Avstralski žerjav, avstralski kazuar, emu in indijska štorklja — nekateri nenavadni avstralski ptiči

Od dopisnika Prebudite se! iz Avstralije

AVSTRALSKEGA kazuarja, ptiča, ki ne more leteti, opisujejo kot najnevarnejšega na svetu. Ima strašne kremplje in lahko s presenetljivo močjo skače, brca in trga. Njegov sorodnik emu, ki mu je podoben in ima ravno take kremplje, ne potrebuje kril, saj teče hitro kakor veter. Avstralski žerjav s svojim plesom razglaša nadarjenost svojega Stvarnika in Koreografa. Visoka in suha indijska štorklja, ki brede mimo, je zgled ptičjega dostojanstva in elegance. A klinorepi orel, bodisi v letu ali pa ko straži ulov, razkazuje obrise dovršenega zračnega lovca. Vsak od teh veličastnih ptičev je prav res čudež stvarstva. In tako vam z veseljem predstavljamo . . .

Barvitega avstralskega kazuarja, prijatelja deževnih gozdov

Južni ali dvokrpi avstralski kazuar, ki tehta od 30 do 60 kilogramov ter živi v bujnih deževnih gozdovih severovzhodne Avstralije in Nove Gvineje, je lep, a samotarski ptič. Samica, ki je visoka približno dva metra, je večja od samca in, kar pa je za ptiče neobičajno, tudi majceno barvitejša od njega. Slednji se je zunaj paritvenega časa modro ogiba. Ko se sparita, samica odloži kup bleščečezelenih jajc, potem pa odide ter samcu prepusti valitev zaroda in skrb zanj. Ona pa se medtem spari še z drugimi samci in vsakega pusti s kupom jajc, za katere mora potem skrbeti!

Vendar krčenje gozdov od avstralskih kazuarjev pobira davek. Billabongsko zavetišče za živali blizu Townsvilla v Queenslandu je zato, da bi povečalo njihovo število, vpeljalo program za vzrejo ujetih živali. Ptiče pa nameravajo potem, ko bodo dovolj stari, spustiti nazaj v divjino. Čeprav avstralski kazuarji jejo vse, pa se hranijo predvsem s sadjem, ki ga celega pogoltnejo. Neprebavljena semena več kot sto vrst rastlin tako potujejo skozi ptičevo črevo in se, varno shranjena v kepi hranljivega gnojila, raztresejo širom po gozdu. In zato je po besedah strokovnjakov tega zavetišča avstralski kazuar ključen za preživetje številnih drugih vrst, ki bi, če bi izginil on, izginile tudi same. Toda ali je ta ptič ljudem nevaren?

Le nespametnežem, ki se mu preveč približajo. V resnici ljudje veliko bolj ogrožajo avstralskega kazuarja, kot pa je on sploh kdaj njih. V mračnih sencah deževnega gozda vas bo ptič z globokim zamolklim kruljenjem opozoril, da je blizu. Sprejmite namig in se mu ne približujte več. Najverjetneje se bo odpodil skozi podrast in si s svojim močnim šlemom ali čelado zaščitil glavo. Kadar pa ga spravite v kot ali je ranjen ali pa brani mladiče, vas utegne napasti, če se mu preveč približate.

Emu, nomad in narodni simbol

Emuja, ki je tesen sorodnik avstralskega kazuarja, le da je malo večji, boste našli skoraj povsod po grmičasti Avstraliji. Med ptiči je od njega večji le noj. Živčni emu ima dolge, močne noge, s katerimi dirja s hitrostjo približno 50 kilometrov na uro. In podobno kot avstralski kazuar na vsaki nogi razkazuje po tri smrtonosne kremplje. A v nasprotju s svojim ozemeljskim sorodnikom je nomadski popotnik in le malokdaj napadalen. Jé pa praktično vse: gosenice, zelje, še celo stare škornje! Ko samica emuja izleže svoja temnozelena jajca, ki jih je običajno nekje od sedem do deset, včasih pa tudi dvajset, podobno kakor samica avstralskega kazuarja valitev in starševstvo preda samcu.

