Pot okrevanja

PO INFARKTU je človeka navadno strah in ga skrbi. Ali bom infarkt zopet dobil? Ali bom invalid, me bo omejevala bolečina, zguba moči in vitalnosti?

Jure, ki smo ga omenili v drugem članku, je upal, da se bosta vsakodnevno nelagodje in bolečina v prsih sčasoma zmanjšala. Toda po nekaj mesecih je rekel: »Do sedaj se nista. Zaradi tega dvojega, pa tudi to, da se hitro utrudim in da mi srce trepeta, se stalno sprašujem: ,Ali sem na robu novega infarkta?‘ «

Jane iz Združenih držav, ki je bila takrat, ko je dobila infarkt, mlada vdova, priznava: »Mislila sem, da ne bom živela oziroma da bom dobila še en infarkt in umrla. Postala sem panična, saj sem morala skrbeti za tri otroke.«

Japonec Hiroši pripoveduje: »Zame je bil pravi šok, ko so mi povedali, da mi srce ne more več delati tako kot prej. Njegova črpalna zmožnost se je zmanjšala za polovico. Bil sem skoraj povsem prepričan, da bom moral omejiti določene dejavnosti, ki jih imam kot strežnik Jehovovih prič, saj lahko delam le še pol toliko, kot sem lahko prej.«

Ko pa ima kdo precej manj moči, lahko zapade v depresijo in se počuti nekoristnega. Marie, 83-letna Avstralka, ki je bila polnočasna oznanjevalka Jehovovih prič, toži: »Užalostilo me je, ker nisem mogla biti toliko dejavna kot prej. Namesto da jaz pomagam drugim, morajo sedaj drugi pomagati meni.« Harold iz Južnoafriške republike pa pravi: »Tri mesece nisem mogel delati. Največ kar sem takrat lahko delal, je bilo sprehajanje po vrtu. Kako to lahko človeka potre!«

Avstralcu Thomasu so morali po drugem infarktu narediti premostitev. Takole pravi: »Bolečin ne prenašam dobro in to, da sem moral na večjo operacijo, je bilo zame skoraj nekaj nevzdržnega.« Jorge iz Brazilije je o posledicah operacije na srcu rekel: »Ker sem reven, sem se bal, da bom pustil ženo samo in brez pomoči. Menil sem namreč, da ne bom več dolgo.«

Okrevanje

Kaj je mnogim pomagalo okrevati, spraviti občutke v red? Jane je opazila: »Ko sem začutila, da se me loteva panika, sem vedno molila k Jehovu, vrgla svoja bremena nanj in jih tam tudi pustila.« (Psalm 55:22) Molitev človeku pomaga, da zopet dobi moč in notranji mir, ki sta bistvena pri spoprijemanju s skrbmi. (Filipljanom 4:6, 7)

Jure in Hiroši sta se udeležila rehabilitacijskih programov. Z dobro prehrano in telovadbo sta si okrepila srce, tako da oba zopet delata. Duševno in čustveno okrevanje pa pripisujeta temu, da ju podpira Božji duh.

Thomasu so krščanski bratje pomagali, da se je opogumil in spoprijel z operacijo. Takole pripoveduje: »Pred operacijo me je obiskal nadzornik in molil z mano. Zelo goreče je prosil Jehova, naj me okrepi. Tisto noč sem se osredinil na to molitev in se čutil zelo blagoslovljenega, da imamo take starešine, kot je on. Njegova zmožnost vživeti se v občutke drugega v pretresljivih trenutkih je prav res del zdravljenja.«

Anna iz Italije se s potrtostjo spoprijema takole: »Ko sem malodušna, pomislim na vse blagoslove, ki jih kot Božja služabnica že imam in ki bodo še prišli v Božjem kraljestvu. To mi pomaga, da sem zopet vedra.«

Marie je hvaležna Jehovu, da ji pomaga. Tudi družina ji stoji ob strani. Pravi: »Moji duhovni bratje in sestre, ki morajo vsi nositi že svoja bremena, si vzamejo čas, da me obiščejo, pokličejo po telefonu ali pošljejo razglednico. Kako bi bila lahko žalostna ob vsej tej ljubezni, ki mi jo skazujejo?«

Naj srce ne bo osamljeno

Pravijo, da srce, ki se zdravi, ne sme biti osamljeno. Na vse tiste, katerih srce se mora dobesedno in figurativno pozdraviti, lahko zelo in pozitivno vpliva podpora družine ter prijateljev.

