»Novi svetovni red« — z majavega starta
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NEMČIJE
OB SVITU leta 1991 so bili ljudje optimistični. Hladna vojna se je končala. Res je sicer obstajal problem glede Kuvajta, ker je tja avgusta leta 1990 vdrl Irak. Toda Združeni narodi so pokazali svojo moč in Iraku ukazali, naj se do 15. januarja umakne. Zahtevo so podprli s hitro organizirano 28-narodno vojaško koalicijo ZN. Ta se je pripravila, da prisili Irak k vdaji. Ljudje so močno upali, da trdno stališče svetovne skupnosti naznačuje začetek nove dobe.
Takratni ameriški predsednik George Bush je govoril o »možnosti, da mi in prihodnje generacije, skujemo nov svetovni red, svet, v katerem mednarodno vedenje vodi vlada zakona in ne zakon džungle«.
Irak se ni zmenil za skrajni rok 15. januar, zato so z raketnimi izstrelki in iz zraka močno napadli iraške vojaške cilje. Seveda je svetovna skupnost mislila resno. Čez manj kot tri mesece, 11. aprila, so ZN razglasili, da je zalivska vojna končana. Videti je bilo, da se obljuba o mirnem, gospodarsko in politično stabilnem novem svetovnem redu uresničuje.
Vojne mučno stabilne
Sredi leta 1991 sta dve republiki, Slovenija in Hrvaška, razglasili neodvisnost od takratne Jugoslavije, kar je privedlo do državljanske vojne in sčasoma v nastanek več ločenih držav. Francoski politični analitik Pierre Hassner je manj kot leto dni za tem dejal: »Tako kot Evropa pred letom 1914 je tudi George Bushev novi svetovni red umrl v Sarajevu.« Vendar pa se je obetal mir, ko so se novembra 1995 začeli pogovori v Daytonu (Ohio, ZDA) in ko so 14. decembra v Parizu podpisali mirovni sporazum. Proti koncu leta 1995 je oživelo upanje, da novi svetovni red kljub vsemu morda ni mrtev.
Republike Zveze sovjetskih socialističnih republik so se postopoma druga od druge ločevale. Leta 1991 so se prve odcepile Litva, Estonija in Latvija, za njimi pa hitro še druge. Decembra je bila ustanovljena ohlapna skupina Skupnost neodvisnih držav, čeprav se ji nekaj prejšnjih članic Sovjetske zveze ni želelo pridružiti. Nato je 25. decembra Gorbačov odstopil z mesta sovjetskega predsednika.
Osamosvajati so se začele tudi posamezne republike. En tak zgled je Čečenija, majhna muslimanska enklava na severnem kavkaškem področju Rusije, ki je stremela po neodvisnosti. Ker se je na koncu leta 1994 skušala odcepiti, so jo napadle ruske čete. Čeprav je od začetka krize v zgodnjih devetdesetih letih umrlo že kakih 30.000 ljudi, se boj tudi to leto nadaljuje.
Oktobra 1995 je po svetu besnelo med 27 in 46 vojn, odvisno pač od tega, kako se vojne razvršča.
Na robu bankrota
Na začetku devetdesetih let je postajalo očitno, da novi svetovni red ni majav le politično, temveč tudi gospodarsko.
Leta 1991 je Nikaragva razvrednotila svojo valuto, a je bilo še potem 25 milijonov kordob vrednih le en ameriški dolar. Medtem je Zair doživljal 850-odstotno inflacijo in zato so morali njegovi državljani prenašati enega najnižjih standardov na svetu. Tudi rusko gospodarstvo je trpelo. Inflacija je bila leta 1992 2200-odstotna in zato je bil denar skoraj brez vrednosti. Čeprav so se stvari postopoma zboljševale, pa gospodarski problemi leta 1995 še zdaleč niso bili rešeni.
Do finančnega škandala tega stoletja je prišlo leta 1991, ko je propadla Bank of Credit & Commerce International. Uničile so jo prevare in kriminal. Vlagatelji iz 62 držav so utrpeli milijarde ameriških dolarjev izgub.
Majali pa se niso le gospodarsko šibki narodi. Mogočno Nemčijo so preobremenili stroški združitve. Brezposelnost je narasla, ko so delavci zahtevali več dopusta in boljšo zdravstveno oskrbo. Gospodarstvo pa je še dodatno obtežila velika odsotnost z dela in splošno razširjena zloraba socialnega skrbstva.
V Združenih državah je serija hudih katastrof močno udarila zavarovalne družbe, ki so se znašle pod velikim pritiskom, da izplačajo zavarovalnino. In leta 1993 je knjiga Bankruptcy 1995: The Coming Collapse of America and How to Stop It opozarjala na nevarnost hitro rastočega narodnega dolga in proračunskega primanjkljaja. Celo obstoj kakor Gibraltarske skale trdnega britanskega zavarovatelja Lloyd’s v Londonu je postal negotov. Zadele so ga izgube in prisiljen je bil razmišljati o neverjetnem – mogočem bankrotu.
Religija, stabilizacijska sila?
Leta 1991 je nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung pripomnil: »Ta vizija o novem svetovnem redu izvira iz tradicije ameriških pogledov na svet, ki imajo vsi religiozno jedro in so upovedeni s krščanskimi izrazi.«
Kdo bi morda menil, da bi to religiozno ozadje moralo novi svetovni red stabilizirati. V resnici pa so verska nestrpnost in spori pripeljali v zelo razširjeno nestabilnost. Alžirska in egiptovska vlada sta samo dve izmed več vlad, ki sta sprti z islamskimi fundamentalisti. Val verskega terorizma je zajel obe državi. Med verske nemire v Indiji je sodilo tudi devetdnevno sektaško nasilje v Bombaju leta 1993, zaradi katerega je umrlo več kot 550 ljudi.