Za emuja se je srečanje z Evropejci slabo končalo. V Tasmaniji so jih naseljenci kmalu iztrebili. Na celini pa si je, zato ker rad jé pšenico, prislužil naziv škodljivec in postal tarča lovcev na nagrado. A kljub nemilemu pokolu emujev nikakor niso mogli številčno zmanjšati, tako da so leta 1932 v Zahodni Avstraliji tem ptičem odkrito napovedali vojno. Vlada je dobesedno vpoklicala vojsko in uporabila dve Lewisovi strojnici! A emu je vojno dobil, čeprav ni znan po tem, da bi bil inteligenten. Ljudje pa so se s to »vojno« javno osmešili in se znašli v politični zadregi, saj so z desettisoč streli ustrelili največ nekaj sto ptičev. Kasneje pa so si v izčrpovalni vojni pomagali z dvojim: emuju so nasproti stopili ptičji lovci na nagrado in kmetje, ki jim je vlada brezplačno razdelila strelivo, in ta se ni več mogel upirati.

Danes je emu narodni simbol. V avstralskem grbu ponosno stoji kenguruju nasproti ter se varno sprehaja po goščavi. Njegova največja sovražnica pa je suša. Emuje celo poskusno plodijo in vzrejajo zaradi raznovrstnih izdelkov: popolnoma nemastnega mesa, močne in vzdržljive kože, perja ter olja, ki ga dobijo iz plasti maščobe s ptičevih prsi. In ravno zaradi tega, ker ima maščobo uskladiščeno le na enem mestu, je meso skoraj brez nje.

Ali radi plešete

Vi morda ne, avstralski žerjav pa zelo. V svoji »plesni dvorani« ob vodi »se bo različno število [teh sivih žerjavov], bodisi en par ali pa celo kak ducat ptičev, postavilo v vrsto, tako da bodo približno eden nasproti drugega, in pričelo plesati«, piše v knjigi The Waterbirds of Australia. »Na svojih kolastih nogah poplesavajo naprej, ob tem pa imajo krila napol razprta in z njimi stresajo. Pomikajo se naprej in nazaj, ob tem kimajo in bingljajo z glavami ter nežno grgrajo in piskajo. Tu in tam se kak ptič ustavi, vrže glavo nazaj in divje zatrobi. Ptiči morda še poskočijo kak meter visoko v zrak, nato pa se s širokimi črnimi in sivimi krili kakor s padalom spustijo na tla. Hkrati pa vse naokrog mečejo delčke vejic ali trave, ki jih, medtem ko ti delčki padajo, skušajo ujeti ali s kljunom nabosti.« Taka predstava nas res navduši, še posebej če pomislimo, kako veliki so ti ptiči. V višino merijo več ko meter, razpon kril pa imajo približno dva metra!

Resda mnogo vrst ptičev med dvorjenjem v paritvenem času izvaja dovršene predstave, a avstralski žerjav, eden največjih vseh žerjavov, zelo rad pleše skozi celo leto. Saj njegovo ime (v angleščini brolga) pravzaprav izvira iz aboriginske legende o slavni plesalki po imenu Buralga. Odbila je dvorjenje zlega čarovnika, zato jo je spremenil v čudovitega žerjava.

Indijska štorklja, edina avstralska štorklja

Indijska ali črnovrata štorklja, močvirska ptica, je pogosta obiskovalka vročih in vlažnih severnih in vzhodnih avstralskih obal. (Indijska štorklja, ki živi v Južni Ameriki, sodi v drugo vrsto.) Je vitka, visoka 130 centimetrov in sijočih barv ter je ne moremo zamenjati z desettisoč drugimi močvirskimi ptiči. Ko brede po plitvini in si išče hrano, z dolgim, močnim kljunom tako silovito sune v vodo, da mora za izenačitev sile krila kar malce razpreti.

