Vsesvetovna vas, a vseeno razdvojena
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NIGERIJE
ALI ste kdaj slišali zgodbe o človeški rasi, ki nima ust in zato ne more niti jesti niti piti? Za te ljudi so govorili, da se preživljajo z vonjanjem, večinoma jabolk. Slab vonj pa naj bi jih ubil.
Razširjene so bile tudi pripovedke, da ljudje iz zahodne Afrike pri kupčevanju uporabljajo zlato. Portugalski ladijski kapitan tistih dni je poročal: »Dvesto milj (starih morskih milj) onstran kraljestva [Mali] najde človek deželo, katere prebivalci imajo pasje glave in zobe ter repe kakor psi. To so črnci, ki se nočejo vplesti v pogovor, ker ne želijo videti drugih ljudi.« To so bile nekatere od čudnih zamisli, v katere so verjeli pred mnogimi leti, pred dobo potovanja in odkritij.
Ljudstva prihajajo skupaj
Takšne zgodbe so stoletja jemali resno. Toda ko so raziskovalci prečesali planet, niso našli nobenih vonjalcev jabolk brez ust, niti ljudi s pasjo glavo ne. Danes pa je o tistih, ki živijo onstran naših meja, komaj kaj skrivnosti. Svet je postal vsesvetovna vas. Televizija nam prinaša tuje dežele in ljudi v dnevne sobe. Potovanje z letalom omogoča obiskati tuje dežele v nekaj urah, in milijoni to vsako leto tudi delajo. Drugi so na poti zaradi gospodarskih oziroma političnih razlogov. Poročilo Sklada Združenih narodov za prebivalstvo izjavlja: »V večji stopnji kakor sploh kdaj prej v zgodovini – in stopnja se bo brez dvoma še povečala – ljudje po svetu zapuščajo rodna tla in se selijo, da bi našli boljše življenje.« Več kot 100 milijonov ljudi živi zunaj dežele, v kateri so se rodili.
Narodi so gospodarsko drug od drugega vse bolj odvisni. Vsesvetovna komunikacijska mreža kakor orjaško osrednje živčevje povezuje vse narode na zemlji. Ko se ideje, informacije in tehnologija izmenjavajo, se kulture spajajo in druga drugi prilagajajo. Ljudje se danes po svetu oblačijo bolj podobno ko kdaj prej. Mesta po svetu imajo veliko skupnega. Vsa imajo policijo, razkošne hotele, promet, trgovine, banke, onesnaževanje. Ko tako ljudstva sveta prihajajo skupaj, smo priče tega, kar nekateri imenujejo pojavljajoča se svetovna kultura.
Zakaj ljudje ostajajo razdvojeni
Toda medtem ko se ljudstva in kulture med seboj mešajo, je jasno, da vsi drug drugega nimajo za brata. »Vsakdo hitro obtoži tujca,« je napisal grški dramatik pred 2000 leti. Žal je tudi danes tako. Dokaze se zlahka vidi že v časopisnih poročilih o fanatizmu, sovraštvu do tujcev, »etničnih čiščenjih«, rasnih sporih, verskih izgredih, masakrih civilistov, poljih smrti, posiljevalskih taboriščih, mučenju ali genocidih.
Seveda nas lahko večina med nami stori malo ali sploh ničesar, da bi spremenili pot etničnih nasprotij. Morda tudi nismo neposredno prizadeti. Pri mnogih od nas pa do problemov pride zato, ker premalo komuniciramo s tujci, s katerimi se srečujemo – sosedi, sodelavci ali sošolci.
Ali ni čudno, da si ljudje iz različnih etničnih skupin med seboj pogosto tako težko zaupajo in se tako težko cenijo? Navsezadnje je naš planet planet izredne pestrosti, brezkončne raznovrstnosti. Večina nas ceni bogato raznolikost hrane, glasbe in barv, pa tudi mnoge vrste rastlin, ptičev in živali. Toda nekako se naše cenjenje raznolikosti vedno ne prenese na ljudi, ki ne mislijo in ravnajo enako kakor mi.
Mnogi se, namesto da bi gledali na pozitivne vidike raznolikosti med ljudmi, osredinjajo na razlike in te narejajo za predmet sporov. Zakaj je tako? Kako nam lahko koristi, če se trudimo komunicirati z ljudmi, ki imajo drugačno kulturo kakor mi? Kako lahko podremo zidove, ki preprečujejo komunikacijo, in jih nadomestimo z mostovi? Na ta vprašanja bosta skušala odgovoriti nadaljnja članka.