Kaj bo z njimi v prihodnosti

V POGOVORU za Prebudite se! je čejenski mirovni poglavar Lawrence Hart dejal, da je eden od problemov, s katerim se ubadajo Indijanci, »ta, da se srečujemo s silami dekulturizacije in asimilacije. Tako na primer izgubljamo svoj jezik. Nekoč je bila to premišljena vladna politika. Zelo so se trudili, da bi nas z izobraževanjem ,civilizirali‘. Pošiljali so nas v internatske šole in prepovedovali govoriti naš jezik.« Sandra Kinlacheeny se spominja: »Če sem na naši internatski šoli govorila navajščino, mi je učitelj z milom umil usta!«

Poglavar Hart nadaljuje: »Spodbudno je, da so se v zadnjem času različna plemena začela prebujati. Zavedajo se, da bodo njihovi jeziki šli v pozabo, če se jih ne bodo trudila ohraniti.«

Le še deset ljudi govori karagščino, jezik nekega kalifornijskega plemena. Januarja 1996 je pri 76. letih umrl Rdeči nevihtni oblak (Carlos Westez), zadnji Indijanec, ki je govoril katobščino. Mnogo let ni imel nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal v tem jeziku.

V kraljestvenih dvoranah Jehovovih prič v navajskih in hopijskih rezervatih v Arizoni skoraj vsi govorijo navajščino oziroma hopijščino in angleščino. Celo Priče Neindijanci se učijo navajščine. Priče morajo ta jezik poznati zato, da lahko opravljajo svoje biblijsko izobraževalno delo, saj mnogi Navaji dobro obvladajo le svoj jezik. Hopijščina in navajščina sta še vedno zelo živi in mlade ljudi spodbujajo, naj ju uporabljajo v šoli.

Izobraževanje ameriških domačinov

V Združenih državah je 29 indijanskih kolidžev in v njih se šola 16.000 dijakov. Prvega so odprli leta 1968 v Arizoni. »To je ena najčudovitejših revolucij v indijanski deželi, pravica do izobraževanja pod našimi pogoji,« je rekel dr. David Gipp, član Odbora za indijansko visoko izobraževanje. Na Univerzi Sinte Gleska je lakotščina obvezni predmet.

Predsednik Sklada za indijanske kolidže Ron McNeil (Hunkpapa Lakota) meni, da je med ameriškimi domačini od 50 do 85 odstotkov brezposelnih, da imajo med vsemi skupinami v Združenih državah najkrajšo povprečno življenjsko dobo in najvišji odstotek primerov sladkorne bolezni, tuberkuloze in alkoholizma. Boljše izobraževanje je le eden od ukrepov, ki lahko pri tem pomagajo.

Sveta zemlja

Mnogim ameriškim domačinom je zemlja njihovih prednikov sveta. Tako je Beli grom nekemu senatorju dejal: »Naša zemlja nam je najljubša stvar na svetu.« Ko so Indijanci sklepali pogodbe in sporazume z belci, so često menili, da gre za pravico, da lahko belci uporabljajo njihovo zemljo, ne pa za lastninsko pravico do nje. Sjujska indijanska plemena so v sedemdesetih letih 19. stoletja zgubila dragoceno zemljo v gorovju Black Hills v Dakoti, ko so se tja vlili rudarji in iskali zlato. Leta 1980 je ameriško Vrhovno sodišče odredilo, naj ameriška vlada osmim sjujskim plemenom plača 105 milijonov dolarjev odškodnine. Do sedaj plemena ta denar odklanjajo. Hočejo, da jim njihovo sveto zemljo, Black Hills v Južni Dakoti, vrnejo.

Mnogi Sjuji ne vidijo radi obrazov belih predsednikov, vklesanih v Mount Rushmore v gorovju Black Hills. Na bližnji gori kiparji klešejo še večjo podobo. Gre za Norega konja, oglalskega sjujskega vojaškega voditelja. Obraz bodo končali do junija 1998.

Današnji izzivi

Da bi v sodobnem svetu preživeli, se morajo ameriški domačini prilagajati. Mnogi so sedaj dobro izobraženi in imajo kolidžsko izobrazbo, tako da lahko to uporabijo v korist plemena. En zgled tega je prijazni Burton McKerchie, Čipevec iz Michigana. Za Public Broadcasting Service je posnel dokumentarne filme in sedaj dela na gimnaziji v hopijskem rezervatu v Arizoni. Po državi koordinira učne ure, pri katerih gledajo video posnetke. Drug zgled je Ray Halbritter, vodja Oneid, ki se je šolal na Harvardu.

