Prepoznati simptome in ustrezno ukrepati

KO SE pri kom pojavijo simptomi srčnega infarkta, je medicinsko pomoč nujno poiskati takoj. Največja nevarnost, da prizadeti umre, je namreč v prvi uri po infarktu. S hitro oskrbo lahko srčno mišico rešijo pred nepopravljivo škodo. Več srčne mišice rešijo, bolj učinkovito bo po infarktu črpala.

Vendar pa so nekateri srčni infarkti nemi, brez vidnih simptomov. Takrat se človek morda ne zaveda, da ima koronarno srčno bolezen. Žal je pri nekaterih prvi znak težave s srcem hujši infarkt. Ko nastopi srčni zastoj (srce neha črpati), je malo možnosti za preživetje, razen če kdo takoj ne pokliče reševalne ekipe in če očividci ne začnejo s kardiopulmonalnim oživljanjem.

Harvard Health Letter poroča, da jih kaka polovica s koronarno srčno boleznijo, ne bo takoj poiskala zdravniške pomoči. Zakaj? »Pogosto zaradi tega, ker ne vedo, kaj simptomi, ki jih imajo, pomenijo, oziroma jih ne jemljejo resno.«

Jure,a žrtev srčnega infarkta in eden od Jehovovih prič, roti: »Ko čutite, da nekaj ni v redu, ne odlašajte poiskati zdravniške pomoči iz strahu, da bi po nepotrebnem dvigali prah. Ker nisem ukrepal dovolj hitro, sem skoraj umrl.«

Kaj se je zgodilo

Jure pojasnjuje: »Leto dni in pol pred srčnim infarktom, me je zdravnik posvaril, da imam visoko količino holesterola v krvi. Ta je glavni dejavnik tveganja za koronarno srčno bolezen. A tega nisem vzel resno, saj sem se čutil mladega (star sem bil manj kot 40 let) in dobrega zdravja. Zelo obžalujem, da takrat nisem ukrepal. Bili so tudi drugi svarilni znaki – ob telesnih naporih sem težko dihal, bolečine, za katere sem menil, da so prebavnega izvora, poleg tega pa sem bil več mesecev pred napadom zelo izčrpan. Menil sem, da je temu krivo premalo spanja in preveč stresa v službi. Tri dni pred infarktom sem mislil, da me je v prsnem košu zgrabil mišični krč. V resnici pa je bil to blažji infarkt pred hudim tri dni kasneje.«

Bolečina oziroma pritisk v prsnem košu, imenovan angina pektoris, opozarja približno polovico tistih, ki jih prizadene srčni infarkt. Pri nekaterih sta simptoma, ki kažeta, da srce zaradi koronarne zamašitve ne dobiva dovolj kisika, težko dihanje oziroma utrujenost in šibkost. Zaradi teh svarilnih znakov bi moral prizadeti k zdravniku na pregled srca. Dr. Peter Cohn pravi: »Ko angino pektoris enkrat zdravijo, ni zagotovila, da bodo srčni infarkt preprečili, se pa zmanjša vsaj verjetnost neposrednega infarkta.«

Infarkt

Jure nadaljuje: »Tistega dne smo šli igrat softball. Za kosilo sem hlastno pojedel hamburger in ocvrti krompir, po njem pa se nisem dobro počutil. Bilo mi je slabo in me tiščalo v zgornjem delu telesa, a sem to potisnil vstran. Ko pa smo prišli na igrišče in začeli igrati, sem bil povsem prepričan, da nekaj ni v redu. Popoldne je mineval, jaz pa sem se počutil vedno slabše.

Večkrat sem legel vznak na klop za igralce in skušal sprostiti prsne mišice, a bile so vse bolj napete. Med igro sem si rekel: ,Mogoče sem si nakopal gripo‘, saj sem se včasih potil in bil ves slaboten. Ko sem tekel, mi je opazno zmanjkovalo sape. Zopet sem legel na klop. Ko sem se usedel, ni bilo dvoma, da je z mano nekaj hudo narobe. Sinu Andreju sem zaklical: ,TAKOJ moram v bolnišnico!‘ Čutil sem, kakor da se mi je prsni koš ugreznil. Tako zelo me je bolelo, da nisem mogel vstati. Premišljeval sem: ,To vendar ne more biti srčni infarkt, kajne? Saj imam komaj 38 let!‘ «

