Kako so zgubili svoj svet

MNOGO let so zgodbo o Združenih državah povzemali z besedami »Kako so osvojili Zahod«. Hollywoodski filmi so predstavljali bele naseljence, ki se selijo čez ameriške hribe in prerije, z vojaki tipa John Wayne, kavboji in naseljenci, ki se bojujejo s krutimi, divjimi indijanci, vihtečimi tomahavk. Medtem ko so belci iskali zemljo in zlato, naj bi nekateri krščanski duhovniki ter pridigarji reševali duše.

Kako pa je bila zgodovina videti z gledišča prvotnih prebivalcev, ameriških domačih ljudstev? Ko so prišli Evropejci, so bili Indijanci »prisiljeni spoprijeti se s tem, da je v njihovo okolje vdrl najbolj grabežljiv plenilec, s katerim so se kdaj srečali: beli evropski osvajalec«, izjavlja knjiga The Native Americans​—An Illustrated History.

Složnost, ki je vodila v spor

Na začetku so bili domačini do Evropejcev, ki so prvič prišli na ameriški severovzhod, prijazni in so z njimi sodelovali. Neko poročilo pravi: »Če britanskemu naselju Jamestown v Virginiji, prvi trajni angleški koloniji v Novem svetu, ne bi pomagali Pauatani, ne bi zdržalo svoje prve hude zime leta 1607/08. Podobno bi tudi kolonija Pilgrim v Plymouthu v Massachusettsu utegnila propasti, če jim ne bi pomagali Vampanoagi.« Nekateri domačini so priseljencem pokazali, kako narediti zemljo rodovitno ter gojiti posevke. In kako uspešna bi bila odprava Lewisa in Clarka med letoma 1804 ter 1806 (ko sta iskala uporabno prometno povezavo med ozemljem Louisiane in takratnim Oregonom), če jim ne bi šošonska ženska Sakagavija pomagala in zanje posredovala? Ko so se srečali iz oči v oči z Indijanci, je bila njihov »znak miru«.

A Evropejci so se v Severno Ameriko množično priseljevali in zemljo ter omejene vire hrane izkoriščali, tako da je med njimi in domačini prišlo do napetosti. Kanadski zgodovinar Ian K. Steele razlaga, da je bilo v 17. stoletju v Massachusettsu 30.000 Naragansetov. Njihov poglavar Miantonomo je, »sluteč nevarnost, [. . .] skušal razširiti svojo mohavsko zvezo, da bi ustanovil splošno ameriškoindijansko odporniško gibanje«. Poročajo, da je leta 1642 Montauku dejal: »[Moramo] biti enotni, kakor so oni [Angleži], sicer nas kmalu ne bo več. Veš namreč, da so imeli naši očetje obilo jelenov in kož, naše prerije in gozdovi so bili polni jelenov. V gozdovih je tudi mrgolelo [puranov], v naših zalivih pa rib in ptičev. A ti Angleži nam jemljejo zemljo, kosijo travo, s sekirami podirajo drevesa. Njihove krave in konji jedo travo, njihovi prašiči uničujejo naše užitne školjke. Vsi bomo stradali.« (Warpaths​—Invasions of North America)

Miantonomov poskus, da bi ustanovil enotno fronto ameriških domačinov se je izjalovil. Leta 1643 ga je v plemenski vojni ujel poglavar Unkas iz plemena Mohegan in ga kot upornika izročil Angležem. Ti ga niso mogli zakonito obtožiti in usmrtiti. Domislili so se pripravne rešitve. Steele nadaljuje: »Pooblaščenci [Miantonoma] niso mogli usmrtiti, saj ni bil pod sodno oblastjo nobene od kolonij. Zato so ga dali Unkasu, naj ga on usmrti. Ob tem je bilo navzočih nekaj Angležev kot priče, da je to res storil.«

Dogodek ne kaže le tega, da so se vdirajoči kolonisti in domačini stalno bojevali, temveč da so bila tudi med plemeni rivalstva ter izdaje, in to že preden so v Severno Ameriko prišli belci. Britanci so imeli v vojnah s Francozi za kolonialno prevlado v Severni Ameriki nekaj plemen na svoji strani, medtem ko so druga podpirala Francoze. Vsa vpletena plemena pa so ne glede na to, katera stran je zgubila, plačala ceno poraženca.

