Bili smo talci med uporom v zaporu
V SOBOTO 30. marca 1996 sem z Edgardom Torresom in Rubenom Ceibelom okoli treh popoldan prispel v argentinski strogo varovani zapor Sierra Chica v zveznem okrožju Buenos Aires. V tej prenapolnjeni utrdbi, ki je bila zgrajena za 800 zapornikov, je bilo 1052 obsojenih kriminalcev. Med njihova kriminalna dejanja so se uvrščali ropi pa tudi serijski umori. Sem smo prišli na obisk.
Za Edgarda in Rubena je bil to le še en sobotni izlet v ta znani zapor. Bila sta starešina v krajevni občini Jehovovih prič in sta tja hodila redno vsak teden ter kakim 15 zapornikom predavala na temelju Biblije. Kot potujoči nadzornik pa sem sam kaj takega redko doživel, saj še nikoli nisem predsedoval shodu v zaporu.
V zaporu je bilo 12 celic, ki so jih zgradili v pahljačasti obliki. Ko smo prišli v ta objekt, smo v daljavi opazili štiri zapornike, ki so nam navdušeno mahali. Ti so pri biblijskem pouku toliko napredovali, da so že postali nekrščeni oznanjevalci dobre novice o Božjem kraljestvu. Hitro so nas spremili v celico številka devet, kjer naj bi imeli shod. Soba je bila pobeljena in okrašena z zavesami, zato je bila videti dostojna.
Prične se upor
Vendar je bilo nekaj narobe. Navzočih je bilo le dvanajst zapornikov namesto petnajstih kakor običajno. Vsi smo se spraševali, zakaj. Shod se je kot ponavadi pričel s pesmijo in molitvijo. Po nekaj minutah pa so nas pretresli glasni poki strelov iz pušk, sledilo pa jim je še streljanje s strojnico. Potem smo zaslišali vpitje in kričanje. V zaporu se je pravkar pričel upor!
Nekaj s kapuco pokritih zapornikov, oboroženih s provizoričnimi noži, je planilo v našo shodno sobo. Bili so presenečeni, ko so tam našli nas, tri obiskovalce! Hitro so nas odpeljali po zadimljenem hodniku. Tu smo videli goreče žimnice, zapornike, ki so v zmedi tekali sem ter tja, na tleh pa je ležal neki ranjeni paznik. Stražarski stolp sredi zapornega zemljišča je zginjal v ognju, ki so ga zanetile bombe domače izdelave. Odpeljali so nas ven in prisilili, da smo se postavili kakih 50 metrov od glavne ograje. Točno pred sabo smo videli policiste in zaporne paznike, ki so stali za ograjo ter s puškami merili v nas. Za nami pa se je skrivala skupina zapornikov, ki so nam na grlih držali nože. Bili smo jim za živi ščit.
Še več talcev
Pet ur kasneje, po sončnem zahodu, so kolovodje dovolili, da v zapor pride zdravnik in oskrbi ranjence. Tudi njega so vzeli za talca. Ob kakih devetih zvečer so nas končno odpeljali v zaporno bolnišnico. Tam smo se pridružili skupini paznikov, ki so bili ravno tako talci. Sedaj so uporniki vse talce prisilili, da smo jim bili izmenično za živi ščit.
Kmalu zatem so neki sodnici in njenemu tajniku dovolili, da se sestaneta z zaporniki in skušata zadevo mirno urediti. A ko so slednji tudi njiju izzivalno zadržali za talca, se je že tako težaven položaj še poslabšal.
Vso noč so se bíli posamezni boji. Skušali smo zaspati, a vsakič, ko smo zadremali, nas je kak glasen krik vrgel iz dremeža. V zelo zgodnjih jutranjih urah pa smo bili zopet na vrsti, da se postavimo za živi ščit.
Nasilje se stopnjuje
V nedeljo 31. marca, na drugi dan upora, se je stanje še poslabšalo. Kolovodje se med sabo niso mogli dogovoriti glede zahtev. Zaradi tega sta ozračje napolnila jeza in nasilje. Skupine upornikov so besnele ter uničevale in zažigale vse, kar jim je prišlo na pot. Z nasiljem in umori so reševali stare spore. Številne zapornike so ubili, ker se niso želeli pridružiti uporu. Nekaj trupel so zažgali kar v pekovski peči.
Po zaporu so krožile najrazličnejše govorice in nasprotna si poročila glede naše izpustitve. Zaradi tega smo bili talci čustveno zelo napeti. Tu in tam so nam dovolili gledati televizijske novice in bili smo presenečeni, ko smo videli, kako daleč od resnice so bila ta poročila. To nam je jemalo pogum.
In kako smo se s tem spopadli? Osredinili smo se na molitev, branje Biblije in pogovor z drugimi o biblijskih obljubah za srečno prihodnost. V tem mučnem preskusu je bilo to glavno, kar nas je čustveno jačalo.
V ponedeljek so kolovodje privolili v začetek pogajanj z oblastmi. Videti je bilo, da bo upora kmalu konec. Ko pa je med nekaj zaporniki vzplamtel boj s puškami, so uporniki Edgarda in še nekaj zapornih paznikov vzeli za ščit. In v zmedi, ki je sledila, so policisti začeli streljati, ker so menili, da zaporniki streljajo talce. Edgardo je to točo krogel preživel, nekaj zajetih paznikov pa so ustrelili.