Leta 1994 je religiozna neenotnost upočasnila napredek ekumenizma, ko je anglikanska cerkev 32 žensk ordinirala za duhovnice. Papež Janez Pavel II. je temu dejal »velika ovira, da bi kakor koli upali na ponovno združenje katoliške cerkve in anglikanskega občestva«.
Vlada in člani verskega kulta Branch Davidians v gradbenem kompleksu v Wacu (Texas) niso mogli najti skupnega jezika. Napetost je 19. aprila 1993 terjala življenje štirih vladnih uslužbencev in najmanj 75 življenj članov kulta. Dve leti po tem so preiskovali, ali je bil teroristični bombni napad na zvezno stavbo v Oklahoma Cityju, v katerem je bilo ubitih 168 ljudi, povračilo za napad v Wacu.
Svet je bil šokiran, ko je na začetku leta 1995 slišal za teroristični napad s strupenim plinom v tokijskem sistemu podzemne železnice. Deset ljudi je umrlo, tisoči so zboleli. Svet pa je bil še bolj šokiran, ko so odgovornost pripisali apokaliptični sekti Aum Šinrikio oziroma Aum Vrhovna resnica.
Znamenite obletnice, ob katerih ni veliko proslavljati
Leta 1492 je Kolumb po naključju stopil na zahodno poloblo. Praznovanje petstote obletnice tega dogodka v letu 1992 je bilo odeto v spore. Kakih 40 milijonov potomcev ameriških indijancev se je srdilo zaradi namiga, da so Evropejci »odkrili« deželo, saj so v njej njihovi predniki živeli in uspevali že veliko prej, preden se je Kolumb sploh rodil. Nekateri temu raziskovalcu pravijo »predhodnik izkoriščanja in podjarmljanja«. In res je, da je bil Kolumbov prihod na zahodno poloblo za prvotne prebivalce prej nesreča kakor blagoslov. Tako imenovani krščanski osvajalci so jih oropali dežele, suverenosti, dostojanstva in življenja.
Septembra 1995 so v Izraelu začeli praznovati tritisočletnico dogodka, ko je kralj David zavzel Jeruzalem; praznovali jo bodo 16 mesecev. A obletnica se je pričela tragično, saj so 4. novembra ministrskega predsednika Jicaka Rabina, le nekaj minut po tem, ko je govoril na množičnem mirovnem shodu, podrle krogle atentatorja. To je na mirovni proces na Bližnjem vzhodu vrglo senco in pokazalo, da resna verska nasprotja ne obstajajo le med Judi in Palestinci, temveč tudi med samimi Judi.
Med letoma 1991 in 1995 so praznovali več petdesetletnic, povezanih z drugo svetovno vojno – napad na Pearl Harbour, zaradi katerega so Združene države stopile v vojno, zavezniški vdor v Evropo, osvoboditev nacističnih koncentracijskih taborišč, zmaga zaveznikov v Evropi in to, da so na Japonsko vrgli prvo atomsko bombo. Nekateri ljudje so se spraševali, ali je te dogodke, glede na vso kri in solze, ki so z njimi povezane, res treba praznovati.
To je pripeljalo do še ene znamenite obletnice, obletnice ustanovitve Organizacije združenih narodov oktobra 1945. Takrat so zelo upali, da so končno našli ključ do svetovnega miru.
Združeni narodi so, kot je v njihov zagovor nedavno rekel generalni sekretar ZN Butros Butros Gali, dosegli veliko bleščečih uspehov. Ni pa jim uspelo doseči namena, navedenega v njihovi ustanovni listini, namreč »ohranjati mednarodni mir in varnost«. Njihove čete so pogosto skušale ohranjati mir v krajih, kjer miru, ki naj bi ga ohranjale, sploh ni bilo. Do leta 1995 jim v majav novi svetovni red ni uspelo vdihniti življenja.
Medtem ko se je novi svetovni red opotekal, je prava teokracija napredovala!
Nekaterim se je zaradi politične, gospodarske ter verske nestabilnosti vizija o novem svetovnem redu razblinila in začeli so govoriti o novem svetovnem neredu. V tem razvoju so Jehovove priče videli še en dokaz, da bo v človeški družbi stabilen samo novi svetovni red, ki ga bo ustanovil Bog.
V nekaterih državah je konec hladne vojne za Jehovove priče pomenil več svobode. Lahko so imeli izredna mednarodna zborovanja v Budimpešti, Kijevu, Moskvi, Pragi, St. Peterburgu, Varšavi in drugod. To je okrepilo njihovo svetovno občinsko ureditev in pospešilo oznanjevalstvo. Tako ne preseneča, da je število dejavnih Prič na samo enem od teh področij naraslo z 49.171 leta 1991 na 153.361 leta 1995. Med istima letoma je število Prič po svetu poraslo s 4,278.820 na 5,199.895. Resnična teokracija napreduje kot še nikoli prej!
Da, milijone ljudi sedaj upa na prihodnost, ki jo je obljubil Bog Jehova, na ,nova nebesa in novo zemljo, v katerih bo prebivala pravičnost‘. (2. Petrov 3:10, 13) Koliko modrejše je to, kot pa da se obračamo na človeški novi svetovni red, ki bo, začenši z majavega starta, kmalu zamajan tako, da ne bo več obstajal! (Daniel 2:44)