Sto let filma — Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA

Sto let filma

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

KINO je bil bolj vrhunec kakih 75 let mednarodnega raziskovanja in eksperimentiranja kot pa plod posebnega izuma. Leta 1832 so s fenakistoskopom, izumom Belgijca Josepha Plateaua, uspešno spravili v gibanje serijo risb. V Franciji je bilo po zaslugi Josepha Niepcea in Louisa Daguerra s fotografskim postopkom mogoče resničnost spreminjati v domišljijo od leta 1839. Francoz Emile Reynaud pa je to zamisel še bolj razvil ter projiciral animirane prosojne slike, ki jih je med letoma 1892 in 1900 videlo na stotine tisočev ljudi.

Do pomembnega filmskega prodora pa je prišlo pred natanko 100 leti. Leta 1890 sta Thomas Edison, slavni ameriški izumitelj, in njegov asistent Anglež William Dickson sestavila kamero, ki je bila velika in težka toliko kot majhen pianino. Naslednje leto pa je Edison zaprosil za patent za individualni gledalnik, ki se je imenoval kinetoskop. Filme, ki so bili zapisani na 35-milimetrskih trakovih perforiranega celuloida, so posneli v prvem filmskem studiu na svetu, Črni Mariji, v West Orangu (New Jersey). Ti filmi so prikazovali različne veseloigre, cirkus in zgodbe z Divjega zahoda, pa tudi prizore iz uspešnih newyorških iger. Prvi kinetoskopski salon so odprli leta 1894 v New Yorku, istega leta pa so kar nekaj naprav izvozili še v Evropo.

Čeprav se Edison za projiciranje sprva ni zanimal, pa je bil prisiljen izdelati projektor, da bi se ubranil konkurence. In aprila leta 1896 je bil v New Yorku prvič predstavljen njegov vitaskop. Edison je kasneje zanetil patentno vojno in zaradi nje so ustanovili trust, s katerim je bil mogoč popoln monopol nad filmsko industrijo.

Kopija Edisonovega kinetoskopa pa je navdihnila Augusta in Louisa Lumiera, industrialca iz Lyona v Franciji, da sta izumila ročno gnano kamero, s katero bi filme lahko fotografirala, pa tudi projicirala. Njun cinématographe (iz grščine kinema, ki pomeni »gibanje«, in graphein, ki pomeni »risati«) je bil patentiran februarja leta 1895 in 28. decembra je »bila« v pariškem Grand Cafeju na Boulevard des Capucines 14 »uradna svetovna filmska premiera«. Naslednji dan se je v Grand Cafe zgrnilo 2000 Parižanov, da bi videli to najnovejše čudo znanosti.

Brata Lumiere sta kmalu začela odpirati kina in po vsem svetu pošiljati kamermane. V nekaj letih sta posnela kakih 1500 filmov o svetovno znanih krajih ali dogodkih, kot na primer kronanje ruskega carja Nikolaja II.

Nemi vek

Georgesa Meliesa, iluzionista in lastnika pariškega gledališča, je to, kar je videl, očaralo. Ponudil je, da cinématographe odkupi. Odgovor je očitno bil: »Ne, cinématographe ni naprodaj. In hvaležen mi bodi, mladenič; ta izum nima prihodnosti.« Vendar pa je neustrašni Melies pričel snemati filme z opremo, ki jo je pripeljal iz Anglije. S svojimi posebnimi efekti in scenariji je kinematografijo spremenil v umetnost. Leta 1902 je njegov film Le Voyage dans la lune (Popotovanje na Luno) dosegel mednarodni uspeh. V svojem studiu v Montreuilu na obrobju Pariza je posnel preko 500 filmov – od katerih so jih mnogo ročno pobarvali.

Do približno leta 1910 je bilo 70 odstotkov filmov, izvažanih v države po vsem svetu, francoskih. Tako je bilo predvsem zato, ker sta brata Pathe kino industrializirala, saj sta želela, da ta postane »jutrišnje gledališče, časopis in šola«.

Leta 1919 pa so Charlie Chaplin, Douglas Fairbanks, David W. Griffith in Mary Pickford ustanovili United Artists, da bi razbili trustovo trgovsko prevlado. Griffithov film Rojstvo naroda je bila leta 1915 prva hollywoodska senzacija. Ta močno polemični film o ameriški državljanski vojni je ob premieri zaradi svoje rasistične vsebine povzročil nemire in prišlo je celo do nekaj smrtnih primerov. Vendar pa je bil zelo uspešen, saj si ga je ogledalo več kot 100 milijonov gledalcev, in je zaradi tega postal eden najdonosnejših filmov v zgodovini.

Po prvi svetovni vojni pa so filmi »vso Ameriko popeljali v svet barov, podeželskih lokalov, v nedovoljene točilnice alkoholnih pijač in moralno objestnost, ki k temu sodi«. Tuji filmi so z ameriških platen skoraj izginili, medtem ko so ameriški filmi sestavljali od 60 do 90 odstotkov programov drugod po svetu. S kinom so pričeli poveličevati ameriški način življenja in ameriške izdelke. Skoraj hkrati pa je novo ustvarjeni »zvezdniški sistem« spremenil like Rudolpha Valentina, Mary Pickford in Douglasa Fairbanksa v prava božanstva.

Zvok in barva

»Ej, mama, poslušaj tole!« S temi besedami je Al Jolson v filmu Pevec jazza iz leta 1927 končal zlati vek nemih filmov in svetu predstavil zvočne filme. Preskuse s sinhroniziranimi fonografskimi zapisi so delali že od samega začetka filma, a zvok pred dvajsetimi, ko so izumili električno zapisovanje in cevne ojačevalnike, ni zaživel. Predstavitev zvoka pa ni potekala brez težav.

