Da bi se lahko sporazumevala s svojim otrokom, sem se naučila še enega jezika

EDEN od najsrečnejših trenutkov v najinem življenju je bilo rojstvo sina Spencerja avgusta leta 1982. Bil je zdrav otrok! Z možem sva načrtovala, da bova prvega otroka imela po prvih petih letih zakona. Meseci so minevali in s kakšnim veseljem sva ga opazovala, kako raste! Ko sva ga vsak mesec vozila na rutinske preglede, je bilo vedno vse v redu. Zahvalila sem se Jehovu za tako čudovit blagoslov.

Še preden pa je bil star devet mesecev, sem začela sumiti, da je z njim nekaj narobe. Na glasove oziroma določene zvoke se ni odzival. Da bi preskusila njegov sluh, sem se postavila tako, da me ni mogel videti, in udarila po posodi ali kakšnem drugem predmetu. Včasih se je obrnil, ne pa vedno. Ko je bil na pregledu v svojem devetem mesecu, sem zdravniku povedala, zaradi česa sem zaskrbljena, a mi je zagotovil, da je s sinom vse v redu in da nimam kaj skrbeti. Toda meseci so minevali, Spencer pa se še vedno ni odzival, niti oglašal.

Ko je dopolnil leto dni, sem ga peljala na redni pregled in zdravniku zopet povedala, kaj me skrbi. Spet ni odkril, da bi bilo kaj narobe, vseeno pa naju je napotil k avdiologu. Spencerja sem odpeljala tja na testiranje, a rezultati niso bili določni. Prišla sem še drugič in tretjič, pa so mi vsakič zopet dejali, da rezultati še vedno niso določni. Zdravnik je menil, da bo Spencer, ko bo odraščal, pri testih boljši. Prva tri leta otrokovega življenja so za razvoj jezika kritična. Vse bolj in bolj me je skrbelo. Avdiologa sem vztrajno spraševala, ali bi lahko s kakšnim testiranjem dobili dokončne rezultate. Naposled mi je povedal za slušno testiranje možganskega debla v massachusettski Očesni in slušni bolnišnici.

Bila sem pobita

Naslednji teden sva šla v bolnišnico v Boston. Molila sem k Jehovu, naj mi da moč, da bi dobro prenesla rezultate, kakršni koli bi že bili. Mislila sem si, da Spencer slabo sliši in da je slušni aparat vse, kar potrebuje. Kako zelo sem se motila! Po testiranju naju je tehnica poklicala v pisarno. Rezultati so bili dokončni: Spencer ima hudo sezorinevralno izgubo sluha. Ko sem tehnico zaprosila, ali mi lahko točno pojasni, kaj to pomeni, je dejala, da moj sin ne more slišati govorjenja, niti večine drugih zvokov. Tega nisem pričakovala. Bila sem čisto na tleh.

Takoj sem se začela spraševati: ,Le kako se je to moglo zgoditi? Kaj je lahko vzrok?‘ Pomislila sem na nosečnost in porod. Vse je bilo v redu. Spencer ni imel nikoli ušesne infekcije, niti ni bil nikoli huje prehlajen. Vso so me preplavila čustva! Kaj naj sedaj storim? Telefonirala sem družinskim članom in nekaj prijateljem ter jim sporočila rezultate testiranja. Neka prijateljica, Priča, me je spodbudila, naj na to gledam kot na izziv, Spencerja bom pač samo morala učiti na drug način. Bila sem hvaležna Jehovu, da mi je dal potrebno moč.

Kaj bi bilo najboljše za Spencerja

Nič nisem vedela o tem, kako vzgajati gluhega otroka, niti kaj pomeni biti gluh. Kako naj vzgajam svojega otroka in se z njim o vsem sporazumevam? Po glavi mi je rojilo mnogo misli in skrbi.

Naslednji teden sva se vrnila v bolnišnico in s tehnico sva se pogovorili o možnih izbirah. Pojasnila je, da se ena metoda, oralni pristop, osredotoča na učenje govora in branja z ustnic. Druga metoda je znakovni jezik, jezik gluhih. Imeli so program, kjer so učili znakovni jezik, kasneje pa zraven zajeli tudi učenje branja z ustnic in govora. Tehnica je tudi priporočila, naj Spencer nosi slušni aparat, da bi mu ta ojačal preostali sluh. Nato sva obiskala krajevnega avdiologa, ki ga je oskrbel s slušnimi pripomočki. Avdiolog je med najinim obiskom dejal, da je Spencer zelo dober kandidat za oralno metodo.

Kaj bi bilo najboljše za Spencerja? Premišljevala sem, kaj je res pomembno. Jehova hoče, da s svojimi otroki komuniciramo. To je bistveno, če želimo biti kot družina uspešni. Lahko bi dali prednost oralni metodi in se osredotočili na učenje govora in branja z ustnic. Mogoče bi se Spencer v govoru tako spopolnil, da bi ga drugi lahko razumeli. A kaj ko bi to lahko vedeli šele čez nekaj let! Kaj naj bi torej storili sedaj? Odločili smo se za znakovni jezik.

