oznanjevanje, nato pa šel v bolnišnico po Pat. Videl sem, da sem v vseh teh težavnih časih prav zaradi tega ustaljenega krščanskega ritma lahko šel naprej.

Pat je oznanjevala dobro novico, kolikor je le mogla. Tako je v bolnišnici začela dva biblijska pouka z bolniškima sestrama, ki sta skrbeli zanjo. Ena od njiju, Hazel, je napredovala do posvetitve Jehovu. Toda Pat na žalost ni dočakala njenega krsta, saj je malo pred tem, 8. julija 1987, umrla.

Njena smrt je bila zame hkrati olajšanje in žalost. Olajšanje zato, ker sem se zavedal, da se je rešila trpljenja, a globoka žalost, saj sem izgubil tovarišico. Z njeno smrtjo je nastala velika praznina.

Spet radost

Morda se zdi čudno, toda s Pat sva se že prej dogovorila, kaj bom delal potem. Oba sva vedela, da se ji življenje bliža koncu, zato sva se pogovarjala, kako bi po njeni smrti lahko najbolje služil Jehovu. In najina skupna odločitev je bila, da se vrnem v Španijo, na področje, ki sva ga morala zapustiti.

Tako sem tri mesece po Patini smrti že bil na poti v špansko podružnico Jehovovih prič, da bi tam izvedel, kje bi lahko bil v največjo pomoč. Kot posebnega pionirja so me poslali v staro, deževno mesto Santiago de Compostela.

Kmalu zatem sem od podružnice dobil obvestilo z naslovom zainteresiranega človeka, Maximina. Tri tedne sem ga iskal in naposled končno našel. Bil je čistilec v krajevni bolnišnici. Dobil je že traktat Življenje v miroljubnem novem svetu, nato pa je sam zaprosil še za knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemljia. Ko sem ga obiskal, je knjigo prebral že trikrat. Opravičil pa se mi je, češ da ni ravno dosti bral Biblije, ‚stari del‘ da je prebral le enkrat, ‚novega‘ pa dvakrat. In vse to mu je uspelo, medtem ko je čakal, da ga kdo obišče.

Povedal mi je tudi, da je že bil pri kraljestveni dvorani, ker je želel biti na našem shodu. Vendar pa, ker je zelo plah, ni upal vanjo. Z njim sem začel biblijski pouk in še isti teden je bil na shodih. Resnico je kar požiral, le tobak mu je bilo težko premagati. Toda z Jehovovo pomočjo mu je to končno uspelo in zdaj je krščen Priča.

Veliko solz, veliko radosti

Že kako leto po vrnitvi v Španijo so me povabili, da bi spet služil kot potujoči nadzornik. Še predno pa sem dobil to nalogo, se je moje življenje nepričakovano obrnilo. Spoznal sem Paquito, ki je blizu Santiaga služila kot pionirka. Bila je vdova in že mnogo let v polnočasni strežbi. Kmalu sva ugotovila, da imava mnogo skupnega. Tako sva se leta 1990, le šest mesecev po tistem, ko sem začel s potujočim delom, poročila. Torej, spet radost.

Tudi Paquita je ‚sejala s solzami‘, tako kakor jaz. Prvo področje, ki ga je dobila kot posebna pionirka, ji je pokvarila tragedija. Mož ji je umrl v avtomobilski nesreči, ko je peljal pohištvo v novi dom v Orensu in mu je nasproti vozeči tovornjak zaprl pot. Paquita je z desetletno hčerko že bila v Orensu, ko je zvedela za njegovo smrt. Kljub hudi izgubi pa je dva dni po pogrebu začela delati na novem področju, tako kot je bilo načrtovano.

Paquita je vsa nadaljnja leta vztrajala v polnočasni strežbi. Nato pa jo je spet udarila nesreča. Zopet je bila to avtomobilska nesreča, in tokrat ji je vzela hčer, staro 23 let. Bolečina je bila velika in dolgo je žalovala. Vendar tudi tokrat ji je, enako kot prej, pri okrevanju največ pomagalo to, da je nadaljevala v svojem ustaljenem krščanskem ritmu, pa tudi podpora sokristjanov. Paquito sem spoznal leta 1989, komaj dve leti po smrti njene hčere.

Po poroki leta 1990 sva bila v potujoči službi v Španiji. Teh zadnjih nekaj let je bilo med najlepšimi v najinem življenju, pa vendar nama ni žal, da sva pred tem šla skozi težave. Prepričana sva, da naju je to dobro oblikovalo. (Jakob 1:2–4)

Kaj sem se naučil

Menim, da celo najtežje preskušnje lahko na nas pozitivno vplivajo, saj nas marsičesa naučijo. Sam sem se iz njih naučil predvsem tega, kako pomembno se je znati vživeti v čustva drugega, kar je bistvena kvaliteta krščanskega nadzornika. Tako sem se nedolgo tega pogovarjal s krščanskim bratom, ki ima hromega sina. Popolnoma sem ga razumel, koliko mora vsak teden dati od sebe, da sina pripelje na vse shode. Po pogovoru se mi je zahvalil in rekel, da je bilo to prvič, da je kdo res razumel, s kakšnimi težavami se z ženo spoprijemata.

Naučil pa sem se še nečesa pomembnega, namreč to, da se je treba opreti na Jehova. Kadar je vse v redu, se morda radi zanesemo na lastne moči in sposobnosti. Če pa kakšne hude težave leto za letom zlepa noče biti konec in ji sami ne moremo biti kos, tedaj se naučimo opreti na Jehova. (Psalm 55:22) Tako mi je Bog po svoji roki pomagal, da sem lahko vztrajal.

Seveda pa to ne pomeni, da je vedno vse šlo kot po maslu. Priznati moram, da sta me včasih zaradi okoliščin, ki sem jih preživljal ob bolezni prve žene, popadla jeza in vznemirjenje, še zlasti, kadar sem bil utrujen. Potem pa me je preganjal občutek krivde. O tem sem se pogovoril s sočutnim starešinom, ki je imel strokovne izkušnje glede nege bolnikov z dolgotrajno boleznijo. Zagotovil mi je, da se za razmere, v katerih sem, dobro držim in da je za nepopolne ljudi čisto naravno, da jih zaradi nenehnega čustvenega pritiska kdaj pa kdaj tako zanese.

S Paquito sva zdaj sicer neizmerno zadovoljna v polnočasni službi, vendar mislim, da nama blagoslovi nikoli ne bodo postali nekaj samo po sebi umevnega. Jehova naju je že v mnogočem nagradil in nama dal zadovoljivo delo, ki ga lahko skupaj opravljava. Oba sva dolga leta sejala s solzami, zdaj pa, hvala Jehovu, žanjeva z radostnim petjem. (Pripovedoval Raymond Kirkup.)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 21]

S Paquito se skupaj veseliva v strežbi