Ljudska kultura in krščanska načela – je to dvoje združljivo?
STEPHENA, Pričevalca iz severne Evrope, so za misijonarja poslali v neko afriško državo. Nekega dne je z enim od tamkajšnjih bratov hodil po mestu. Kako je osupnil, ko ga je ta prijel za roko.
Misel, da hodi po prometni ulici, držeč se za roko z moškim, ga je šokirala. Pri njih doma bi kaj takega takoj povezali s homoseksualnostjo. (Rimljanom 1:27) Za afriškega brata pa je to bil le izraz prijateljstva. Zanj bi zavrnitev roke pomenila tudi zavrnitev prijateljstva.
Zakaj se sploh ukvarjati s kulturnimi različnostmi? Predvsem zato, ker si Jehovovi služabniki nadvse želijo spolniti nalogo, ki jim jo je dal Bog, namreč naj ‚pridobivajo v učence vse narode‘. (Matevž 28:19) Nekateri so zato šli služit tja, kjer oznanjevalce bolj potrebujejo. Da pa bi v tem novem okolju uspeli, morajo razumeti tamkajšnjo kulturo in se nanjo prilagoditi. Šele tedaj bodo lahko delali skupaj z brati in sestrami in bili hkrati uspešnejši v javni strežbi.
Poleg tega so morali mnogi v tem nemirnem svetu zaradi političnih ali ekonomskih vzrokov pobegniti iz rodne dežele, ki se morda ubada s takšnimi ali drugačnimi težavami, in si najti dom kje drugje. In ko tem novim sosedom oznanjujemo, prav gotovo naletimo tudi na nove običaje. (Matevž 22:39) Morda smo sprva zaradi njih kar malce zmedeni.
Jasno opredeljena področja
Človeška družba je prepletena z navadami in običaji. Zato bi bilo povsem nesmiselno biti »prepravičen« in za vsak najmanjši običaj raziskovati, ali je v skladu z biblijskimi načeli ali ni! (Propovednik 7:16)
Po drugi strani pa je seveda treba prepoznati običaje, ki očitno kršijo Božja načela. Na splošno to ni težko, saj imamo Božjo Besedo, ki zna ‚stvari spraviti v red‘. (2. Timoteju 3:16, NW) Na primer: v nekaterih deželah je navada imeti po več žena, za prave kristjane pa velja svetopisemsko merilo, ki veleva, naj ima mož samo eno živečo ženo. (1. Mojzesova 2:24; 1. Timoteju 3:2)
Prav tako so za prave kristjane nesprejemljivi pogrebni običaji, s katerimi naj bi se odganjalo zle duhove oziroma ki temeljijo na verovanju v neumrljivo dušo. Nekateri denimo umrlim zažigajo kadila ali pa k njim molijo, da bi tako odgnali hude duhove. Drugi bedijo ob umrlem ali pa ga celo vdrugič pokopljejo, misleč, da mu s tem pomagajo pripraviti se na življenje ‚na onem svetu‘. Biblija pa uči, da človek, ko enkrat umre, ‚ne ve ničesar‘ več, in zato ne more nikomur niti koristiti niti škoditi. (Propovednik 9:5; Psalm 146:4)
Seveda pa je veliko običajev združljivih z Božjo Besedo. Kako poživljajoče je biti med ljudmi, katerim kultura še vedno narekuje gostoljubnost in jim običaj veleva, da morajo celo tujce sprejeti prisrčno in jih, če je treba, tudi vzeti pod streho! Mar vas lastna izkušnja česa podobnega ne bi navedla, da bi tudi sami ravnali enako? Če vas bi, potem bi bila vaša krščanska osebnost gotovo še boljša. (Hebrejcem 13:1, 2)
Je kdo, ki rad čaka? Ponekod se to redko zgodi, ker je za ljudi točnost pomembna. Iz Biblije izvemo, da je Jehova Bog reda. (1. Korinčanom 14:33) Določil je celo »dan in uro«, ko bo odstranil hudobijo, in zagotavlja, da to ‚ne bo zakasnilo‘. (Matevž 24:36; Habakuk 2:3) Od kultur, kjer cenijo razumno točnost, se lahko tudi mi naučimo redoljubnosti in tega, da smo primerno spoštljivi do drugih in njihovega časa, kar je gotovo v skladu s svetopisemskimi načeli. (1. Korinčanom 14:40; Filipljanom 2:4)
Kaj pa neškodljivi običaji?
Za nekatere običaje je jasno, da so združljivi s krščanskim življenjem, za druge pa ni. Kako je torej z navadami, za katere ne moremo reči, niti da so dobre niti da so slabe? Mnoge med njimi so neškodljive in s svojim odnosom do njih lahko pokažemo duhovno ravnotežje.
Obstaja denimo več vrst pozdravov: stisk roke, priklon, poljub ali celo objem. Tudi glede vedenja pri mizi so zelo različni običaji. Ponekod je navada, da vsi ljudje za mizo jedo iz ene posode. V nekaterih deželah je čisto primerno, celo zaželeno, v znak cenjenja podreti kupček, v drugih pa je to neprimerno in spada med najhujše oblike slabih navad.
