Ko je zaradi bolezni bilo treba hitro ukrepati
»KAR odkrit bom: imate maligni tumor. Treba ga bo čimprej odstraniti, sicer se bo razširil še na druge vitalne organe. Predlagam amputacijo noge.«
Te zdravnikove besede so me tako šokirale, kakor da bi me kdo polil z vedrom ledeno mrzle vode, kot imamo navado reči v Peruju. Star sem bil komaj 21 let. Pred mesecem dni sem začutil bolečino v levem kolenu, in začeli so me zdraviti za revmatizmom. Že nekaj dni zatem pa niti stati nisem mogel več.
Takrat sem kot polnočasni oznanjevalec Jehovovih prič služil v Andih v osrednjem Peruju. Po vrnitvi domov v Huancayo sva se z materjo odpravila v obmorsko mesto Lima, kjer sem 22. julija 1994 prestopil prag najboljše bolnišnice za rakasta obolenja v državi. Tu so mi povedali, da sem zbolel za osteosarkomom.
Stvar vesti
Nedolgo zatem sem tudi zvedel, da v tej bolnišnici ne operirajo brez krvi. Eden od zdravnikov je celo rekel: »Raje vidim, da umrete doma, kot pa da umrete na mojih rokah.« Toda na pomoč je priskočil Odbor za stike z bolnišnicami (OSB), to je skupina Jehovovih prič, ki skrbi za dobro sodelovanje med bolnišnico in pacientom. Tako je glavni bolnišnični kirurg nazadnje svojemu osebju vendarle dovolil, da se lahko kdor koli od zdravnikov, ki je voljan, spoprime z izzivom in opravi operacijo. Eden od zdravnikov se je odločil in tako so me nemudoma pripravili za operacijo.
Pred operacijo sem imel veliko obiskov. Pogledat me je prišel tudi neki duhovnik, z Biblijo v roki. Dejal je, da je bolezen, ki jo imam, Božja kazen, in me nagovarjal, naj sprejmem vsako zdravljenje, ki bi mi lahko rešilo življenje. Odvrnil sem mu, da pod nobenim pogojem ne mislim prestopiti biblijske zapovedi glede ‚zdrževanja krvi‘. (Dejanja 15:19, 20, 28, 29)
K meni so prihajale tudi medicinske sestre in zmajevale z glavo: »Kakšna neumnost, kakšna neumnost!« Pa tudi skupine zdravnikov so prihajale, da bi videle mladeniča, ki noče sprejeti transfuzije krvi, in to pri operaciji, pri kateri je ta bila po njihovem nujna. Največ pa so mi seveda pomenili obiski sokristjanov in sorodnikov. Tudi na medicinske sestre so vsi ti, ki so me prišli spodbujat, naredili precejšen vtis.
Uspešno zdravljenje brez krvi
Nekaj minut predno so mi dali uspavalo, sem slišal, kako je eden od anestezistov rekel: »Jaz ne bom nič kriv, če se kaj zgodi!« Toda anestezistka, kakor tudi kirurg in bolnišnična uprava so spoštovali mojo željo glede krvi. Naslednje, kar sem slišal, je že bil anestezistkin glas: »Samuel, zbudite se. Operacije je konec.«
Odstranili so mi sicer celo nogo, toda kjer je bila, sem vseeno čutil močno bolečino. Hotel sem se podrgniti po stegnu, da bi se je znebil, stegna pa seveda ni bilo več. Doživljal sem nenavadni pojav, ki mu pravijo fantomska bolečina. Čisto zares me je bolelo, bilo je nevzdržno, pa čeprav uda, ki naj bi me bolel, ni bilo več.
Naslednja na spisku je bila kemoterapija. Njen stranski učinek je upadanje rdečih in belih krvničk ter krvnih ploščic, ki so nepogrešljive pri strjevanju. Torej sem moral s svojo odločitvijo, da odklanjam krvno transfuzijo spet seznaniti druge zdravnike. Zopet je posegel OSB ter se pogovoril z odgovornimi. Zdravniki so se naposled strinjali, da bodo zdravili brez krvi.
Po kemoterapiji so se vrstili običajni stranski učinki – izpadanje las, slabost, bruhanje in depresija. Povedali so mi tudi, da obstaja 35-odstotna možnost možganske krvavitve. Zato si nisem mogel kaj, da ne bi vprašal enega od zdravnikov, kaj me bo ubilo – rak ali kemoterapija.
Nato pa so zdravniki ugotovili, da mi ne bodo mogli dati druge kure kemoterapije, če mi ne bodo prej s krvno transfuzijo popravili krvi. Eden od zdravnikov mi je jezno dejal, da bi me, ko bi le smel, uspaval in mi dal kri. Jaz pa sem mu odvrnil, da bi, predno bi se kaj takega zgodilo, raje enostavno nehal s kemoterapijo. Nato je dejal, da občuduje mojo neomajno držo.
Dovolil sem, da mi kri popravijo z eritropoetinom. Po tem posegu se mi je krvna slika le popravila in naslednjih nekaj dni so me spet zdravili s kemoterapijo, tokrat intravenozno. Ko sem tako ležal tam, sem se ob vsakem odmerku vprašal: ‚Je to tisti odmerek, ki bo povzročil možgansko krvavitev?‘ No, na srečo je vse zdravljenje minilo brez teh nevarnih posledic.
Pred mano je ta bolnišnica vsakega, ki ob operaciji ni hotel sprejeti krvne transfuzije, odslovila. Zdaj pa se je to spremenilo. Še isti dan po moji operaciji, je kirurg, ki je operiral mene, opravil še eno operacijo brez krvi in to na pacientu, ki sploh ni bil Jehovova priča! Danes v tej bolnišnici kar nekaj zdravnikov zelo lepo sodeluje z OSB-jem in so pripravljeni sprejeti paciente, ki želijo biti operirani brez krvi.
Prilagajanje na omejitve
Že od otroštva so me učili o Božjih poteh. Nedvomno je bilo prav to tisto, zaradi česar sem, ko je bilo ob bolezni treba hitro ukrepati, mogel ostati zvest svojemu na Bibliji utemeljenemu prepričanju. Vendar me je kasneje začela mučiti potrtost, ker v Božji službi nisem več mogel narediti toliko, kolikor bi bil rad. Te svoje občutke sem zaupal svojemu stricu, ki je krščanski starešina. Spomnil me je, da je celo apostola Pavla mučilo nekaj, kar je poimenoval ‚trn v mesu‘ in zaradi česar ni mogel Bogu služiti toliko, kolikor je sam hotel. Toda Pavel je pač delal toliko, kolikor je lahko. (2. Korinčanom 12:7–10) Ne veste, koliko mi je stric s temi besedami pomagal.
Pred kratkim so mi namestili umetno nogo. Upam, da bom zdaj spet lahko več služil našemu Bogu Jehovu. Zelo sem vesel, da sem, tudi ko je bilo treba zaradi bolezni hitro ukrepati, ohranil čisto vest. Trdno sem prepričan, da me bo Jehova, če mu bom le ostal zvest, nagradil z zdravim telesom in večnim življenjem na rajski zemlji, kjer bolečine in trpljenja ne bo več. (Razodetje 21:3, 4) (Pripovedoval je Samuel Vila Ugarte.)