Naslednji mesec so Spencerja vpisali v tedaj imenovani totalni komunikacijski program. Oba sva se učila temeljnega znakovnega jezika, Spencer pa se je učil tudi govorjene angleščine in branja z ustnic. Pokazali so mi, kako ga lahko učim. Meseci so minevali in Spencer je dobro napredoval. Mene pa so še vseeno kdaj pa kdaj premagala čustva. Včasih sem postala malodušna, ko sem opazovala, kako drugi otroci govorijo »mama« ali se naučijo reči »Jehova«. Toda potem sem se vprašala: ,Zakaj tako čutim? Moj sin je vendar srečen in zdrav.‘ Molila sem k Jehovu, naj mi pomaga ceniti prednost, da imam tako sijajnega otroka.

Ko je bilo Spencerju dve leti, smo se pripravili, da obiščemo zborovanje Jehovovih prič, kjer je bil program tudi v ameriškem znakovnem jeziku (ASL-u). O svoji pobitosti sem se pogovorila s parom, ki je z gluhimi Pričami delal že vrsto let. Povedala sta mi, da imajo v Massachusettsu Jehovove priče mesečne shode v ASL-u in me spodbudila, naj jih obiščeva.

Poslušala sem njun nasvet in s Spencerjem sva začela hoditi na te shode. Tam sva se lahko srečevala in se družila z gluhimi odraslimi. V naši angleški občini je imel Spencer od shodov le malo. Tičal je ob meni, saj sem bila jaz edini, s katerim se je lahko sporazumeval. Ko je odraščal, se je med takimi shodi vse bolj neprijetno počutil in se slabše vedel. Ko pa sva obiskovala shode v znakovnem jeziku, je bilo povsem drugače. Lahko se je neovirano družil s komer koli, ne da bi me pri tem potreboval za tolmačico. Storil je to, kar je zelo potreboval: povezal se je z ljudmi iz občine. Oba sva že bolje uporabljala znakovni jezik, jaz pa sem se tudi naučila, kako biti pri najinem biblijskem pouku doma boljša učiteljica. Kako čudovito je bilo! Prvič sem sedaj bila na shodih svojemu sinu lahko le MAMA in ne tolmačica!

Velik preobrat zame

Ko je Spencer dopolnil tri leta, sem ga z moževo privolitvijo vpisala v program za gluhe in naglušne otroke, ki so ga imeli v javni šoli. Organizirali so skupinske sestanke za izobraževanje staršev in to sem izkoristila, da bi se naučila še več. Na enem sestanku je skupina gluhih odraslih in najstnikov govorila skupini staršev. Člani skupine so pojasnili, da s svojimi starši oziroma drugimi družinskimi člani malo komunicirajo ali pa sploh nič. Ko sem jih vprašala, zakaj, so odvrnili, da se njihovi starši niso nikoli naučili znakovnega jezika in tako se z njimi niso mogli nikoli polno sporazumevati o življenju, občutkih in zanimanjih. Zdelo se je, da ti gluhi ne čutijo, da bi bili del svoje družine.

To je bil zame velik preobrat. Razmišljala sem o sinu. Nisem mogla prenesti misli, da bi odrastel in šel od doma, ne da bi bil povezan s starši. Še bolj ko kdaj prej sem bila odločena, da bom svoje znanje znakovnega jezika še naprej izpopolnjevala. Čas je mineval in vse bolj sem se zavedala, da je bila odločitev za znakovni jezik za naju najboljša. Še vedno si je izpopolnjeval znanje znakovnega jezika in lahko sva razpravljala o kateri koli že temi, na primer: ,Kam bomo šli na počitnice?‘ ali ,Kaj želiš postati, ko odrasteš?‘ Zavedala sem se, koliko bi zamudila, če bi se pri sporazumevanju zanašala na govor.

Ko je Spencer dopolnil pet let, so ga dali v razred redne šole z otroki, ki so slišali, in učiteljico, ki je znala znakovni jezik. V tem programu je bil tri dolga leta. Šolo je sovražil in ni ga bilo lahko gledati, kako se je prebijal skozi tako velike težave. Še dobro, da sem se lahko z njim sporazumevala, ko sva na različne načine skušala prebroditi njegove frustracije. Na koncu sem sklenila, da ta program v javni šoli škodi njegovemu samospoštovanju oziroma njegovemu izobraževalnemu razvoju.

Leta 1989 se je moj zakon končal. Sedaj sem bila samski roditelj s šestletnim sinom, ki je hitro napredoval pri učenju znakovnega jezika. Čeprav sem se z njim lahko sporazumevala, sem vedela, da se moram v ASL-u zboljšati, če želim komunikacijo med nama ohraniti in ojačati.