Juretov sin, ki mu je bilo takrat šele 15 let, se spominja: »Očetu je že v nekaj minutah pošla vsa moč, tako da smo ga morali do avtomobila nesti. Prijatelj je vozil in očetu neprenehoma zastavljal vprašanja, da bi vedel, v kakšnem stanju je. Naenkrat mu oče ni več odgovarjal. ,Jure,‘ je zaklical prijatelj. A oče še vedno ni odgovoril. Potem je na svojem sedežu močno trznil, stresali so ga krči in bruhal je. Spet in spet sem vpil: ,Oče, rad te imam! Prosim, ne umri!‘ Po napadu, je ves mlahav obležal na sedežu. Mislil sem, da je umrl.«

V bolnišnici

»Odhiteli smo v bolnišnico po pomoč. Minili sta dve ali tri minute, odkar naj bi oče umrl, a sem vseeno upal, da ga bodo oživili. Presenečen sem bil, ker je bilo v čakalnici kakih 20 Soprič, ki so bili na igrišču. Tolažili so me in mi dali vedeti, da me imajo radi, kar mi je v tistih hudih trenutkih zelo pomagalo. Čez približno 15 minut je prišel zdravnik in mi pojasnil: ,Tvojega očeta nam je uspelo oživiti, toda imel je hujši srčni infarkt. Nismo prepričani, da bo živel.‘

Nato mi ga je dovolil na hitro pogledati. Prevzela me je očetova ljubezen do družine. V velikih bolečinah je dejal: ,Sin, rad te imam. Nikoli ne pozabi, da je v našem življenju najpomembnejši Jehova. Nikoli mu ne nehaj služiti. Pomagaj tudi mami in bratoma, da mu nikoli ne prenehajo služiti. Imamo trdno upanje na vstajenje. Če umrem, bi vas rad vse videl, ko se vrnem.‘ Oba sva jokala, iz ljubezni, strahu in v upanju.«

Juretova žena Tatjana je prišla uro kasneje. »Ko sem vstopila v sobo za nujne primere, mi je zdravnik dejal: ,Vaš mož je imel hujši srčni infarkt.‘ Pretreslo me je. Razložil je, da so Juretu srce kar osemkrat defibrilirali. Pri tem nujnem posegu skušajo z električno napetostjo doseči, da srce preneha nepravilno biti in spet dobi normalen ritem. Defibrilacija je skupaj z oživljanjem, dovajanjem kisika in zdravil z infuzijo napredujoča metoda, ki rešuje življenja.

Ko sem videla Jureta, me je stisnilo pri srcu. Bil je zelo bled. Z mnogimi cevkami in žicami je bil povezan z monitorji. Tiho sem molila k Jehovu, naj mi da moč, da v tej hudi uri zdržim zaradi najinih treh sinov. Molila sem tudi za vodstvo, da bi se modro odločala pri vsem, kar morda še pride. Stopila sem k Juretu in razmišljala: ,Kaj lahko v takem trenutku rečeš svojemu ljubemu? Ali sva res pripravljena na tako hude razmere?‘

,Draga,‘ mi je rekel, ,veš, da se iz tega morda ne bom izvlekel. Toda važno je, da s fanti ostanete zvesti Jehovu, saj bo te stvarnosti kmalu konec in potem ne bo več bolezni in smrti. Želim se prebuditi v novem svetu in vas tam videti.‘ Po licih so nama stekle solze.«

Zdravnik pojasni

»Zdravnik me je kasneje poklical vstran in mi pojasnil, da so s preiskavami odkrili, da je Jureta prizadel infarkt zaradi 100-odstotne zamašitve v levi sprednji navzdol potekajoči arteriji. Zamašeno pa je imel še eno arterijo. Rekel mi je tudi, da se moram odločiti o Juretovem zdravljenju. Med drugim sem imela na izbiro dvoje: zdravila in angioplastiko. Menil je, da je slednja možnost boljša, tako smo se odločili zanjo. Vendar pa zdravniki niso ničesar obljubljali, saj te vrste infarkta večina ne preživi.«

Angioplastika je kirurška metoda, pri kateri v koronarno arterijo vstavijo kateter, ki ima na koncu balon. Tega nato napihnejo, da bi odprli zamašeno arterijo. S tem postopkom zelo uspešno obnovijo pretok krvi. Kadar je zelo zoženih več arterij, pogosto priporočijo premostitev.

Slaba prognoza

Jure je bil 72 ur po angioplastiki še vedno v smrtni nevarnosti. Njegovo srce si je končno opomoglo od šoka, vendar je črpalo samo še s pol tolikšno zmožnostjo kakor prej in njegov velik del je postal okvarjeno tkivo. Za Jureta je bilo skoraj neogibno, da bo srčni invalid.

