Ko se tla spreminjajo v puščavo

PRAVIJO, da se tla v skoraj 100 deželah počasi spreminjajo v puščavo, kar vpliva na življenje več kot 900 milijonov ljudi. Menijo, da to letno vsesvetovni dohodek zmanjša za 42 milijard ameriških dolarjev. Dezertifikacija najhuje prizadeva revna področja (81 prizadetih dežel je dežel v razvoju), ogroža pa dežele vseh celin.

Program Združenih narodov za okolje (UNEP) imenuje dezertifikacijo »eden od najresnejših vsesvetovnih okoljevarstvenih problemov«. Hkrati pa znanstveniki tudi pravijo, da »se puščava ne širi«. Kako je to mogoče?

Puščave se premikajo in definicije spreminjajo

Po dolgi suši v afriškem Sahelu (1968–73) se je v ljudi vtisnila podoba puščav, ki marširajo čez kmetijske površine. Toda Donald A. Wilhite, direktor Mednarodnega informacijskega centra o sušah na nebraški univerzi (ZDA), pravi, da so »mračni scenariji, govoreči o pogubi«, ki so jih takrat slikali znanstveniki, »temeljili na pomanjkljivih podatkih, pridobljenih na podlagi relativno kratkega časovnega razdobja, kar je dalo netočno sliko«.

Napredne satelitske slike, ki odkrivajo biomaso (količino živega), sedaj kažejo, da vegetacija med sušnimi in deževnimi obdobji niha. Strokovnjaki pravijo, da se zaradi tega »zdi, da se puščava širi oziroma oži«. Torej se puščave »premikajo«, ne pa vedno tudi »širijo«. Kljub temu, poudarja dr. Wilhite, »dezertifikacija obstaja«. Kaj natančno pa to je?

Dezertifikacija

»Dezertifikacijo« često zamenjujejo s širjenjem in ožanjem puščav. Toda neka skupina raziskovalcev pojasnjuje, da se nanaša na drug pojav. Medtem ko se širjenje in ožanje dogaja na obrobju obstoječih puščav, se dezertifikacija pojavlja na preveč suhih področjih, med katerimi so mnoga daleč stran od puščav. Obsežna področja takih kmetijskih suhih tal, ki pokrivajo 35 odstotkov zemeljskega kopnega, se počasi spreminja v puščave. Ta pojav sedaj imenujejo dezertifikacija.

A kljub tej ločnici, kje prihaja do dezertifikacije, se zmeda okrog obeh pojavov nadaljuje. Zakaj? Panos, informacijska organizacija s sedežem v Londonu, specializirana za zadeve, povezane z razvojem, kaže na enega od razlogov. Včasih krojilci politike podobo napredujoče puščave ohranjajo živo, ker je »to podoba, okoli katere je lažje politično mobilizirati, kakor okoli bolj zapletenega procesa ,dezertifikacije‘ «.

»Spreminjajoče se znanje,« opozarja Panos, »razvnema znatno razpravljanje o tem, kaj ,dezertifikacija‘ sploh je.« In kaj je pri tem tako spornega? Ljudje proti podnebju. Najprej so Združeni narodi predlagali, da bi dezertifikacijo definirali s »propadanje tal v sušnih, polsušnih in suhih polvlažnih področjih zaradi škodljivega človeškega vpliva«. (Podčrtano v navedku.) Camilla Toulmin, direktorica projekta, povezanega s suhimi območji, Mednarodnega inštituta za okolje in razvoj, pravi, da ta definicija mnogim deželam ni bila všeč, saj krivdo za dezertifikacijo pripisuje človeku. Tako so pred kratkim zadnji del definicije spremenili v »zaradi podnebnih sprememb in človeških dejavnosti«. (Podčrtano v navedku.) Ta nova definicija za dezertifikacijo krivi oboje, ljudi in podnebje, ni pa končala razprave. Zakaj ne?

»Nekateri strokovnjaki menijo,« pravi Panos, »da je to obilje definicij, ki mu sledi prerekanje, pravzaprav poskus zagotoviti si dodatne sklade za večje število dežel, za katere menijo, da so v nevarnosti.« Posledica nenehnega prerekanja je, da »je sam termin postal skoraj brez pomena«. Nekateri celo menijo, da bi termin »dezertifikacija« morali povsem opustiti. Vendar pa se z zamenjavo besede ne bo rešilo tudi problema oziroma vzrokov zanj. In kateri ti so?

Korenine in posledice

Alan Grainger v svoji knjigi Desertification pravi, da so temeljni vzroki za dezertifikacijo preintenzivno obdelovanje, čezmerno pašništvo, krčenje gozdov in slabi načini namakanja. Ko se dva ali več teh vzrokov pojavi skupaj, je posledica navadno dezertifikacija. Poleg tega je problem še hujši zaradi dejavnikov, kot so spremembe glede prebivalstva, podnebja in socialnoekonomskih razmer.