Čas za selitev

Pozanimala sem se o mnogih programih za gluhe otroke v več zveznih državah in odkrila šolo v Massachusettsu, kjer so pri dvojezičnem pristopu uporabljali ASL in angleščino. Povedali so mi tudi, da bo v področju Bostona kmalu občina Jehovovih prič, kjer bo program v znakovnem jeziku, pa mi je neki prijatelj predlagal, naj se tja preselim. Kot samskemu roditelju se mi je bilo težko preseliti stran od doma, družine in prijateljev v podeželskem New Hampshireu v velemestno področje. Tudi Spencer je rad živel na deželi. Toda morala sem razmisliti o dvojem. Spencer je moral biti v šoli, kjer se vsi učitelji in učenci lahko o vsem sporazumevajo v znakovnem jeziku, poleg tega pa sem tudi menila, da bo bolje biti v občini z drugimi gluhimi Pričami.

Preselila sva se pred štirimi leti, ko je bilo Spencerju devet let. Kmalu za tem so ustanovili znakovno občino v Maldenu v Massachusettsu in od tedaj Spencer izredno dobro napreduje. Začel se je veliko bolje vesti in na shodih uživa. Zelo me veseli, ko ga vidim, kako se sporazumeva z drugimi in kako se z njimi povezuje. Gluhi bratje in sestre v občini so mu sijajen vzor. Pomagajo mu uvideti, da tudi on lahko dosega duhovne cilje. In tako res dela. Sedaj ima govore v Teokratični strežbeni šoli in je nekrščeni oznanjevalec. Dejal pa je tudi, da se želi krstiti.

Kako uživam v strežbi, ko gledam, kako v znakovnem jeziku svojo vero izraža drugim gluhim! Samospoštovanje mu je silno zraslo. Govori mi, kaj čuti do občine. Takole pravi: »Sem sodiva. Tu se bratje in sestre lahko z mano sporazumevajo.« Nič več me ne moleduje, naj takoj po shodu odideva. Sedaj moram jaz njemu govoriti, da je že čas, da greva iz kraljestvene dvorane!

Na njegovi sedanji šoli se z lahkoto sporazumeva z drugimi gluhimi otroki. Ko z njimi razpravlja, vidi, kako drugače od Jehova na otroke gleda svet. Neovirano se sporazumevava in sva tesno povezana, v sozvočju z biblijskimi načeli. Ko popoldne pride iz šole, skupaj narediva domačo nalogo. Skupaj hodiva na shode in v strežbo po hišah. Sam pa lahko vidi, da vsi otroci na njegovi šoli s svojimi starši niso tako tesno povezani. (Kološanom 3:20, 21)

»Pogovarjava se lahko o čemer koli«

Nekega dne pred kakšnim letom dni sem opazila, da me Spencer gleda, kot bi mi hotel nekaj povedati. Vprašala sem ga, ali kaj potrebuje. »Ne,« je odvrnil. Vprašala sem ga, kako je bilo kaj v šoli in podobno. Čutila sem, da mi hoče nekaj povedati. Potem pa mi je med najinim družinskim preučevanjem Stražnega stolpa dejal: »Ali veš, da nekateri starši učencev na naši šoli ne znajo znakovnega jezika?« Presenečeno sem ga pogledala. »Resno mislim,« je dejal. »So starši, ki se s svojimi otroki ne znajo sporazumevati.« Razložil je, da so nekateri starši obiskali šolo in da jih je videl, kako kažejo in zaigrajo tisto, kar hočejo povedati, da bi se s svojimi otroki lahko sporazumevali. »Tako srečen sem, da si se naučila znakovnega jezika. Lahko se sporazumevava. Ti nisi taka, da bi le kazala. Pogovarjava se lahko o čemer koli.«

Kako mi je to ogrelo srce! Mnogi ne cenimo truda svojih staršev, vse dokler ne odrastemo. Tu pa mi moj dvanajstletni sin reče, kako hvaležen je, da se lahko smiselno sporazumevava.

Ker sem mati, je bil eden od mojih ciljev, da sem dobro povezana s sinom in da sem mu blizu. To se verjetno ne bi zgodilo, če se ne bi naučila znakovnega jezika. Moja posvetitev Jehovu me je vzgibala, naj resno razmislim, kakšno odgovornost imam kot roditelj. Tako sem se o več pomembnih stvareh glede sporazumevanja laže odločila. To je duhovno koristilo obema. Kako pomembne so besede iz Pete Mojzesove knjige 6:7, kjer je staršem naročeno, naj govorijo otrokom o Jehovovih zapovedih ,sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko legajo in ko vstajajo‘. Res sem hvaležna, da se lahko s Spencerjem neovirano sporazumevava o ,velikih delih Božjih‘. (Dejanja 2:11) (Pripovedovala je Cindy Adams.)

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

,Nisem mogla prenesti misli, da bi odrastel, ne da bi bil povezan s starši‘