Kraljestveni oznanjevalci poročajo
Širiti kraljestveno seme ob vsaki priložnosti
BOŽJA Beseda, Biblija, spodbuja k marljivosti. Kralj Salomon je dejal: »Zjutraj sej seme svoje in zvečer ne daj počivati roki svoji; zakaj ne veš, katero bo raslo, ali to ali ono, in ako oboje hkratu zraste, tem bolje!« (Propovednik 11:6)
Jehovove priče ob vsaki primerni priložnosti sejejo »seme« z oznanjevanjem dobre novice o Božjem kraljestvu. V več kot 230 deželah in otočjih ,ne nehajo učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus‘. (Dejanja 5:42) Naslednja doživljaja kažeta, kako Jehovove priče ,ne dajo počivati roki svoji‘ v oznanjevalstvu.
◻ V Kapverdski republiki je neka Jehovova priča med terensko strežbo šla mimo zapora. Na njegovem dvorišču je nekaj zapornikov sedelo tudi visoko na drevesu. Ko so ti opazili Pričo, so zavpili, naj jim da nekaj revij. Priča je privezala h kamnu nekaj revij Stražni stolp in Prebudite se! ter jih vrgla čez zaporniški zid. Zaradi tega začetnega zanimanja se je začelo dvanajst biblijskih poukov. Trije zaporniki so svoje življenje posvetili Bogu in se krstili v vodi. Eden od njih zdaj že več kot leto dni služi kot polnočasni evangelizator oziroma pionir. Kako pa v zaporu opravljajo terenskoslužbene dejavnosti? Najprej so zapor razdelili na področja. Nato so jih razdelili med tri Pričevalce in ti so na njih delali od celice do celice. Ti kraljestveni oznanjevalci se na zanimanje odzivajo zelo podobno, kot to delajo Jehovove priče po svetu, z opravljanjem ponovnih obiskov. Razlika pa je v tem, kako pogosto vodijo biblijske pouke. Namesto tega, da Biblijo preučujejo le en- ali dvakrat tedensko po kakšno uro, nekateri zaporniki preučujejo vsak dan! Zraven tega so Priče dobili dovoljenje upravnika zapora, da lahko v zaporu vodijo vse občinske shode.
◻ Na Portugalskem je neka žena po babičini smrti podedovala veliko Watchtowerjevih izdaj. Ker ni bila Jehovova priča, ji ni bilo do tega, da bi knjige obdržala. Uničiti pa jih vendarle ni hotela. Nekoč, ko se je neka Jehovova priča med svojo pohišno strežbo oglasila pri njej, ji je povedala za to knjižnico. Priča jo je vprašala, ali vé, kolikšna je njena prava vrednost. Žena je odgovorila: »Pravzaprav sploh ne poznam njene prave vrednosti, toda kako naj to ugotovim?« Sprejela je biblijski pouk in babičino knjižnico kmalu pričela ceniti. Zdaj je tudi sama krščena Jehovova priča. In ne le to; Biblijo preučujeta tudi njena hči in tesni družinski prijatelj. Za kako dragoceno dediščino se je izkazala ta zbirka knjig!