Zidovi, ki preprečujejo komuniciranje

ROBERT je Watchtowerjev misijonar in živi v Sierri Leone v zahodni Afriki. Nekega dne, kmalu potem ko je prišel v to deželo, je hodil po cesti in opazil, da krajevni otroci vpijejo: »Belec! Belec!« Robert, ameriški črnec, se je ozrl naokoli po belem možu, a razen njega ni bilo nikogar. Uvidel je, da otroci kličejo njemu!

V vpitju ni bilo zlobe. Otroci so zgolj izrazili svojo ugotovitev, da Robert prihaja iz drugačne kulture, kakor so sami. Najboljši mogoči način, ki so si ga lahko domislili, da so to razliko nakazali, je bil ta, da so Robertu dejali belec.

Kako kultura vpliva na to, kdo smo

Kulturo na splošno definirajo kot »skupek enakih idej, [. . .] navad, verjetij in spoznanj, ki označujejo neki način življenja«. Po neposrednem učenju spoznamo veliko kulturnih vrednot, a veliko vsrkamo tako, da se tega sploh ne zavedamo. Neki raziskovalec je rekel: »Od trenutka, ko se [otrok] rodi, navade, v katerih je rojen, oblikujejo njegovo izkušnjo in vedenje. Do takrat, ko zna govoriti, je že majhno bitje svoje kulture, in do takrat, ko odraste ter se lahko udeleži njenih dejavnosti, so njene navade njegove navade, njena verjetja njegova verjetja in njene nemožnosti njegove nemožnosti.«

V mnogočem nam kultura življenje olajša. Kot otroci se hitro naučimo, kako ugoditi staršem. Védenje o tem, kaj je v naši družbi sprejemljivo in kaj ni, nas usmerja pri odločanju, kako ravnati, kaj nositi in kako se vesti do drugih.

Seveda pa to, kakšni smo kot posamezniki, ni odvisno le od našega kulturnega ozadja. V vsaki kulturi se ljudje med seboj razlikujejo. Kdo smo, odloča tudi genetski zapis, naše življenjske izkušnje in množica drugih dejavnikov. Vendar pa je kultura leča, skozi katero vidimo svet.

Naša kultura na primer ne določa le, kakšen jezik govorimo, temveč tudi kako ga govorimo. Ponekod na Bližnjem vzhodu ljudje vrednotijo, če se človek zna spretno izražati z mnogimi besedami ter uporabljati ponavljanje in metafore. V nasprotju s tem pa ljudje iz nekaterih dežel Daljnega vzhoda ustno komunicirajo kar se le da malo. To gledišče odseva japonski pregovor: »Tvoja usta te lahko pogube.«

Naša kultura odloča, kako gledamo na čas. Če v Švici na dogovorjeno srečanje zamudite deset minut, se od vas pričakuje, da se opravičite. V drugih deželah ste lahko uro ali dve prepozni, pa bo komaj kdo zahteval kakršno koli opravičilo.

Naša kultura nas tudi uči vrednot. Pomislite, kako bi se počutili, če bi vam kdo vzkliknil: »Si se pa res zelo zredil! Prav debel postajaš!« Če ste odrasli v afriški kulturi, kjer debelost vrednotijo, bi bili verjetno opazke veseli. Če pa so vas vzgojili v zahodni kulturi, kjer zelo čislajo vitkost, bi vas ta odkrita pripomba verjetno vznemirila.

,Po naše je najboljše‘

Komunikacijo med ljudmi različnih kultur pogosto ovira to, da ljudje povsod domnevajo, da je njihova kultura boljša. Večina nas misli, da so naša verjetja, vrednote, tradicija, stil oblačenja in zamisli o lepoti točne, prave in boljše od izbirnih možnosti. Nagibamo se tudi k temu, da druge kulture presojamo na podlagi vrednot svoje skupine. Takšno mišljenje se imenuje etnocentrizem. The New Encyclopædia Britannica opaža: »Za etnocentrizem [. . .] bi lahko dejali, da je malodane vsesplošen. Člani skoraj vseh kultur sveta imajo svoj način življenja za boljši celo od načina življenja sosedov, s katerimi so tesno povezani.«

Pred dvema stoletjema je angleški plemič zadevo odkrito prikazal: »[Kakor] jaz vidim, so tujci bedaki.« Izdajatelj knjige navedkov, kjer so se pojavile te besede, je napisal: »[To] je skoraj gotovo univerzalna izjava.«