Michael iz Južnoafriške republike razlaga: »Težko je drugim pojasniti, kako je, če je človek zelo malodušen. A ko vstopim v kraljestveno dvorano, mi skrb bratovščine zelo ogreje srce in me dvigne.« Tudi Henryja iz Avstralije je zelo okrepila močna ljubezen in razumevanje občine. Rekel je: »Res sem zelo potreboval tiste ljubeče spodbudne besede.«

Jorge ceni, kako zelo druge skrbi zanj, saj so njegovi družini finančno pomagali, dokler ni mogel sam delati. Olga iz Švedske podobno ceni, da so ji z družino mnogi duhovni bratje in sestre praktično pomagali. Nekateri so ji šli po nakupih, drugi pa počistili hišo.

Srčni bolniki pogosto ne smejo več toliko sodelovati pri dejavnostih, ki jih imajo radi. Sven iz Švedske pripoveduje: »Včasih, kadar je prevetrovno ali premrzlo, se moram zdržati strežbe, ker to dvoje lahko izzove vaskularni spazem. Cenim, da me v tem mnoge Sopriče res razumejo.« In ko je Sven priklenjen na posteljo, lahko posluša program s shodov, saj bratje ljubeče poskrbijo, da mu ga posnamejo. »Tako me obveščajo o vsem, kar se dogaja v občini. Počutim se, kot da tudi sam sodelujem.«

Marie je priklenjena na posteljo, a se čuti blagoslovljeno, da tisti, s katerimi preučuje Biblijo, prihajajo k njej. Tako se lahko še naprej pogovarja o sijajni prihodnosti, ki se je veseli. Tudi Thomas je hvaležen, da zanj toliko skrbijo: »Starešine so zelo razumevajoči in mi dajejo manj nalog kot prej.«

Družine potrebujejo podporo

Pot okrevanja je lahko za družinske člane prav tako težka kakor za žrtev. Izpostavljeni so velikemu pritisku in strahu. Alfred iz Južnoafriške republike o ženini tesnobi pravi: »Ko sem prišel iz bolnišnice, me je žena ponoči velikokrat prebujala, da bi se prepričala, ali je z menoj vse v redu. Vztrajno mi je prigovarjala, naj grem vsake tri mesece k zdravniku na pregled.«

Pregovori 12:25 izjavljajo, da »skrb v srcu tare moža«. Carlo iz Italije opaža, da je, potem ko je imel infarkt, njegova ljubeča žena, ki ga podpira, »zapadla v depresijo«. Lawrence iz Avstralije pa pravi: »Ena od reči, na katere je treba paziti, je ta, da je za vašega partnerja poskrbljeno. Pritisk nanj je namreč lahko zelo velik.« Torej bi morali misliti na potrebe vseh v družini, tudi otrok. Razmere lahko na njih čustveno in telesno zelo vplivajo.

Andrej, omenjen v drugem članku, se je po očetovem infarktu potegnil vase. Pravi: »Menil sem, da se ne morem več zabavati, saj sem mislil, da se bo tisto minuto, ko se bom, zgodilo kaj slabega.« O tem je govoril z očetom, se trudil tudi z drugimi dobro sporazumevati in skrb se je zmanjšala. Med tem časom je storil tudi nekaj, kar je na njegovo življenje zelo vplivalo. Dejal je: »Začel sem več osebno preučevati Biblijo in se bolje pripravljati na krščanske shode.« Tri mesece za tem, je svoje življenje posvetil Jehovu in to simboliziral s krstom v vodi. »Od takrat,« pravi, »sem z Jehovom zelo tesno povezan. Res se mu imam veliko zahvaliti.«

Po srčnem infarktu ima prizadeti čas, da razmisli o življenju. Tako na primer Jure sedaj na življenje gleda drugače. Sam pove: »Uvidite, kako ničeva so svetna prizadevanja, in spoznate, kako pomembna je ljubezen družine in prijateljev ter koliko pomenimo Jehovu. Sedaj svoji povezanosti z Jehovom, družino ter duhovnimi brati in sestrami dajem še večjo prednost.« Razmišlja o svojem hudem doživetju in še dodaja: »Ne morem si zamisliti, kako bi se spoprijemal s tem, če ne bi bilo našega upanja na čas, ko bodo take reči popravljene. Ko me stvari spravijo na tla, razmišljam o prihodnosti in ob tem to, kar se dogaja sedaj, postane manj pomembno.«

Na poti okrevanja se ti ljudje, ki so preživeli srčni infarkt, dvigajo in padajo, a trdno upajo na Kraljestvo, za katerega nas je Jezus Kristus učil moliti. (Matevž 6:9, 10) Božje kraljestvo bo ljudem dalo večno življenje v popolnosti na rajski zemlji. Takrat bodo srčna bolezen in druge pomanjkljivosti za vedno zbrisane. Ta novi svet je tik pred nami. Res je, najboljše življenje šele pride! (Job 33:25; Izaija 35:5, 6; Razodetje 21:3–5)

[Slika na strani 13]

Na okrevanje pozitivno vpliva podpora družine in prijateljev