»Brezno napačnega razumevanja«

Nekdo je evropsko invazijo označil takole: »Česar voditelji indijanskih narodov niso razumeli, pogosto vse dotlej ne, dokler ni bilo že prepozno, je bilo to, kako so Evropejci gledali na Indijance. Zanje niso bili niti belci niti kristjani. Bili so divjaki, divji in surovi, po mnenju mnogih nevarni in brez občutkov, blago, primerno za trg s sužnji.« Ta drža o večvrednosti je imela za plemena uničujoče posledice.

Ameriški domačini niso razumeli gledišča Evropejcev. Navajski svetovalec Philmer Bluehouse je pred kratkim za Prebudite se! dejal, da je šlo za »brezno napačnega razumevanja«. Domačini svoje civilizacije niso imeli za manj vredno, temveč za drugačno, s povsem drugačnimi vrednotami. Nekaj popolnoma tujega jim je bilo na primer prodajanje zemlje. Ali si lahko lastnik zraka, vetra, vode in to tudi prodajaš? Zakaj bi torej lahko prodajali zemljo? Tukaj je za vse nas. Tako Indijanci zemlje niso razmejevali.

A prišli so Britanci, Španci in Francozi. To opisujejo kot »kataklizmično srečanje dveh tujih si kultur«. Domačini so bili ljudje, ki so se v več sto letih naučili živeti v sožitju z zemljo in naravo. Vedeli so, kako preživeti, ne da bi rušili naravno ravnovesje. Toda belci so jih kmalu imeli za manjvredna, divja bitja in pri tem prikladno pozabljali, s kakšnim divjaštvom jih sami podjarmljajo! Leta 1831 je francoski zgodovinar Alexis de Tocqueville prevladujoče mnenje belcev o Indijancih povzel takole: »Nebesa jih niso naredila z namenom, da bi postali civilizirani. Umreti morajo.«

Najsmrtonosnejši ubijalec

Ko so se novi priseljenci vlivali čez Severno Ameriko na zahod, je nasilje rojevalo nasilje. Naj so torej prvi napadli Indijanci ali evropski vdiralci, so na obeh straneh zagreševali krutosti. Indijancev so se bali zato, ker so bili znani po skalpiranju, navadi, za katero nekateri menijo, da so se jo naučili od Evropejcev, ki so za skalpe nagrajevali. Toda Indijanci so bojevali zgubljen boj z močnejšimi tujci, močnejšimi v številu in orožju. Plemena so največkrat končala tako, da so morala zapustiti zemljo svojih prednikov ali pa umreti. Pogosto so skusili oboje, najprej so morali zapustiti zemljo, nato so jih ubili ali pa so umrli zaradi bolezni ali lakote.

Vendar jih med domačimi plemeni ni največ pomrlo v spopadih. Ian K. Steele piše: »Najučinkovitejše orožje pri vdoru v Severno Ameriko ni bila puška, niti konj, tudi Biblija ali evropska ,civilizacija‘ ne. To je bila kuga.« Profesorica zgodovine Patrica Nelson Limerick je pisala, kako so bolezni Starega sveta vplivale na Američane: »Ko so te iste bolezni [proti katerim so imeli Evropejci stoletja čas razviti odpornost] prenesli v Novi svet (norice, ošpice, gripo, malarijo, rumeno mrzlico, tifus, tuberkulozo in predvsem koze), so se tam srečale s kaj malo odpora. Smrtnost je bila od vasi do vasi od 80- do 90-odstotna.«

Russell Freedman opisuje epidemijo koz, ki je izbruhnila 1837. leta. »Najprej je udarila Mandane, nato pa hitro še Hidatse, Asinibvane, Arikare, Sjuje in Črne noge.« Pomorila je skoraj vse Mandane. Leta 1834 jih je bilo 1600, leta 1837 pa le še 130.

Kaj se je dogajalo s pogodbami

Do današnjih dni vedo plemenski starešine gladko povedati, kdaj je v 19. stoletju ameriška vlada podpisala pogodbe z njihovimi očeti. Kaj pa so jim te pogodbe pravzaprav prinesle? Navadno to, da so bili prisiljeni dobro zemljo zamenjati za neplodno zemljo rezervatov in vladna sredstva za življenje.