Barve so v kino najprej uvedli z ročno barvanimi filmi. Kasneje so pričeli uporabljati šablone. Filme so barvali, ker niso imeli učinkovitega postopka za izdelavo barvnega filma. Do uspeha Technicolorja s tribarvnim postopkom leta 1935 so uporabljali različne načine. Vendar pa so šele po velikanski priljubljenosti filma V vrtincu leta 1939 na barvo pričeli gledati kot na glavno atrakcijo, ki je polnila gledališke blagajne.

Vojna propaganda

Med krizo v tridesetih so kino rabili kot »opij za množice«. Ko pa se je svet počasi nagibal k vojni, sta poslanstvo kina postala manipuliranje in propaganda. Mussolini je kino imenoval »l’arma più forte« ali »najmočnejše orožje«, pod Hitlerjem pa je kino postal govornik za nacionalni socializem in je predvsem poučeval mlade. Filmi, kot sta Der Triumph des Willens (Zmagoslavje volje) in Olympia (Olimpiada), so nacistične voditelje uspešno proglasili za bogove. Po drugi strani pa je film Jud Süss pospeševal antisemitizem. V Britaniji pa so s filmom Henrik V. Laurenca Oliviera dvigali moralo ob pripravljanju na dan D in vojne izgube, ki bi lahko sledile.

Krize

Po drugi svetovni vojni, ko je bilo na razpolago več televizorjev, so ljudje raje ostajali doma kot pa hodili v kino. Obisk je tako v Združenih državah hitro upadel; v samo desetih letih se je zmanjšal za polovico. Na tisoče kinov so morali zapreti, filmska proizvodnja pa se je, kljub temu da so v petdesetih vpeljali filme na širokem platnu in usmerjeni stereofonski zvok, za tretjino zmanjšala. Da bi poskusili to tekmovanje s televizijo izravnati, so ustvarjali večmilijondolarske senzacijske stvaritve, kot na primer Deset zapovedi Cecila B. de Milla (1956). Tudi v evropskem kinu je obisk drastično upadel.

Udarec družbi

Kino imenujejo ogledalo družbe. Zaradi tega so mnogi filmi v sedemdesetih odsevali »nemir, nezadovoljstvo, razočaranje, zaskrbljenost in paranojo« tistega časa, kar se lahko vidi po tem, da so se vrnili grozljivi filmi in se je pojavila »izjemna očaranost nad satanizmom in okultizmom«. S filmi o katastrofah so želeli »odvračati od katastrof v resničnem življenju«. (World Cinema—A Short History) Po drugi strani pa so se osemdeseta srečala z »namernim poskusom normaliziranja perverznosti«, kot je to imenoval neki francoski novinar. Polovica filmov, ki so jih leta 1983 prikazali na filmskem festivalu v Cannesu, je za temo imela homoseksualnost ali pa incest. Nasilje je v sodobnih filmih postalo vodilni motiv ali ponavljajoča se tema. Leta 1992 je 66 odstotkov hollywoodskih filmov vsebovalo nasilne prizore. In medtem ko je imelo nasilje v preteklosti na splošno neki namen, je sedaj povsem neutemeljeno.

Kakšen učinek ima takšno prikazovanje? Ko je oktobra leta 1994 neki mlad par brez predhodne kriminalne preteklosti odšel na divjanje v Pariz in ubil štiri ljudi, je bil v to neposredno vpleten film Rojena morilca, v katerem neki par ubije 52 ljudi. Sociologi so vse bolj in bolj zaskrbljeni zaradi vpliva nasilja, še posebej na mlade, ki so jim takšne podobe vedenjski vzorci. Seveda pa vsi filmi ne poveličujejo nasilja ali nemorale. Nedavni filmi, kot je Levji kralj, so potolkli prejšnje rekorde gledaliških blagajn.

Ko je pariški časopis Le Monde nekega pomembnega filmskega delavca in igralca vprašal, kako je kino v preteklih stotih letih zaznamoval družbo, je le-ta odgovoril, da je kino, kljub temu da je »poveličeval vojno, romantiziral gangsterje, ponujal pretirano preproste rešitve in dobronamerne puhlosti, ustvarjal lažna pričakovanja in pospeševal čaščenje bogastva, imetja, plehke telesne lepote ter množico drugih nestvarnih in nevrednih ciljev«, milijonom priskrbel dobrodošli pobeg iz krute resničnosti vsakodnevnega življenja.

Ko ugasnejo luči in platno oživi, še vedno lahko občasno občutimo čarobnost, ki je ljudi pred več kot 100 leti tako očarala.

[Okvir/slika na strani 21]

»Fotodrama o ustvarjenju«

Do konca leta 1914 si je kakih devet milijonov ljudi v Avstraliji, Evropi, na Novi Zelandiji in v Severni Ameriki ogledalo brezplačno predstavitev »Fotodrame o ustvarjenju«, ki jo je pripravila Watch Tower Society. Osemurni program v štirih delih je bil sestavljen iz gibljivih slik in diapozitivov, sinhroniziranih z glasom in glasbo. Diapozitive in filme so ročno pobarvali. »Fotodramo« so pripravili, »da bi zgradili cenjenje do Biblije in v njej zapisanih Božjih namenov«. Med vrhunce sta sodila odpiranje cveta in izvalitev piščanca, ki so ju na film posneli tako, da so ju fotografirali v časovnih presledkih.

[Slika na strani 19]

»Cinématographe Lumière«, patentiran februarja 1895. leta

[Vir slike]

[Navedba vira slike na strani 19]