Jure gleda nazaj in svari: »Svojemu Stvarniku, družini, duhovnim bratom in sestram, pa tudi sebi smo dolžni, da ubogamo svarila in poskrbimo za svoje zdravje – še zlasti, če smo v nevarnosti. Precej smo lahko sami vzrok za veselje oziroma žalost. Odvisno je od nas.«

Juretov primer je bil resen in treba je bilo takoj ukrepati. Seveda ni treba vsem, ki čutijo zgagi podobno bolečino, odhiteti k zdravniku. Vseeno pa je Juretov primer opozorilo. Vsi, ki menijo, da imajo podobne simptome, bi morali na pregled.

Kaj pa se da storiti, da bi zmanjšali nevarnost srčnega infarkta? O tem bo govoril naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

Simptomi srčnega infarkta

• Neprijeten pritisk, stiskanje oziroma bolečina v prsnem košu, ki traja dlje kot le nekaj minut. Ta simptom se lahko zamenja za hudo zgago.

• Bolečina, ki se širi (ali pa je samo na enem od naštetih mest) v čeljust, vrat, ramena, roke, komolce ali levo roko

• Daljša bolečina v zgornjem delu trebuha

• Težko dihanje, omotica, omedlevica, potenje ali pa je prizadeti vlažen na dotik

• Izčrpanost – lahko že več tednov pred infarktom

• Slabost oziroma bruhanje

• Pogosti napadi angine pektoris, ki niso posledica napora

Simptomi so lahko blažji ali pa hujši in se ne pojavijo pri vseh srčnih infarktih. Če imate več od naštetih simptomov, takoj poiščite pomoč. V nekaterih primerih pa simptomov sploh ni, takrat govorimo o nemem infarktu.

[Okvir na strani 7]

Ukrepi za preživetje

Če imate vi ali kdo, ki ga poznate, simptome srčnega infarkta:

• Prepoznajte simptome.

• Takoj prenehajte delati, kar koli že počnete, in sedite ali lezite.

• Če simptomi trajajo dlje kot le nekaj minut, pokličite krajevno reševalno službo. Reševalcu povejte, da sumite, da imate srčni infarkt. Dajte mu vse potrebne podatke, da vas bo lahko našel.

• Če lahko prizadetega pripeljete do bolnišnične sobe za nujne primere hitreje, če peljete tja sami, to storite. Če pa menite, da imate srčni infarkt vi, prosite koga, naj vas pelje tja.

Če čakate na reševalno zdravstveno ekipo:

• Zrahljajte tesna oblačila, tudi pas ali kravato. Pomagajte prizadetemu, da mu bo udobno. Če je treba, ga podprite z blazinami.

• Ne glede na to, ali ste prizadeti sami ali pomagate drugemu, bodite mirni. Razburjenje veča možnost smrtno nevarne aritmije. Da ostanete mirni, vam lahko pomaga molitev.

Če je videti, da žrtev ne diha:

• Glasno vprašajte: ,Ali me slišite?‘ Če se prizadeti ne odzove in ne diha ter če ne otipate utripa, začnite s kardiopulmonalnim oživljanjem.

• Zapomnite si tri glavne korake oživljanja:

1. Prizadetemu dvignite brado, da mu odprete dihalne poti.

2. Ko ima dihalne poti odprte, mu zatisnite nosnice in mu v usta dvakrat počasi vpihnite, dokler se prsni koš ne dvigne.

3. Da bi kri potisnili iz srca in prsi, 10- do 15-krat pritisnite na sredino prsnega koša med prsnima bradavicama. Vsakih 15 sekund dvakrat vpihnite in nato 15-krat pritisnite, dokler zopet ne otipate pulza oziroma prizadeti ne začne dihati ali dokler ne pride reševalna ekipa.

Oživljati bi moral kdo, ki je za to usposobljen. Če pa takega ni, »je vsako oživljanje boljše, kot nobeno«, pravi dr. R. Cummins, direktor za nujno srčno oskrbo. Če s tem oživljanjem nihče ne prične, je zelo majhna možnost, da prizadeti preživi. Oživljanje ohranja prizadetega pri življenju, dokler ne pride pomoč.

[Slika na strani 5]

Hitro zdravljenje po srčnem infarktu lahko reši življenje in zmanjša poškodbo srca