Iskanje nove svetovne ureditve
”ZEMLJEVIDOV, ki bi nam kazali pot do novega sveta, ni. In ko se svet ozira nazaj na devet desetletij vojn, sporov in sumničenj, se mi vseeno lahko veselimo novega stoletja in novega tisočletja miru, svobode in blaginje.“
Tako je govoril predsednik Združenih držav Amerike George Bush 1. januarja 1990. V podobnem sporočilu je takrat tudi sovjetski predsednik Mihail Gorbačov za 1990-a leta predlagal sodelovanje, da bi s sveta odpravili ”grožnje in nezaupanje, nepotrebno orožje, zastarele politične zamisli in vojaške vede ter umetne pregrade med ljudmi in državami“. O tem je poročal japonski časopis Mainichi Daily News 3. januarja 1990.
Očitno so veliko pričakovali. Tudi v naslednjem letu. V letnem obračunskem poročilu narodu je predsednik Bush 29. januarja 1991, misleč na vojskovanje v Perzijskem zalivu, izjavil: ”Ne gre le za državico [Kuvajt], temveč za pomembno zamisel o novi svetovni ureditvi, v kateri različne narode združuje isti cilj — uresničenje vsem skupnih želja kot so mir in varnost, svoboda in upoštevanje zakonov.“
Prizadevanje ni brez težav
Človeka v prizadevanju za novo svetovno ureditev ovirajo številni problemi. Oboroženi spopadi so gotovo prepreka. Glede naraščajoče sovražnosti v Iraku in Kuvajtu je v reviji Time 28. januarja 1991 pisalo: ”Ko padajo bombe in letijo izstrelki, se upanje v novo svetovno ureditev umika znanemu neredu.“ Pisalo je še: ”Nihče si ne bi smel zamišljati, da je tako poveličevana nova svetovna ureditev že tu ali pa skoraj tu.“
Mednarodnega sodelovanja nikdar nismo dosegli, prav to pa ovira človekove napore, da bi vzpostavil novo svetovno ureditev. Revija The World & I (januar 1991), je poročala, da so učenjaki raziskali ”nastajanje zunanje politike supersil in njihov možen vpliv na novo svetovno ureditev“. Urednik je zaključil: ”Zgodovina nas opominja, da je ločnica med vojno in mirom tudi v najmirnejšem obdobju prav neznatna. Za uspešen prehod iz hladne vojne v novo svetovno ureditev je odločilno mednarodno sodelovanje, še posebno med velesilami.“
Novo svetovno ureditev, kot so si jo mnogi zamislili, preprečujejo tudi ekološki problemi. V State of the World 1991 (Razmere v svetu leta 1991 [poročilo Worldwatch Institute/ Inštituta za spremljanje svetovnih dogodkov]) je Lester R. Brown poudaril: ”Nihče ne more z gotovostjo reči, kakšna bo taka nova ureditev. Vendar, če želimo naslednji generaciji ustvariti obetajočo prihodnost, se bo moralo v prihajajočih desetletjih ekološko propadanje planeta zaustaviti in poskrbeti za nasprotno, in sicer pred vsemi ostalimi svetovnimi zadevami.“ Poročilo opozarja, da je onesnaženje zraka ”doseglo stopnjo ko ogroža zdravje prebivalcev stotine mest in v številnih deželah zmanjšuje pridelek“. Dodaja tudi: ”Medtem ko število ljudi na planetu narašča, število rastlinskih in živalskih vrst upada. Uničevanje okolja in onesnaževanje zmanjšujeta zemljino biološko raznolikost. Tudi porast temperature in izginjanje ozonske plasti sta lahko pospeševalna dejavnika izumiranja vrst.“
Očitno je torej človekovo prizadevanje za novo svetovno ureditev polno težav. Se bo to prizadevanje uresničilo? Ali lahko rečemo, da je novi svet pred nami? Če je, kako ga bomo dosegli?