Ena od očitnih posledic dezertifikacije je uničena zmožnost suhih tal, da dajejo hrano. To je prisotno povsod po svetu, še zlasti pa v Afriki, kjer je kar 66 odstotkov celine puščavskih ali suhih tal. Ima pa še druge bridke posledice. Vodi v vojne. »V zamotanem spletu vzrokov, ki vodijo v socialno in politično nestabilnost, prelivanje krvi in vojne,« opaža knjiga Greenwar​—Environment and Conflict, »ima propadanje okolja vse večjo vlogo.«

Okolju pa škodujejo in s tem povečujejo revščino celo prizadevanja za preprečitev vojn. Kako to? Panos pojasnjuje: »Vlade zaradi bojev za pojemajoče vire stojijo pred politično nestabilnostjo in se pogosto odzovejo z vojaškimi metodami, da bi zadušile nasilje. Tako sredstva namenjajo za vojsko, namesto za blažitev revščine.« Toda kaj bi se dalo storiti, da bi se namesto spoprijemanja s posledicami dezertifikacije lotili njenih vzrokov?

Hitre rešitve ni

Potem ko so predstavniki nad 100 dežel 13 mesecev razglabljali o tem vprašanju, so sprejeli »Konvencijo ZN o boju proti dezertifikaciji«, načrt, ki je po besedah Združenih narodov, »pomemben korak naprej« pri premagovanju dezertifikacije. Konvencija med drugim zahteva, naj se protidezertifikacijske tehnike iz razvitih držav prenese v države v razvoju; raziskovalne in usposabljevalne programe; še zlasti pa boljšo uporabo znanja domačih ljudi. (UN Chronicle) Ali bo ta novi sporazum zaustavil propadanje suhih tal?

Da bi se res kaj spremenilo, pravi Panos, je treba besed in stvarne pomoči. Hama Arba Diallo, eden od organizatorjev konvencije, je poročal, da je bilo med letoma 1977 in 1988 za protidezertifikacijo letno porabljenih milijardo ameriških dolarjev. A da bi prišlo do resničnega napredka, mora, pravi UNEP, 81 držav v razvoju za to porabiti kakih štiri- do osemkrat toliko.

A kdo bo to kril? »Od industrializiranih držav bo za protidezertifikacijska dela prišlo malo novega denarja,« svari Panos in dodaja, da je za »revne države, ki trpijo zaradi dezertifikacije, od konvencije nestvarno pričakovati lahko ali hitro rešitev«. Kljub temu pa Panos pozitivno sklepa, saj pravi, da sedanje vsesvetovno razpravljanje o dezertifikaciji dela ta problem opazen, »kar je že samo po sebi dosežek«.

,Veselila se bo puščava‘

Res je, v zadnjih desetletjih so mnogi moški in ženske dosegli, da se človeštvo bolj zaveda, kakšno katastrofo bi prinesla dezertifikacija, če bi se nadaljevala. Gesla, kot so »Pred človekom je bil gozd, za njim ostaja puščava«, postavljajo pred ljudi izziv, da ta vrstni red obrnejo.

Vendar se obveščeni ljudje tudi zavedajo, da je problem dezertifikacije kompleksen. So dovolj stvarni, da so doumeli, kako je človek ne glede na to, koliko dobronameren je, pri spoprijemanju z vzroki današnjih vsesvetovnih problemov omejen.

Hkrati pa ljudem, ki so zaskrbljeni za prihodnost našega planeta, ogreje srce Stvarnikova obljuba, da bo učinkovito odpravil ta, pa tudi druge okoljevarstvene probleme. In ker se Božje obljube, zapisane v Bibliji, vedno uresničijo, se je stvarno veseliti tega, kar je pod Jehovovim navdihnjenjem glede prihodnosti puščav in propadajočih tal zapisal prerok Izaija: »Veselila se bosta puščava in samotni kraj, in radovala se bo pustinja in cvela kakor roža. [. . .] Zakaj privrele so v puščavi vode in potoki v samoti. Peščeno zrcaljenje se je izpremenilo v jezero in žejna tla v vrelce vodá.« (Izaija 35:1–7; 42:8, 9; 46:8–10)​ V kakšno veselje bo v bližnji prihodnosti biti priča zaustavitvi dezertifikacije in njej obratnemu procesu!

[Okvir na strani 16]

Odstotek puščavskih in suhih tal

Afrika 66%

Avstralija 46%

Azija 75%

Evropa 32%

Južna Amerika 34%

Severna Amerika 31%

Svet 41%

[Okvir na strani 17]

Ali se tla spreminjajo v puščavo zaradi namakanja

Ali se lahko tla spreminjajo v puščavo zaradi namakanja? Da, zaradi nepravilnega namakanja se lahko. To se zgodi, če namakanih tal ne izsušujejo prav. Zemlja postane najprej razmočena, nato zasičena s solmi, kasneje pa slana skorjasta tvorba na površju. »Napačno namakanje,« opaža Panos, »spreminja tla v puščavo tako hitro, kakor hitro odpirajo nove namakalne sisteme.«

[Zemljevid na straneh 16, 17]

PUŠČAVA

V NEVARNOSTI

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1995 Digital Wisdom, Inc.

[Slike na strani 15]

Obdelovalne površine, ki se počasi spreminjajo v puščave