Zakaj je dal prednost nečemu drugemu

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

Zrak je nenadoma napolnil bogat izbruh petja. Izlile so se navidezno neskončne kristalno čiste melodije. Očaran sem stal. »To je slavec!« je zašepetal Jeremy. Počasi sva obšla grmovje ter se zelo trudila, da bi se osredotočila na vir tega veličastnega zvoka. Nato pa sva globoko v grmovju opazila plašnega neopaznega svetlorjavega ptiča. »Imela sva še srečo, da sva ga videla,« je dejal Jeremy, ko sva čez čas odšla. »Le malo ljudi ga sploh kdaj vidi.«

PRIŠEL sem, da bi preživel dan z Jeremyjem, nadzornikom Minsmera, naravnega rezervata Kraljevskega združenja za zaščito ptic (RSPB), ki obsega 800 hektarjev in leži v eni najvzhodnejših točk Anglije. Med drugo svetovno vojno so ta del obale Severnega morja poplavili, da bi odbili morebitni nemški vdor. Zato je tu zemljišča poraslo trsje, poplavljene pašnike pa so začele naseljevati močvirske ptice. Leta 1947, ko so tu gnezdili štirje pari sabljark, pa je to vzbudilo navdušenje, saj ta vrsta v Britaniji ni valila že več kot sto let.

RSPB je kmalu prevzel ta kraj in sedaj je to zaščiteno področje mednarodnega pomena. Na teh ptičjih bivališčih pa so poleg s trsjem poraslih zemljišč še slane in sladkovodne lagune (največja se imenuje Scrape), prod, peščine, močvirja, travniki, goljava ter listnati in iglasti gozdovi. Zapisali so več kot 330 ptičjih vrst in od teh jih 100 ali približno toliko vali v rezervatu. Ta pestrost ptičjega življenja je predvsem zaradi selitev vzdolž vzhodne morske obale, vlogo pa igra tudi strokovno vodstvo.

»Sèm sem prišel leta 1975,« mi je povedal Jeremy, »ker mi je Minsmere pomenil izreden izziv. Leta 1966 je sabljarka postala simbol in sčasoma zaščitni znak RSPB-ja. Minsmere je sedaj za mnoge RSPB-jev najpomembnejši rezervat in vsako leto ga obišče do 80.000 obiskovalcev.«

Začetni izziv

»Zanimanje so mi zanetili v šoli,« je nadaljeval Jeremy, ko sva šla naprej. »Tam sem se naučil obročkati ptiče in preučeval selitve. Do poznih 60-ih sem le za hobi na leto namestil obročke od 12.000 do 20.000 ptičem. Potem pa me je Chris Mead iz britanskega trusta za ornitologijo povabil, naj se pridružim odpravi, ki je šla v Španijo obročkat ptiče, ki se selijo preko Sahare. Mreža, ki jo pri tem uporabljajo, je zelo gosta, črna mreža, dolga od 6 do 18 metrov. Ohlapno jo obesijo in previdno namestijo z drevesi v ozadju, da je ptiči ne bi videli. Ti se ne poškodujejo in ko jih vzamejo iz mreže, jim okoli noge pritrdijo razpoznavni obroček, ki je običajno narejen iz monela.a A tudi spustiti jih je umetnost. Človek, ki ptiče obročka, jih nikoli ne vrže v zrak, kot to včasih vidite po televiziji. Pusti jih, da odletijo, ko sami to želijo. Hudourniki se bodo na primer oprijeli človekovega volnenega oblačila in odleteli, ko bodo pripravljeni.

To je bilo privlačno doživetje in zanj sem si moral vzeti šest tednov dopusta – to pa me je stalo službo! Zato sem se odločil, da naredim pomembno spremembo in se lotim dela, pri katerem sem bil z vsem srcem – varovanje narave, še zlasti ptičev. Bil sem prevzet, ko me je RSPB leta 1967 povabil, naj se jim pridružim.«

Pomen ptičjega petja in klicev

Kako razpoznate ptiča? Včasih po videzu, toda zanesljivejše je to storiti po pesmi ali ptičjem klicu. Jeremyjeva spretnost glede tega je že legendarna. Naravoslovec David Tomlinson je z občudovanjem napisal, da Jeremy »ne razpozna ptičev le po njihovem petju, ampak jih zna, zatrjujem vam, ločiti tudi po tem, kako med klici zajemajo zrak«!