Namesto da sedaj razglabljate, kateri od teh sicer neškodljivih običajev je vam osebno všeč in kateri ne, se raje potrudite, da si do njih ustvarite pravilen odnos. Vedno uporaben biblijski nasvet nam priporoča, naj ‚ničesar ne delamo iz sebičnosti ali praznega slavoljubja, temveč [naj] po ponižnosti cenimo drug drugega više od sebe‘. (Filipljanom 2:3) Podobno piše tudi Eleanor Boykin v svoji knjigi This Way, Please—A Book of Manners (Takole, prosim – knjiga o bontonu): »Predvsem morate imeti dobro srce.«
Če smo ponižni, ne bomo podcenjevali običajev drugih. Ne bomo zadržani oziroma sumničavi do vsega, kar je videti drugačno, temveč si bomo prizadevali naučiti, kako drugi živijo, ravnati po njihovih običajih ter poskusiti njihove jedi. Če smo odprti in pripravljeni poskusiti nekaj novega, damo s tem priznanje gostitelju oziroma svojemu priseljenemu sosedu. Pa tudi nam samim je v korist, če si ‚razširimo‘ srce in obzorje. (2. Korinčanom 6:13)
Če navada ali običaj ovira duhovni napredek
Kaj pa, če pridemo v stik z običaji, ki sicer sami po sebi niso nesvetopisemski, a tudi k duhovnemu napredku ne prispevajo najbolj? Ponekod, denimo, so ljudje že iz navade nagnjeni k odlašanju. Resda je zaradi tega pri njih stres manj pogost, je pa verjetno tudi precej težje našo strežbo »temeljito« (NW) opravljati. (2. Timoteju 4:5)
Kako bi lahko drugim pomagali, da ne bi pomembnih stvari vselej puščali za »jutri«? Ne pozabite, »predvsem morate imeti dobro srce«. Če nas motivira ljubezen, bomo v tem dali zgled, nato pa dobrohotno pojasnili, kako vse nam koristi, če del, ki jih je treba opraviti danes, ne puščamo za jutri. (Propovednik 11:4) Hkrati pa moramo paziti, da ne bi samo zaradi želje po čim boljši produktivnosti žrtvovali medsebojnega zaupanja. Če drugi naših predlogov ne sprejmejo čisto takoj, ne bi smeli potem nad njimi kar zagospodovati oziroma jim pokazati, kako razočarani smo nad njimi. Ljubezen bi morala biti vselej pred učinkovitostjo. (1. Petrov 4:8; 5:3)
Upoštevajte okuse dežele
Paziti bi tudi morali, da je vse, kar predlagamo, res utemeljeno, in ni le želja vsiliti svoj okus. Načini oblačenja se denimo od dežele do dežele zelo razlikujejo. Marsikje se za moškega, ki oznanjuje dobro novico, spodobi, da ima kravato, v nekaterih tropskih deželah pa je to morda videti preveč uradno. Glede tega je pogosto koristen vodnik to, kakšna obleka je nekje primerna za poslovneže, ki imajo opravka z ljudmi. Skratka, pri tej tako občutljivi temi, oblačenju, je zelo pomembna ‚razumnost‘. (1. Timoteju 2:9, 10, SSP)
Kaj pa, če vam kateri od običajev ni všeč? Naj bi ga kar takoj zavrnili? Ni nujno. Običaj, omenjen na začetku, da se moški držijo za roke, je v tamkajšnji afriški skupnosti popolnoma sprejemljiv. Misijonar si je pošteno oddahnil, ko je videl, da se tudi drugi moški držijo za roke.
Apostol Pavel je med svojimi obsežnimi misijonarskimi potovanji obiskal občine, v katerih so bili ljudje iz različnih okolij. Gotovo se je pogosto srečal s kulturnimi razhajanji. Zato se je prilagodil na vse običaje, na katere se je le mogel, hkrati pa ostajal zvest biblijskim načelom. »Vsem sem postal vse,« je rekel, »da bi jih vsaj nekaj rešil.« (1. Korinčanom 9:22, 23, Ekumenska izdaja; Dejanja 16:3)
Da bi se laže odločili, kako se bomo odzvali na nove običaje, je dobro pretehtati nekaj s tem povezanih vprašanj. Kakšen vtis bomo naredili na druge, če se bomo na določen običaj prilagodili, in kakšen, če se ne bomo? Ali bi jih to, če bi videli, da se želimo prilagoditi na njihove navade in običaje, pritegnilo h kraljestvenemu sporočilu? Po drugi strani pa, ali bi se lahko ‚naši službi kaj očitalo‘, če bi se podredili določenemu običaju? (2. Korinčanom 6:3)
Če želimo biti ‚vsem vse‘, moramo morda spremeniti nekatere globoko ukoreninjene poglede o tem, kaj je spodobno in kaj ni. Pogosto je to, ali je nekaj »prav« ali pa »narobe«, odvisno samo od tega, kje živimo. Tako je denimo v eni deželi to, da se moški držijo za roke le izraz prijateljstva, v mnogih drugih pa bi kaj takega samo odvračalo od kraljestvenega sporočila.