Arlene Young Hatfield je v Navajo Timesu pisala o tem, da mladi Navaji nimajo izkušenj, ki so jih imeli njihovi starši in stari starši, prav tako ne darujejo žrtev, ki so jih, ko so odraščali, darovali oni. Pisala je še: »Zaradi [sodobnih] udobnosti niso niti nikoli zbirali ali sekali drv, nosili vode, niti čuvali ovac – v nasprotju z njihovimi predniki. Ne prispevajo za vsakdanji kruh, kakor so delali otroci pred mnogimi leti.« Takole sklepa: »Mnogim socialnim problemom, ki bodo neogibno vplivali na naše otroke, ni mogoče uiti. Naših družin, pa tudi rezervatov, ne moremo izolirati od ostalega sveta, niti ne moremo živeti tako, kakor so naši predniki.«

Pred ameriškimi domačini je izziv: kako obdržati svoje edinstvene plemenske običaje in vrednote ter se hkrati prilagajati hitro spreminjajočemu se svetu zunaj.

Bojevati se proti drogam in alkoholu

Vse do danes alkoholizem pustoši ameriško domačinsko družbo. Dr. Lorraine Lorch je bila 12 let pediatrinja in splošna zdravnica pri Hopijih ter Navajih. Za Prebudite se! je povedala: »Z alkoholizmom imajo hude probleme tako moški kakor ženske. Močna telesa podlegajo zaradi ciroze, nesreč, samomora in umora. Žalostno je videti, kako ima alkoholizem prednost pred otroki, zakonskim tovarišem in tudi Bogom. Smeh se spremeni v jok, prijaznost v nasilje.« Dodala je še: »Danes celo nekaj obredov, ki so jih Navaji in Hopiji včasih imeli za svete, kdaj pa kdaj onečaščajo s pijanostjo in razuzdanostjo. Alkohol te lepe ljudi oropa zdravja, inteligence, ustvarjalnosti in resnične osebnosti.«

Philmer Bluehouse, pomirjevalec pri sodnem ministrstvu Navajev v Window Rocku v Arizoni, je evfemistično opisal, kako droge in alkohol zlorabljajo kot »samozdravilo«. V tem utapljajo skrbi ter skušajo uiti kruti resničnosti, življenju brez dela in pogosto tudi brez smotra.

Vendar pa mnogi ameriški domačini uspešno premagujejo »demonsko« pijačo, ki so jo vpeljali belci, pa tudi odvisnost od drog. Zgleda za to sta Clyde and Henrietta Abrahamson iz spokanskega indijanskega rezervata v državi Washington. Clyde je tršat mož temnih las in oči. Za Prebudite se! je pojasnil:

»Odraščala sva večinoma v rezervatu, nato pa sva se preselila v mesto Spokane, da bi obiskovala kolidž. Ni nama bilo mar, kakšen je najin življenjski stil. Uživala sva alkohol in droge. Takšno življenje je bilo vse, kar sva poznala. Ko sva odraščala, sva to dvoje sovražila, saj sva videla, kakšne probleme povzročata v družini.

Potem sva prišla v stik z Jehovovimi pričami. Prej, preden sva prišla v mesto, nisva zanje še nikoli slišala. Napredovala sva počasi. Morda zaradi tega, ker nisva res zaupala nepoznanim ljudem, še zlasti ne belcem. Tri leta sva zdaj preučevala, zdaj spet ne. Najtežje mi je bilo pustiti kajenje marihuane. Kadil sem jo od 14. leta naprej in ko sem želel s tem prenehati, sem imel 25 let. Večji del svoje zgodnje odrasle dobe sem bil ,haj‘. Leta 1986 sem prebral članek ,Everyone Else Smokes Pot​—Why Shouldn’t I?‘ (Vsi drugi kadijo marihuano – zakaj je ne bi tudi jaz) v reviji Awake!, 22. januar. Začel sem razmišljati, kako neumno je kaditi marihuano – zlasti potem ko sem prebral Pregovore 1:22: ,Doklej, o preprosti, boste ljubili nespamet in, zasmehovalci, imeli veselje v zasmehovanju in, bedaki, sovražili znanje?‘

Opustil sem to navado in pomladi leta 1986 sva se s Henrietto poročila. Krstila sva se novembra 1986. Leta 1993 so me postavili za občinskega starešina. Hčeri sta se krstili kot Priči leta 1994.«

Ali so rešitev igralnice in hazardne igre

Še leta 1984 v Združenih državah Indijanci niso vodili nobene hazardne dejavnosti. The Washington Post poroča, da to leto 200 plemen v 24 zveznih državah upravlja 220 takšnih dejavnosti. Vidni izjemi so Navaji in Hopiji, ki se do sedaj upirajo tej skušnjavi. Toda ali igralnice in dvorane za bingo vodijo v blaginjo in tistim v rezervatih dajejo več možnosti zaposlitev? Philmer Bluehouse je za Prebudite se! dejal: »Hazardne igre so dvorezen meč. Vprašanje je, ali bo več tistih, ki jim bodo koristile, kakor tistih, ki jim bodo škodile.« Neko poročilo pravi, da indijanske igralnice po državi zaposlujejo 140.000 ljudi, a opozarja, da od tega le 15 odstotkov Indijancev.