Zgled za to, kako zaničevalno so ravnali s prvotnimi plemeni, je primer irokeških skupin (od vzhoda proti zahodu: Mohavi, Oneide, Onondage, Kajuge, Seneke). Ameriški kolonialisti so v vojni za neodvisnost, ki se je končala leta 1783, premagali Britance. Irokezi so podpirali Britance, a vse, kar so dobili v povračilo, je bilo, poroča Alvin Josephy ml., zanemarjenje in žalitve. Britanci se »niso menili [za Irokeze] in so suverenost nad njihovo zemljo prepustili Združenim državam«. Dodaja, da so celo tiste Irokeze, ki so bili naklonjeni kolonialistom in ne Britancem, »odrivali grabežljivi špekulanti in zemljiške družbe, pa tudi sama ameriška vlada«.

Ko so leta 1784 sklicali pogodbeni sestanek, je James Duane, nekdanji predstavnik Celinskega kongresnega odbora za indijanske zadeve, vladnim predstavnikom priporočil, naj »spodkopljejo vso še preostalo samozavest Irokezov, tako da z njimi premišljeno ravnajo kot z manjvrednimi«.

Ta njegovi arogantni predlog so izpeljali. Nekaj Irokezov so prijeli kot talce in »se pogajali« tako, da so jim ob tem grozili s smrtjo. Čeprav so Irokezi menili, da v vojni niso bili poraženi, so se morali odpovedati vsej svoji zemlji zahodno od New Yorka in Pensilvanije ter sprejeti rezervat v državi New York. Ta je bil manjši od njihovega prejšnjega ozemlja.

Podobno so delali z večino domačih plemen. Josephy izjavlja, da so ameriški zastopniki »po nepooblaščenih predstavnikih s podkupovanjem, grožnjami, alkoholom in manipuliranjem skušali iztrgati zemljo Delavarom, Vajandotom, Otavam, Čipevam [ali Ojibvam], Šonijem ter drugim narodom na področju Ohia«. Prav nič se ni čuditi, da Indijanci kmalu belcem in njihovim praznim obljubam niso več zaupali!

»Dolgi pohod« in Solzna pot

Ameriška državljanska vojna (1861–65) je potegnila vojake iz navajske dežele na jugozahodu. Navaji so to izkoristili ter napadli ameriška in mehiška naselja v dolini Rio Grande na ozemlju Nove Mehike. Vlada je poslala polkovnika Kita Carsona in njegove novomehiške prostovoljce z nalogo, naj jih zatrejo ter preselijo v rezervat na pustem kosu zemlje Bosque Redondo. Carson jih je hotel izstradati in izgnati iz strahospoštovanje zbujajočega Canyona de Chelly v severovzhodni Arizoni, zato jim je uničeval zemeljske vire. Pokončal jim je tudi več kot 5000 breskovih dreves.

Carson je zbral kakih 8000 ljudi in jih prisilil v »Dolgi pohod« v približno 500 kilometrov oddaljeno bosqueredondoško internacijsko taborišče Fort Sumner v Novi Mehiki. Takole poročajo: »Bilo je zelo mraz in mnogi preslabo oblečeni, sestradani izgnanci so na poti umrli.« V rezervatu je bilo strašno. Da bi si našli zavetje, so si Navaji morali v tla izkopati luknje. Leta 1868 se je vlada zavedla svoje hude napake in je Navajem zagotovila nekaj manj kot 1,42 milijona hektarov zemlje njihovih prednikov, in sicer v Arizoni ter Novi Mehiki. Vrnili so se, a kako visoko ceno so bili prisiljeni plačati!

Med letoma 1820 in 1845 so desetine tisočev Čoktojev, Čerokijev, Čikasojev, Krikijev in Seminolov izgnali z njihove zemlje na jugovzhodu ter jih prisilili hoditi na stotine kilometrov proti zahodu, na drugo stran reke Misisipi, tja, kjer je danes Oklahoma. V krutih zimskih razmerah so mnogi umrli. Ta prisilni pohod proti zahodu si je pridobil neslavno ime Solzna pot.

Krivice, ki so jih storili ameriškim domačinom, še nadalje potrjujejo besede ameriškega generala Georga Crooka. Ta je zasledoval ter lovil Sjuje in Čejene na severu. Rekel je: »O indijanski plati pravde se komaj kdaj kaj sliši. [. . .] Ko pa se [Indijanci] uprejo, se javnost osredotoči nanje, obsoja samo njihove zločine in surovost, medtem ko ljudje, ki so jih s krivicami do tega pripravili, uidejo nekaznovani [. . .] Tega dejstva ne pozna nihče bolje kakor Indijanec sam. Povsem razumljivo je torej, da v vladi, ki ga le kaznuje, belcu pa dovoljuje, da ga po mili volji pleni, ne vidi nobene pravičnosti.« (Bury My Heart at Wounded Knee)

Kako je z ameriškimi domačini danes po več kot sto letih evropejske prevlade? Ali so v nevarnosti, da zaradi asimilacije zginejo? Kaj lahko pričakujejo od prihodnosti? Ta in druga vprašanja bo obravnaval naslednji članek.