Primerov nestrpnosti do tistih iz drugih kultur je obilo. Naslednji navedek često pripisujejo nacističnemu voditelju Hermannu Goeringu, čeprav ga je napisal nemški romanopisec v 1930-ih letih: »Ko slišim besedo kultura, sežem po revolverju.«

Močna etnocentrična gledišča lahko vodijo v diskriminacijo, ta pa nato v sovražnost in boje. Richard Goldstone je tožilec pri mednarodnem sodišču za kazniva dejanja in raziskuje vojne zločine v Ruandi in nekdanji Jugoslaviji. Glede barbarskih dejanj v obeh bojih je rekel: »Takšne stvari se lahko zgodijo povsod. Tukaj gre za dve ločeni državi, z različno kulturo in zgodovino, pa v obeh državah sosed nad sosedom zagrešuje podobne krutosti. Te vrste brutalnega etničnega oziroma verskega boja je le diskriminacija v nasilni fazi. Skupino, ki je žrtev nasilja, je treba samo prikazati kot razčlovečeno ali podemonjeno. Ko je to enkrat storjeno, običajne ljudi nič več ne vežejo moralne omejitve, ki bi jih normalno zadrževale [pred] počenjanjem takšnih strašnih reči.«

Razširimo si pogled

Navadno so nam ljudje, ki si jih izberemo za prijatelje, zelo podobni, so ljudje, ki imajo enaka gledišča in vrednotijo isto, kar mi. Zaupamo jim in jih razumemo. V njihovi družbi smo sproščeni. Če nam je vedenje drugih čudno ali nenormalno, se bodo naši prijatelji verjetno z nami strinjali, saj imajo enake predsodke kakor mi.

Kaj torej lahko pridobimo, če komuniciramo z drugimi, ki se od nas razlikujejo zaradi drugačnega kulturnega ozadja? Med drugim nam bo dobra komunikacija pomagala razumeti, zakaj drugi mislijo in ravnajo tako, kakor pač to delajo. Kunle, zahodni Afričan, pravi: »Mnoge afriške otroke zelo odvračajo od tega, da bi med jedjo govorili. V nekaterih evropskih deželah pa h govorjenju med jedjo spodbujajo. Kaj se zgodi, če Evropejec jé z Afričanom? Evropejec se čudi, zakaj, kot se mu zdi, Afričan med obrokom tako zamišljeno molči. Medtem pa se Afričan sprašuje, zakaj Evropejec kar naprej čeblja!« Jasno je, da v takšnih razmerah medsebojno razumevanje kulturnega ozadja drug drugega lahko zelo odstrani družbene predsodke.

Ko spoznavamo ljudi drugih kultur, ne razumemo bolje le drugih, temveč tudi sebe. Neki antropolog je napisal: »Zadnja stvar, ki bi jo odkril prebivalec oceanskih globin, bi bila voda. Njenega obstoja bi se zavedel šele, če bi ga kakšna nesreča spravila na površino in seznanila z zrakom. [. . .] Zmožnost videti kulturo svoje dežele kot del celote [. . .] zahteva tolikšno stopnjo objektivnosti, ki jo dosežemo redko, če sploh kdaj.« Toda če se izpostavimo drugim kulturam, smo kakor morski prebivalec, seznanjen z zrakom. Začnemo se zavedati kulturnih »voda«, v katerih živimo. Pisatelj Thomas Abercrombie je zadevo lepo izrazil: »Človek, ki ga nikoli ne zmami tuja kultura, ne more nikoli doumeti okovov svoje lastne.«

Na kratko: cenjenje drugih kultur nam lahko obogati življenje, saj si tako razširimo pogled in bolje razumemo sebe in druge. Medtem ko so lahko kulturne dediščine in etnocentrična razmišljanja komunikacijski zidovi, pa ni treba, da je tako. Te zidove se da podreti.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Člani skoraj vseh kultur sveta imajo svoj način življenja za boljši celo od načina življenja sosedov, s katerimi so tesno povezani.« (The New Encyclopædia Britannica)

[Slike na strani 7]

Lahko se naučimo veseliti se dobrih stvari drugih kultur

[Navedba vira slike na strani 6]

Zemeljska krogla: Mountain High Maps® Copyright © 1995 Digital Wisdom, Inc.