Čejenski poglavar Hart je za Prebudite se! povedal, kaj on meni, kako igralnice in hazardne igre vplivajo na rezervate: »Razdvojen sem. Edino, kar je pri tem dobrega, je, da plemenom dajejo zaposlitev in dohodek. Po drugi strani pa sem opazil, da je veliko strank naših ljudi. Poznam nekatere, ki jih je bingo povsem zasvojil. Od doma v igralnice odhajajo zgodaj, celo prej, preden pridejo otroci iz šole. Ti imajo ključe od stanovanja in so tako sami doma, dokler se njihovi starši ne vrnejo z igranja binga.

Največji problem pri tem je ta: družine menijo, da bodo pri hazardiranju dobile in povečale svoja sredstva. Večinoma pa jih ne: zgubijo. Videvam jih, kako porabljajo denar, ki so ga dali na stran za živila oziroma oblačila za otroke.«

Kako bo v prihodnosti

Tom Bahti pojasnjuje, da sta o prihodnosti jugozahodnih plemen priljubljeni dve tezi. »Prva kar naravnost napoveduje, da bodo domačinske kulture neogibno zginile v glavnem toku ameriškega življenja. Druga je bolj nejasna [. . .] Z naklonjenostjo govori o dekulturizaciji in namiguje na premišljeno mešanje ,najboljšega od starega z najboljšim od novega‘, vrsto zlatega kulturnega zatona, v katerem Indijanec utegne ostati nenavaden v svoji umetnosti in slikovit v religiji ter moder v svoji filozofiji – a še vedno dovolj razumen v odnosu do nas (superiorne [belčeve] kulture), da lahko na zadeve gleda z našega gledišča.«

Bahti je nato vprašal: »Sprememba je neogibna, toda kdo se bo spremenil in zakaj? [. . .] [Belci] imamo neprijetno navado, da na vsa druga ljudstva gledamo le kot na nerazvite Američane. Domnevamo, da jih njihov način življenja prav gotovo ne more zadovoljiti in da bi radi živeli ter mislili kakor mi.«

Nadaljuje: »Eno je gotovo – zgodba o Indijancih še ni končana, toda kako se bo končala oziroma ali se bo končala, bomo šele videli. Morda je še vedno čas, da o preostalih indijanskih skupnostih začnemo razmišljati kot o dragocenih kulturnih virih, ne pa le kot o zapletenem socialnem problemu.«

Življenje v novem svetu sloge in pravice

Jehovove priče vedo, kaj Biblija pravi, kakšna je lahko prihodnost ameriških domačinov in ljudi vseh narodov, plemen in jezikov. Bog Jehova je obljubil, da bo ustanovil »nova nebesa in zemljo novo«. (Izaija 65:17; 2. Petrov 3:13; Razodetje 21:1, 3, 4)

Ta obljuba ne pomeni novega planeta. Ameriški domačini še predobro vedo, da je ta zemlja pravi dragulj, če se jo spoštuje in se z njo pravilno ravna. Omenjena biblijska prerokba tako kaže na novo nebeško vlado, ki bo zamenjala človeške izkoriščevalske vlade. Zemlja bo spremenjena v raj, obnovljeni bodo gozdovi, prerije, reke in divje živali. Vsi ljudje jo bodo nesebično upravljali. Nič več ne bosta prevladovala izkoriščanje in pohlep. Obilo bo dobre hrane in krepilnih dejavnosti.

Z vstajenjem mrtvih pa bodo poravnane vse pretekle krivice. Da, celo anasazi (navajski izraz za »starodavni«), predniki mnogih Pueblo Indijancev, ki prebivajo v Arizoni in Novi Mehiki, se bodo vrnili in dobili priložnost večno živeti na obnovljeni zemlji. Vsi tisti slavni voditelji indijanske zgodovine – Geronimo, Sedeči bik, Nori konj, Tecumseh, Manuelito, poglavarja Joseph in Seattle – se bodo morda ob tem obljubljenem vstajenju vrnili. (Janez 5:28, 29; Dejanja 24:15) Kako sijajne reči obljublja Bog njim in vsem, ki mu sedaj služijo!

[Slika na strani 15]

Značilni navajski hogan iz lesa in pokrit z zemljo

[Slika na strani 15]

Podoba Norega konja, ki je podlaga za kip na gori v ozadju

[Vir slike]

Fotografija Robb DeWall, z dovoljenjem Crazy Horse Memorial Foundation (nonprofit)

[Slika na strani 15]

Hopijske in navajske Priče v Keams Canyonu v Arizoni se zbirajo v svoji kraljestveni dvorani, kjer je bila včasih trgovska postaja

[Slika na strani 16]

Anasazijska bivališča pred več kot tisoč leti (Mesa Verde v Koloradu)

[Slika na strani 16]

Geronimo (1829–1909), slavni apaški poglavar

[Vir slike]

Z dovoljenjem Mercaldo Archives/ Dictionary of American Portraits/Dover