So pa še drugi običaji, ki so marsikje sprejemljivi in primerni celo za kristjane, pa je vseeno treba biti glede njih previden.
Pazite, da ne bi prestopili meje!
Jezus Kristus je za svoje učence rekel, da jih sicer ni mogoče vzeti iz tega sveta, da pa mora zanje vseeno veljati, da ‚niso od sveta‘. (Janez 17:15, 16) Vendar je včasih prav zares težko začrtati mejo in reči, to je od Satanovega sveta, to je pa le del kulture. Skoraj vsaka kultura je denimo prežeta z glasbo in plesom, le da ima to ponekod večji pomen kot drugod.
Kaj hitro se lahko zgodi, da presojamo po tem, kako smo bili sami navajeni, namesto po treznih svetopisemskih razlogih. Alexa, brata iz Nemčije, so dodelili v Španijo. Tam, kjer je prej živel, ples ni bil tako priljubljen, v Španiji pa je ta del kulture. Zato je bil čisto zmeden, ko je prvič videl brata in sestro zaplesati ognjevit ljudski ples. Je bil ta ples nekaj napačnega, morda posvetnega? Ali bi znižal svoja merila, če bi sprejel ta običaj? Alex je spoznal, da sta glasba in ples res drugačna od tistega, kar je bil navajen, da pa to še ni razlog za mnenje, da njegovi španski bratje in sestre podcenjujejo krščanska merila. Zmeden je bil samo zaradi tega, ker ni bil navajen na takšno kulturo.
Vendar pa Emilio, brat, ki sicer uživa v tradicionalnem španskem plesu, priznava, da pri tem obstaja nevarnost. »Opazil sem, da je veliko plesov takšnih, da morata plesalca plesati tesno drug ob drugem,« pravi. »Kot samski, sem ugotovil, da lahko to vpliva na občutke vsaj enega od plesalcev. Ples je lahko včasih tudi priložnost za izraz naklonjenosti do nekoga, ki nas privlači. To lahko preprečimo tako, da pazimo, da je glasba v redu in telesnih stikov čim manj. Kljub temu pa moram priznati, da je zelo težko obdržati teokratično vzdušje, če gre na ples skupina samskih bratov in sester.«
Prav gotovo ne želimo, da bi nam domača kultura prišla prav za svetno vedenje. Petje in ples je bil tudi del izraelske kulture. Ko so denimo bili Izraelci pri Rdečem morju osvobojeni iz Egipta so to proslavili tudi s petjem in plesom. (2. Mojzesova 15:1, 20) Pa vendar sta se njihova glasba in ples razlikovala od poganskih.
Na žalost pa so Izraelci, ko so čakali, da se Mojzes vrne s Sinaja, postali nepotrpežljivi. Naredili so si zlato tele, jedli in pili ter se ‚zabavali‘ (SSP). (2. Mojzesova 32:1–6) Ko sta Mojzes in Jozua zaslišala njihovo petje, ju je takoj vznemirilo. (2. Mojzesova 32:17, 18) Izraelci so prestopili »mejo«. Z načinom petja in plesa so posnemali okoliški poganski svet.
Podobno je tudi danes. Glasba in ples sta morda v družbi, kjer živimo, v splošnem sprejemljiva in združljiva z vestjo drugih. Toda to, kar je sprejemljivo, lahko ob motnih in utripajočih lučeh ali spremenjenem ritmu začne odsevati duha tega sveta. Morda ugovarjamo: »To je pač del naše kulture.« Aron se je podobno opravičeval, potem ko je podlegel poganskemu načinu sprostitve in čaščenja, in je to zmotno opisal kot »praznik GOSPODU«. To slabo opravičilo je bilo nesprejemljivo. Njihovo vedenje je bilo celo ‚v škodoželjen zasmeh pri njihovih sovražnikih‘. (2. Mojzesova 32:5, 25)
Kultura ima svoje mesto
»Eksotični« običaji nas sprva res morda vržejo s tira, ampak to še ne pomeni, da so kar vsi po vrsti nesprejemljivi. S svojim ‚preskušenim in izurjenim čutom‘ lahko ugotovimo, kateri običaji so združljivi s krščanskimi načeli in kateri niso. (Hebrejcem 5:14, EI) Če smo dobrega srca, prepolnega ljubezni do soljudi, se bomo znali primerno odzivati na neškodljive običaje, s katerimi se srečujemo.
Z uravnovešenim odnosom do vse te palete kultur, ki nas obdajajo, bomo znali biti ‚vse vsem‘, ko oznanjujemo kraljestveno dobro novico, bodisi ljudem v domačem kraju ali kje drugje. In če znamo sprejemati vse te kulture, bomo prav gotovo ugotovili, da je naše življenje bogato, pestro in zanimivo.
[Slika na strani 20]
Kristjani se med sabo lahko različno, a še vedno spodobno pozdravljajo
[Slika na strani 23]
Ob uravnovešenem odnosu do različnih kultur je naše življenje bogato in pestro