»Ptiči se sporazumevajo,« je pojasnil Jeremy. »Vsak klic pomeni nekaj drugega. Ko je denimo nekje v bližini plenilec, imajo sabljarke, pribe ali vivki, galebi in rdečenogi martinci vsak svoj posebni klic, pomeni pa isto: ,Lisica je v bližini!‘ Lahko se zbudim iz globokega spanja, pa po tem, katera vrsta ptiča kliče, natanko vem, kje je lisica. A ne pozabite, da imajo tudi lisice izvrsten sluh. Neko leto smo se spraševali, zakaj čigre ne valijo uspešno, in odkrili, da je lisica poslušala mladiče, ki so se še pred izvalitvijo oglašali iz jajčnih lupin. Takoj ko jih je izsledila, jih je požrla!«

Opazovanje ptičev je umetnost

Dober ptičji opazovalec v Britaniji lahko na leto zapiše do 220 različnih vrst ptičev. Trzavci, zaneseni opazovalci, ki tekmujejo v zapisovanju števila redkih ptičev, ki so jih opazili, lahko razpoznajo do 320 vrst.b Ko bodo slišali, da se je opazilo redke ptiče, bodo prepotovali državo, da bi jih sami videli. Jeremy je bil hitreje zadovoljen. »Ne bi se vozil dlje kot 16 kilometrov, da bi videl redke vrste,« je priznal. »V resnici sem le zaradi treh sploh kdaj potoval, da bi si jih ogledal, namreč: krekovta ali lešnikarja, ptiča z latinskim imenom Tryngites subruficollis, in velikega droplja, nobeden pa ni bil oddaljen več kot 16 kilometrov. Čeprav kar dobro poznam 500 vrst, pa se zavedam, da je to le vrh ledene gore. Veš, po vsem svetu je okoli 9000 vrst ptičev!«

Ko sva najina daljnogleda usmerila proti močvirjem, je Jeremy precej otožno dodal: »Ne bi si mogel želeti srečnejšega oziroma plodnejšega življenja, še zlasti teh 16 let v Minsmeru!« Ozrl sem se k njemu in se spomnil zgodbe, ki je nedavno izšla v londonskem časopisu The Times. Tam piše: »Minsmere je bil njegov [Jeremyjev] največji dosežek, njegovo življenjsko delo.« Jeremy je Minsmere zapuščal. Zakaj?

Semena in rast

Malo prej sva bila tega dne priči neobičajnemu sabljarkinemu paritvenemu razkazovanju. »Sama njena lepota,« je poudaril Jeremy, »se ne more pripisati nekakšnemu evolucijskemu obstanku. Toda spomnim se, da sem pred nekaj leti, ko so me vprašali, ali verjamem v obstoj Boga, priznal: ,O tem nimam pojma – in ne vem, kako lahko to odkrijem!‘ Ko so me spodbudili, da bi pogledali v Biblijo, sem takoj soglašal. O njej sem vedel le malo in presodil, da nimam ničesar izgubiti – a morda lahko kaj pridobim. Sedaj pa zaradi tega, kar sem se naučil, Minsmere zapuščam, da bi postal polnočasni strežnik.«

Jeremyjev brat Michael je bil že deset let »pionir«, ta izraz Jehovove priče rabijo za opis svojih polnočasnih evangelizatorjev. Ko sva z Jeremyjem tako sedela in pila čaj, mi je v kratkem prikazal svoj načrt, da se pridruži bratu. »Vsi moji tovariši spoštujejo mojo odločitev,« je pojasnil Jeremy. »Pri RSPB-ju so pokazali zanimanje in skrb. Popolnoma so me podprli in me celo priporočili za narodno nagrado za zasluge.«

A vendar sem vedel, da je bilo tudi nekaj kritike.

