Prizadevanje za odpravo kriminala
»ZA MLADOLETNIŠKO prestopništvo je kriva predvsem zdolgočasenost mladih,« je naznanjal naslov v vodilnem britanskem časopisu. Drug naslov je govoril »Družinske zdrahe krive za porast hudodelstev«, tretji pa »Zasvojenost ‚spodbuja k tisočim kaznivih dejanj‘ «. Po ocenah revije Philippine Panorama v Manili 75 odstotkov hudih zločinov zagrešijo prav zasvojenci z mamili.
Pa tudi drugi dejavniki najbrž pripomorejo k širjenju kriminala. Eden je »revščina ob robu velikega bogastva«, je dejal generalni inšpektor nigerijske policije. Tu so še pritiski vrstnikov, slabi obeti za zaposlitev, premalo trdnih pravnih določil, splošen zlom družinskih vrednot, nespoštovanje avtoritete in zakonov pa tudi pretirano veliko nasilja v filmih in videih.
Drug dejavnik pa je ta, da mnogi ljudje ne mislijo več, da se hudodelstvo v resnici ne splača. Sociolog na bolognski univerzi (Italija) je po nekajletnem opazovanju ugotovil, da se »števili, to je število registriranih kraj in število zaradi teh obsojenih oseb, gibljeta v obratni smeri«. Doda še, da »je število obsodb, v primerjavi z registriranimi krajami, padlo s 50 na 0,7 odstotka«.
Žalostne, vendar resnične so besede zapisane v The New Encyclopædii Britannici: »Videti je, da je za vse sodobne industrijske skupnosti značilno zvišano število kaznivih dejanj; in ni videti, da bi razvoj prava in napredek kriminologije ne vem kako vplival na ta problem. [. . .] Ker sta v teh sodobnih urbanih skupnostih največ vredna ekonomski napredek in osebni uspeh, tudi ni vzroka za razmišljanje, da kriminaliteta ne bo še kar naraščala.«
Ali je taka sodba prečrnogleda
Ali je stanje res tako slabo? Kaj ne poročajo iz nekaterih krajev, da kriminaliteta upada? Že, ampak statistika lahko zavaja. Tako so denimo poročali, da je na Filipinih, ko so prepovedali prosto prodajo strelnega orožja, hudodelstvo upadlo za 20 odstotkov. Asiaweek pa je zapisal, da so, kot pravi neki funkcionar, avtomobilski tatovi nehali krasti avtomobile in bančni roparji nehali ropati banke ter se »posvetili ugrabljanju«. Ker je manj bančnih ropov in avtomobilskih kraj, je skupno število kaznivih dejanj manjše; toda to zmanjšanje je v primerjavi s štirikratnim povečanjem ugrabitev precej manj pomembno!
Glede Madžarske pa je v reviji HVG pisalo: »Nekatere številke kaznivih dejanj so v primerjavi s prvim polletjem 1993 padle za 6,2 odstotka. Je pa policija pozabila povedati, da so številke nižje [. . .] predvsem zaradi administrativnih sprememb.« Denarno stopnjo, po kateri so prej knjižili kraje, prevare in vandalizem, so namreč zvišali za 250 odstotkov. In tako kaznivih dejanj zoper imetje, ki ne dosegajo te vrednosti, ne knjižijo več. Ker pa je v državi od skupnega števila vseh kaznivih dejanj tri četrtine takih, ki vključujejo imetje, se res ne more reči, da je kriminala manj.
Res je, da je težko določiti točno število kriminalnih dejanj. En razlog je ta, da ostane veliko hudodelstev neprijavljenih, pri nekaterih kategorijah morda celo do 90 odstotkov. Pravzaprav je nebistveno razpravljati o tem, ali je kriminalnih dejanj več oziroma manj; ljudje si namreč močno želijo, da hudodelstev sploh ne bi bilo, ne pa da bi jih bilo manj.
Vlade si prizadevajo
Študija, ki so jo pri Združenih narodih opravili za leto 1990, je odkrila, da v razvitejših državah porabijo za nadzor kriminalitete od 2 do 3 odstotke svojega letnega proračuna, v nerazvitih pa celo več, od 9 do 14 odstotkov. Ponekod zelo zvišujejo število policistov in skrbijo, da so ti dobro opremljeni. Rezultati pa so protislovni. Tako se nekateri Madžari pritožujejo: »Pri nas za lov na kriminalce ni nikoli dovolj policistov, vedno pa jih je dovolj za lovljenje prometnih prekrškarjev.«
Precej vlad je v zadnjem času ugotovilo, da je treba sprejeti strožje zakone za kazniva dejanja. Tako se je, kot piše revija Time, denimo izkazalo, da na »ugrabitve, ki jih je v Latinski Ameriki vse več,« tamkajšnje vlade odgovorijo z zakoni, ki so »strogi, hkrati pa neučinkoviti. [. . .] Ne ozirati se na zakone je eno, spoštovati jih, pa drugo,« priznavajo.