Smrt se zdi neogibna
Da bi zaporniki oblastem pokazali, da smo talci še vedno živi, so nas pripeljali na streho. Policisti pa niso nehali streljati. Zato so uporniki pobesneli. Vsi naenkrat so pričeli kričati. Nekateri so vpili: »Pobijmo talce! Pobijmo jih!« Spet drugi so moledovali: »Ne še! Raje še počakajmo!« Zdelo se je, da je smrt neogibna. Z Rubenom sva se spogledala, kakor bi si hotela reči: ,Do novega sveta.‘ Potem pa sva oba pričela tiho moliti. Takoj sva se notranje pomirila in začutila duševni mir, ki ga je v takem položaju lahko podelil samo Jehova. (Filipljanom 4:7)
Policisti so nenadoma nehali streljati in eden od kolovodij je preklical našo usmrtitev. Mlademu zaporniku, ki me je držal, so naročili, naj gre z mano po strehi sem ter tja, da opozori policijo. Bil je izredno živčen. Prav tam in takrat sem se pričel z njim pogovarjati in oba sva se pomirila. Pojasnil sem mu, da to človeško trpljenje hujska Satan z demoni ter da bo Bog Jehova takšno trpljenje kmalu odstranil. (Razodetje 12:12)
Ko smo se vrnili v zaporno bolnišnico, smo ugotovili, da so mnogi talci postali panični. Zato smo sotalcem skušali govoriti o naši veri v Jehovove obljube. Pripovedovali smo jim o biblijsko utemeljenem upanju, da bomo v prihodnosti živeli na rajski zemlji. Nekateri so pričeli klicati Jehova po imenu. Za povedano se je še posebej zanimal zdravnik in postavil je kar nekaj določnih vprašanj. To je pripeljalo do dolge biblijske razprave ob knjigi Spoznanje, ki vodi v večno življenje.
Obhajanje spominske slovesnosti
V torek, na četrti dan ujetništva, je bila obletnica smrti Jezusa Kristusa. Na ta dan se po vsem svetu zbere na milijone Jehovovih prič in ljudi, ki se zanimajo, da se spomnijo tega dogodka. S tem pa ubogajo Jezusovo zapoved. (Lukež 22:19) Tudi mi smo poskrbeli za to, da smo spominsko slovesnost obhajali.
En kot sobe smo izbrali samo zase. Nismo sicer imeli nekvašenega kruha ali pa rdečega vina, da bi ga uporabili kot simbol, a vsi trije smo uživali v petju pesmi Jehovu, molitvi in obnovi biblijskega poročila o Jezusovi zadnji noči ter drugih dogodkov, ki so spremljali njegovo smrt. Čutili smo, da smo našim družinam in drugim duhovnim bratom in sestram, ki so sočasno po vsej državi obhajali spominsko slovesnost, zelo blizu.
Mučni preskus se konča
V naslednjih štirih dnevih je prevladovalo napeto ozračje, polno strahu in negotovosti. A tolažila so nas številna pisma, ki so nam jih poslali sorodniki in prijatelji. Zaporniki so nam namreč dovolili prejemati pošto. Nekoč so nam celo dopustili, da smo se po telefonu pogovarjali s svojimi družinami. To, da smo slišali njihove glasove in brali izraze ljubezni in skrbi, nas je zelo osvežilo!
V soboto, na osmi dan našega ujetništva, pa so se uporniki z oblastmi sporazumeli. Rekli so nam, da nas bodo naslednji dan izpustili. V nedeljo 7. aprila so nas ob pol treh popoldan obvestili: »Pripravite se na odhod!« Zaporniki so pripravili celo ,častno stražo‘, da bi nas spremili na svobodo! Ko smo zapuščali bolnišnico je govornik kolovodij pristopil k Edgardu in mu dejal: »Brat, tvoje vedenje je name naredilo močan vtis. Obljubim, da bom od sedaj obiskoval vaše sobotne shode v zaporu. Še vedno boste imeli shode, kjub temu kar je bilo, prav?« Edgardo se je nasmehnil in odgovoril: »Seveda!«
Zunaj pa nas je čakalo presenečenje. Takoj ko smo prišli iz zgradbe, so vsi zaporniki nam na čast pričeli ploskati. Tako so pokazali, da jim je žal za to, kar se je pripetilo. To je bil zelo ganljiv trenutek. Naše krščansko vedenje v preteklih devetih dneh je nedvomno na njih vse naredilo močan vtis, za kar pa gre čast Jehovu.
Na drugi strani zaporne ograje smo se srečali z našimi družinami in približno dvesto duhovnimi brati in sestrami. Močno olajšani smo se objeli. Preživeli smo! Neki talec je pristopil k moji ženi in ji dejal: »Mislim, da mi je Jehova segel do srca in želi, da mu služim.«
Edgardo, Ruben in jaz smo se na prav poseben način naučili, da Jehova lahko v celo najstrašnejših nesrečah ohrani svoje služabnike. Skusili smo, kako čudovito je moliti k Jehovu in biti uslišan. Rečemo lahko podobno, kakor je rekel že psalmist: »Poveličeval te bom, GOSPOD, ker si me povzdignil in nisi dal sovražnikom mojim radovati se nad mano. GOSPOD, Bog moj, ko sem vpil k tebi, si me ozdravil. GOSPOD, izpeljal si iz kraja mrtvih dušo mojo, ohranil me živega izmed njih, ki padajo v jamo.« (Psalm 30:1–3) (Po pripovedi Daria Martina.)
[Poudarjeno besedilo na strani 19]
V našo shodno sobo je planilo nekaj s kapuco pokritih zapornikov s provizoričnimi noži
[Poudarjeno besedilo na strani 20]
Uporniki so Edgarda in nekaj zapornih paznikov vzeli za ščit
[Poudarjeno besedilo na strani 21]
Zaporniki so organizirali celo ,častno stražo‘, da bi nas spremili na svobodo!
[Slika na strani 18]
Trije strežniki kot obiskovalci (od leve proti desni): Edgardo Torres, Ruben Ceibel in Dario Martin