Potreba po uravnovešenosti

»Večina ljudi me je podprla, toda drugi na žalost očitno nimajo pravega pogleda na moje tukajšnje delo,« je priznal Jeremy. »Menijo, da lahko duhovnost najbolje zaščitiš tako, da si blizu naravi in skrbiš za divje živali – jih varuješ. Dejali so mi, da raju bliže sploh ne moreš priti, zakaj potem odhajam?

Resda ima delo neke duhovne vidike, toda to se ne more enačiti z duhovnostjo. Duhovnost je osebna last, lastnost, za katero potrebujemo čas, da jo negujemo. K njej sodi potreba, da se družimo s krščansko občino in skrbimo zanjo ter da nadgrajujemo in da nas nadgrajujejo. Včasih sem imel občutek, da skušam delati ravno to, kar je Jezus rekel, da ne moremo, namreč služiti dvema gospodarjema. Sedaj pa sem spoznal, da je najvarnejše okolje prav sredi krščanske občine, in pioniranje je način, da tja pridemo!«

Prednost skrbstva

»Ne razumi me nápak. To, da si prizadevaš kot nadzornik je čudovito in nagrajujoče doživetje, čeprav si občasno razočaran. Onesnaževanje s PCB-jem in z živim srebrom je na primer v tem naravnem okolju na zaskrbljujoči stopnji – in v resnici niti ne vemo, zakaj je tolikšno, čeprav sumimo, da ga sem prinašajo jegulje.c Toda vse, kar za ponovno postavitev ravnovesja lahko naredim, je tako omejeno. Noben človek ni izvedenec v ekologiji. Vsi tavamo in se po najboljših močeh učimo. Potrebujemo vodstvo. Samo naš Stvarnik ve, kako bi morali živeti ter skrbeti za zemljo in njene bogate raznolikosti življenja.«

Jeremy je tiho povzel svoje občutke: »Svojega življenja nisem posvetil Jehovu zato, da bi ohranjal divje živalstvo; on je popolnoma sposoben sam skrbeti zanj. Po svojem Kraljestvu bo zagotovil, da bomo divje živalstvo večno vodili tako, kot to on želi. Sedaj pa mora prednost imeti oznanjevanje dobre novice o Kraljestvu, če želim izpolniti svojo obveznost, skrb za bližnje.«

Nedavno sem Jeremyja ponovno srečal. Od tedaj, ko sva skupaj preživela tisti srečni dan v rezervatu, so minila tri leta. Sedaj živi osem kilometrov od svojega ljubljenega Minsmera in radostno pionira s svojim bratom. Toda dejal mi je, da nekateri ljudje pravijo, da ga še vedno težko razumejo. Ali ga vi tudi? Za Jeremyja je to le preprosto pomenilo dati prednost nečemu drugemu.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 17]

Radostna prevzetost

Samo en človek od desetih bo slavca, takrat ko ga bo poslušal, tudi videl, a ko ga enkrat sliši, pesmi ne more pozabiti. »To je čista glasba, popolna in dokončana stvar,« je v londonskem The Timesu napisal Simon Jenkins. Ptič pogosto neprestano poje – poročali so o enem, ki je pel pet ur in petindvajset minut. Zaradi česa je ta pesem edinstvena? Slavčevo grlo lahko ustvari štiri različne tone naenkrat, skupaj z glasbeno popolnimi akordi. In to lahko naredi z zaprtim kljunom ali pa s kljunom, polnim hrane za mladičke. Zakaj tako silno poje? Nekateri opazovalci pravijo, da zgolj iz veselja. »Ali je v vsej naravi kakšno stvarjenje presenetljivejše od slavčevega grla?« končuje Jenkins.

[Vir slike]

Roger Wilmshurst/RSPB

[Slika na strani 15]

Scrape

[Vir slike]

Z dovoljenjem Geoff Welch

[Slika na strani 16]

Črnoglavi galeb

[Vir slike]

Z dovoljenjem Hilary & Geoff Welch

[Slika na strani 16]

Sabljarka

[Slika na strani 18]

Obmorska čigra

[Slika na strani 18]

Rdečenogi martinec