Ocenjujejo, da se je leta 1992 v Britaniji več kot 100.000 soseščin organiziralo, da bi drug drugemu varovali posest, tako so zavarovali najmanj štiri milijone domov. V Avstraliji so podobne programe sprejeli sredi osemdesetih let. V Avstralskem inštitutu za kriminologijo pravijo, da bi kriminalitete bilo manj, »če bi bili državljani bolj pozorni glede javne varnosti, če bi drugače gledali na kazniva dejanja ali sumljiva dogajanja v soseščini in jih prijavljali; kriminal pa bi jim povzročil manj škode, če bi svojo lastnino naredili prepoznavno ter si priskrbeli učinkovite varnostne naprave«.
V nekaterih krajih imajo zaprt televizijski sistem, s katerim trgovske lokale povežejo s policijskimi postajami. Policija, banke in trgovine imajo video kamere za odvračanje in odkrivanje kršilcev zakona.
V Nigeriji ima policija na glavnih cestah kontrolne točke, s čimer se trudi poloviti roparje in avtomobilske tatove. Oblast si je v boju proti nepoštenosti zadala nalogo, odpraviti trgovske zlorabe. Odbori, ki se trudijo za boljši odnos skupnosti s policijo in jih sestavljajo vodje teh skupnosti, policijo obveščajo o kaznivih dejanjih in ljudeh vprašljivega značaja.
Na Filipinih turisti opažajo, da tamkaj stanovanja ponavadi niso nikoli prazna, mnogi pa imajo pse čuvaje. Poslovnežem varujejo podjetja zasebni varnostniki. Dobro se prodajajo avtomobilske alarmne naprave. Ljudje, ki si to lahko privoščijo, se umaknejo na močno zavarovano posest ali v varovane solastniške zgradbe.
Londonski The Independent je takole zapisal: »Vedno več je državljanov, ki si v svojih soseskah sami organizirajo obrambo, ker pač vse manj zaupajo v pravni sistem.« Tudi oborožujejo se vse bolj. Tako denimo ocenjujejo, da imajo v Združenih državah v vsakem drugem gospodinjstvu vsaj en kos orožja.
Vlade kar naprej razvijajo nove metode boja proti kriminalu. Toda V. Vsevolodov z Akademije za notranje zadeve v Ukrajini je podčrtal, da se glede na vire ZN mnogi nadarjeni ljudje odločijo za »brezprimerno metodo pospeševanja kriminalne dejavnosti«, zato jim »strokovno spopolnjevanje osebja za uveljavljanje zakonov« sploh ni kos. Spretni kriminalci preperejo neznansko velike vsote denarja in ga vlagajo v trgovino in družbene dejavnosti, tako se zlijejo s skupnostjo ter si »v družbi zagotovijo visok položaj«.
Izgubljanje zaupanja
Po nekaterih državah vedno več ljudi začenja verjeti, da je sama vlada del tega problema. Asiaweek citira vodjo neke protizločinske skupine, rekoč: »Od vseh osumljenih, ki jih aretiramo, jih je okoli 90 odstotkov ali policistov ali vojaških oseb.« Temu podobna poročila, najsibodo resnična ali ne, so nekega zakonodajalca vsekakor navedla, da je izjavil: »Če tisti, ki so prisegli, da se bodo ravnali po zakonu, tega sami kršijo, je naša družba v težavah.«
Podkupovalniške afere visokih funkcionarjev pretresajo vlade na različnih koncih sveta, to pa zaupanje državljanov še bolj spodkopava. Ljudje se poleg tega, da nič kaj več ne verjamejo, da je vlada zmožna ukrotiti kriminal, zdaj še sprašujejo, ali je sploh odločena to narediti. Zato je neki pedagog vprašal: »Kako se lahko sedaj te oblasti bojujejo proti kriminalu, ko pa imajo same v njem roke do komolcev?«
Vlade prihajajo in odhajajo, kriminal pa ostaja. Bo pa kmalu napočil čas, ko hudodelstva ne bo več!
[Slike na strani 7]
Kaj hudodelce odvrača: zaprt televizijski sistem s kamerami in monitorji, jeklen rolo na vratih in stražar s šolanim psom
[Slika na strani 8]
Zaradi kriminala so ljudje jetniki, zaprti za lastnimi vrati