[Okvir na strani 9]

Trdo življenje za ženske

Možje so bili v večini plemen lovci in bojevniki, ženske pa so imele nešteto nalog, med drugim so vzgajale otroke, sejale in žele žitarice ter jih drobile v moko. Colin Taylor pojasnjuje: »Glavna naloga prerijskih žensk [. . .] je bila skrbeti za ustanovljeno gospodinjstvo, rojevati otroke in pripravljati hrano. V poljedelskih družbah so skrbele tudi za polja, [. . .] pri zahodnih nomadskih plemenih, ki so lovila bizone, pa so pomagale razsekavati živali, prinašati meso v taborišče ter kasneje pripravljati meso in kože za prihodnjo uporabo.« (The Plains Indians)

Drug vir o Apačih pravi: »Kmetovanje je bilo žensko delo in to delo ni bilo ne sramotno ne hlapčevsko. Možje so pomagali, toda ženske so kmetovanje jemale bolj resno. [. . .] Vedno so vedele, kako izpeljati poljedelske obrede. [. . .] Večina jih je medtem, ko so namakale zemljo, molila.« (The Native Americans​—An Illustrated History)

Ženske so tudi izdelovale začasna bivališča, tipije, ki so navadno vzdržala dve leti. Postavljale in podirale so jih ob selitvah. Ni dvoma, ženske so imele trdo življenje. A takšno so imeli tudi možje kot varuhi plemena. Ženske so spoštovali in imele so mnogo pravic. V nekaterih plemenih, na primer pri Hopijih, imajo tudi danes lastnino v rokah one.

[Okvir/slika na strani 10]

Žival, ki je spremenila njihov svet

Evropejci so v Severno Ameriko vpeljali žival, ki je mnogim plemenom spremenila življenjski slog – konja. V 17. stoletju so ga na celino prvi pripeljali Španci. Vdirajoči Evropejci so kmalu ugotovili, da so ameriški domačini postali sijajni jezdeci, in to neosedlanih konj. Domačini so s konji veliko laže lovili bizone. Nomadska plemena so z njimi bolj neovirano napadala sosednja plemena, ki so prebivala v stalnih vaseh, ter s tem laže plenila in kradla ženske ter sužnje.

[Zemljevid/slika na strani 7]

Lokacije nekaterih severnoameriških plemen v 17. stoletju

Kuteneji

Spokani

Predrti nosovi

Šošoni

Klamathi

Severni Pajuti

Mivoki

Jokuti

Seranoji

Mohavi

Papagoji

Črne noge

Ploskoglavci

Vrane

Čejeni

Juti

Arapahoji

Hikareje

Hopiji

Navaji

Apači

Meskaleroji

Komanči

Lipani

Prerijski Kriji

Asinibvani

Hidatsi

Mandani

Arikari

Janktoneji

Titoni

Sjuji

Janktoni

Poniji

Odoji

Kanse

Kjove

Osagi

Kapoji

Kadoji

Vičitoje

Atakape

Tonkawe

Santiji

Ajove

Mizuriji

Ilinoji

Čikasoji

Alabame

Čoktoji

Krikiji

Timakue

Ojibve

Soki

Lisjaki

Kikapuji

Majemiji

Šoniji

Čerokiji

Katobe

Pauatani

Tuskarori

Delavari

Iriji

Saskvahane

Podavadomiji

Irokezi

Huroni

Otave

Algonkini

Sokokiji

Masačuseti

Vampanoagi

Naraganseti

Mohegani

Montanki

Abnakiji

Malesiti

Mikmaki

[Viri slik]

Indijanec: Umetniško delo na podlagi fotografije Edwarda S. Curtisa; Severna Amerika: Mountain High Maps® Copyright© 1995 Digital Wisdom, Inc.

[Slike na strani 8]

Umetnostno navajsko tkanje in nakit

[Slika na strani 11]

Canyon de Chelly, kjer se je začel »Dolgi pohod«