In kako mogočna so ta! Indijska štorklja razpne krila, ki od enega konca do drugega merijo dva metra, sprednja peresa iztegne kakor prste, potem pa v počasnih krogih odleti proti nebu, dokler ni na njem videti le še kakor pičica. In ta leteča štorklja z dolgimi krili, vratom in nogami, očrtana na veliki rdeči žogi, zahajajočem ekvatorialnem soncu, je resnično priljubljen simbol severnoavstralskih močvirij.

Klinorepi orel, kralj neba

Le streljaj daleč od skalnih vrhov gora v Victorii se proti bijočim mrzlim vetrovom, ki vse druge ptiče odženejo z neba, sem ter tja spreletava klinorepi orel. Pisatelj David Hollands je bil priča zračni predstavi, kakršne v svojem življenju še ni videl: »Orel je tam v tej divjini visel skoraj nepremično in popolnoma lagodno,« piše, »[. . .] in ko sem ga tako opazoval, se je spustil, zložil je krila ter pričel navpično padati. Padal je kakih sto metrov, potem pa krila nežno razprl, poletel navpično in tako ponovno dosegel višino, ki jo je med padanjem izgubil. [. . .] S polovičnim obratom se je zravnal, potem pa poletel više [in] se še večkrat spustil. Tako je v tej neskončni predstavi, ki me je zelo navduševala, dramatično padal proti dnu doline in se ponovno dvigal.«

Zaradi dvainpolmetrskega razpona kril in izrazito klinasto oblikovanega repa je tega elegantnega in mogočnega monarha nemogoče zamenjati s katerim koli drugim ptičem na avstralskem nebu. Njegovi kremplji lahko zgrabijo s silo, ki je enaka trem tonam! Vendar so ljudje neko obdobje menili, da je klinorepega orla edino »pravilno« gledati skozi puškino cev. Tega avstralskega orla so preganjali, ker je tu in tam ugrabil kakšno jagnje, podobno kakor so njegovega sorodnika, ameriškega beloglavega jezerca, neusmiljeno streljali, da bi zaščitili vzrejanje lososov in krzneno industrijo. »Le še nekaj drugih roparic [ptic roparic] na svetu so preganjali tako hudo kakor klinorepega orla [. . .],« piše v knjigi Birds of Prey, »skoraj sto let so ga imeli za škodljivca [. . .] in delili denarne nagrade tem, ki so dokazali, da so ga ubili.«

Leta kasneje so ga teh obtožb oprostili. Izkazalo se je, da se hrani predvsem z divjimi zajci in samo občasno z domačimi živalmi, med katere sodi tudi majhen kenguru, ki je tudi do dvakrat težji od njega. Ko je človek to odkril, se je z orlom končno pomiril ter ga tudi zakonsko zaščitil.

Ptiči so resnično presenetljivo zapleten, čudovit in zelo pomemben del ekološke strukture! To sčasoma morda res spoznamo, toda največkrat prepozno; pred tem pohlep in nevednost že pobereta svoj davek. A ker vemo, da lahko, če smo le pozorni, celo sedaj uživamo ob poslušanju grgranja, čivkanja, žvižganja, gaganja, piskanja, kvakanja in vreščanja na nebu, v gozdovih in močvirjih tega čudovitega planeta, nas to zelo tolaži!

[Slike na strani 16]

Avstralski kazuar

Avstralski žerjav

[Vir slike]

Levo in spodaj: Australian Tourist Commission (ATC); zgoraj na sredi in desno: Billabong Sanctuary, Townsville, Australia

[Slike na strani 17]

Orel

Emu

Indijska štorklja

[Vir slike]

Orlovi mladiči in emujeva glava: Graham Robertson/NSW National Parks and Wildlife Service, Australia; leteči orel: NSW National Parks and Wildlife Service, Australia; emu z mladiči in indijska štorklja: Australian Tourist Commission (ATC)

[Navedbe virov slik na strani 15]

Levo: Graham Robertson/NSW National Parks and Wildlife Service, Australia; desno: Australian Tourist Commission (ATC); zgoraj: Billabong Sanctuary, Townsville, Australia