Okno v maternico

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

ZDRAVNIKI lahko danes s predrojstvenim testom vse bolj natančno diagnosticirajo mnoge fizične in mentalne hibe, ki jih utegne imeti nerojen otrok. Najbolj priljubljena postopka za to sta amniocenteza in ultrazvočni pregled.

Ultrazvočni pregled je nenasilen postopek, pri katerem z neslišnimi visokofrekvenčnimi zvočnimi valovi oblikujejo računalniško sliko otroka v maternici. Pri amniocentezi pa z brizgalko odvzamejo vzorec amnijske tekočine, tekočine, v kateri je otrok v maternici. Nato jo testirajo, ali kaže kemične znake nenormalnosti plodu, na primer Downov sindrom.

Tovrstna medicinska tehnika, skupaj s selektivnim splavom, je v družbo udarila kakor skala v jezerce in povzroča nekaj velikih valov v vodah medicinske etike.a Žal sistem vrednot tega sveta ni trden temelj, na katerem bi lahko reševali nravstvene in etične sporne zadeve, in se prej zdi kakor neorientiran splav, ki ga premetavajo ob obalo butajoči valovi.

S tehniko podprt selektivni splav se v nekaterih državah pojavlja pred zakonsko reformo. V 13 anketah v Združenih državah je v zadnjih 15 letih od 75 do 78 odstotkov vprašanih menilo, da bi morala imeti nosečnica z zakonom priznano pravico do splava, če močno kaže, da je otrok resno prizadet. V nekaterih državah že »napovedana okvara« zadostuje, da splav dovolijo.

V Avstraliji je neka mati pred kratkim uspešno tožila svojega zdravnika za odškodnino. Zgodaj v njeni nosečnosti ji namreč ni diagnosticiral rdečk. Če ima nosečnica to bolezen v prvih mesecih nosečnosti, lahko ta resno prizadene nerojenega. Mati je trdila, da zaradi zdravnikove napake ni imela priložnosti otroka splaviti.

Pravna raziskovalka Jennifer Fitzgerald je v članku v Queensland Law Society Journalu aprila 1995 o pravnih in etičnih posledicah te pravne zadeve rekla: »Ne le da se mora [nosečnica] odločiti, ali otroka želi ali ne, odločiti se mora tudi, kakšnega otroka si želi.« Vendar pa Fitzgeraldova sprašuje, katera hiba je dovoljšen razlog za zakonit splav. »Zajčja ustnica, volčje žrelo, škiljenje, Downov sindrom, spina bifida?« V nekaterih predelih sveta je to otrokov spol, še zlasti, če je ženski!

V maternici »nedotakljivi«?

Ko znanstveniki o človeškem genomu odkrivajo vse več in ko bo okno v maternico dejansko postal mikroskop v maternico, kako se bo počutil nerojeni? Ali bodo tiste z manjšimi okvarami odpravili? V resnici se v zadnjih desetletjih število splavov povečuje, ne manjša. Zdravniki so, ker se spoprijemajo s tem silovitim valovanjem, katerega posledica je izbruh tovrstnih pravd, kot v prej omenjeni zadevi, zaskrbljeni. Razumljivo je, da bi jih to lahko prisililo v celo še bolj obramben pristop k medicini, na primer, da bi zahtevali, da se opravijo določeni testi, ne toliko zaradi matere in otroka, temveč za lastno zaščito. Posledica tega pa bi bila, piše Fitzgeraldova, »da bi bilo predrojstnih testov verjetno več, s tem pa tudi selektivnih splavov«. Dodaja, da bi to vpeljalo »kvazikastni sistem, v katerem ,nedotakljivi‘ postanejo ,razpoložljivi‘ «.

In kaj, če mati rodi prizadetega otroka, ko je imela vse možnosti (in so jo k temu morda tudi spodbujali), da ga splavi? »Morda bo nastopil čas,« pravi Fitzgeraldova, »ko bodo staršem dejali, da pri spoprijemanju s potrebami njihovih prizadetih otrok ne morejo pričakovati podpore, ker so izbrali, da bodo imeli otroka, čeprav bi ga lahko splavili.«

Ne gre spregledati tudi tega, kaj selektivni splav sporoča prizadetim ljudem v naših skupnostih. Ko bo družba nerojene zaradi hib odstranjevala, ali ne bodo prizadeti dobili vtisa, da so drugim bolj v breme? Ali se ne bodo zaradi tega še teže bojevali z negativno predstavo, ki jo morda že imajo o sebi?

To, da bi sodobna družba odstranila nerojene otroke, kakor delavci odstranijo okvarjene dele s tekočega traku, ustreza osebnosti, ki jo Biblija slika o ljudeh, živečih v »zadnjih dneh« tega hudega sveta. Napoveduje, da bo zelo veliko ljudi brez »naravnega srčnega čuta« (NW). (2. Timoteju 3:1–5) Grška beseda ástorgoi, prevedena z »brez naravnega srčnega čuta«, se nanaša na naravno vez, ki povezuje družinske člane, denimo ljubezen matere do svojih otrok.

Ljudje tega sveta so kakor brez krmila in jih »premetavajo valovi in sèm ter tja zanaša vsak nazorski veter«. Ni dvoma, da so ostro nasprotje ljudem, ki se ravnajo po zanesljivi Božji Besedi. (Efežanom 4:14, EI) Biblija nas kakor sidro za dušo drži nravstveno trdne in neomajne v razburkanem morju. (Primerjaj Hebrejcem 6:19.) Torej, čeprav se kristjani zavedajo, da ženska utegne spontano splaviti hudo prizadet zarodek oziroma plod, jim je že sama misel gledati v maternico, ali je otrok dovolj zdrav, da ga obdržijo, skrajno odvratna.b (Primerjaj 2. Mojzesova 21:22, 23, NW.)

Kristjanovo odločenost ohraniti značajnost utrjuje Božja obljuba, da bo napočil čas, ko »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem«. (Izaija 33:24; 35:5, 6) Da, kljub težavam, ki jih morajo sedaj prenašati prizadeti, in žrtvovanju tistih, ki zanje skrbijo, »se bo njim, ki se Boga boje, dobro godilo«. (Propovednik 8:12)

[Podčrtni opombi]