Ko življenje ni lahko

ŽE MAJHNA sem se morala spoprijeti s kruto življenjsko resničnostjo. Najbrž mi boste pritrdili, da je danes življenje zares krivično. Navsezadnje je takšno do vseh ljudi. Vsi obolevamo. Res je sicer, da nekateri ljudje niso nikoli resno bolni, toda umreti moramo vsi.

O smrti verjetno več razmišljam, kot bi smela. Vendar mi dovolite, da vam povem zakaj, pa tudi, zakaj mi je to, kar me je doletelo, nekako koristilo.

Pri devetih letih

Rodila sem se septembra 1968 v Brooklynu, New York, bila sem peti, najmlajši otrok. Oče je bil invalid, mati je delala kot blagajničarka, in ona nas je preživljala. Nekako po devetem rojstnem dnevu je mati opazila, da se mi ena stran trebuha veča. Odšli sva v mestni zdravstveni dom, kjer je zdravnica otipala veliko bulo. Že čez nekaj dni so me sprejeli v bolnišnico na Kings Countyju v Brooklynu.

Ko je mami odšla, sem od strahu jokala. Drugi dan sta me svetlomodro oblečena moška odpeljala v operacijsko dvorano. Spomnim se, da sem nazadnje, preden sem se zbudila v sobi, v katero te odpeljejo po operaciji, videla utripajočo luč in kako mi nekaj dajejo čez usta. Zdravniki so uspešno odstranili tako imenovan Wilmsov tumor (vrsta raka), ledvico in del jeter.

Potem sem bila pet tednov na intenzivni negi. Vsak dan so mi zdravniki menjali obvezo in ko so odstranjevali lepljivi trak, sem kričala. Z zdravniki je prišel še nekdo, ki me je skušal zamotiti, da ne bi čutila bolečin. Spomnim se, da mi je veliko govoril o žabah.

Po končani intenzivni negi sem v bolnišnici ostala še štiri tedne. V tistem času so me začeli obsevati. To je bilo boleče — ne zaradi obsevanja — temveč zato, ker sem morala ležati na trebuhu, ki je po operaciji bil še občutljiv. Obsevali so me vsak dan, od ponedeljka do petka.

Proti koncu novembra 1977 sem prišla iz bolnišnice in nato hodila na obsevanje kot ambulantna bolnica. Po končanem obsevanju so začeli s kemoterapijo. Vsak dan, od ponedeljka do petka, sem morala zgodaj vstati in oditi v bolnišnico, kjer so mi vbrizgali močna zdravila. Zdravnik mi je zdravilo z iglo vbrizgal v žilo. Po nepotrebnem sem se bala in jokala, toda mami mi je govorila, da moram skozi to, da bi mi bilo bolje.

Kemoterapija je imela strašne stranske učinke. Bilo mi je slabo in pogosto sem bruhala. Poslabšala se mi je krvna slika in izpadli so mi lasje.

Bolezen me je omejila

Naslednjo pomlad, na velikonočno nedeljo, smo se ravno odpravljali v cerkev, ko mi je zaradi slabe krvne slike začela iz nosa teči kri. Starša sta skušala krvavitev na vse načine zaustaviti, pa jima ni uspelo. Zdravniki so krvavenje skušali zaustaviti tako, da so mi v nosnici zatlačili gazo, toda potem mi je kri tekla v usta. Izgubila sem veliko krvi in bila zelo slaba, zato so me sprejeli v bolnišnico. Obiskovalci so si morali, da me ne bi okužili, nadeti rokavice, obrazno masko in haljo. V tednu dni se mi je krvna slika toliko izboljšala, da so me odpustili iz bolnišnice.

Takoj smo nadaljevali s kemoterapijo. V šolo nisem mogla hoditi in to sem res pogrešala. Pogrešala sem prijatelje in igro tam zunaj z njimi. Poučevala me je hišna učiteljica, ker so zdravniki menili, da ne smem v šolo, dokler bo trajala kemoterapija ali pa vsaj ne kmalu po njej.

Tisto poletje sem želela oditi k starim staršem v Georgio, kamor sem ponavadi hodila, vendar mi niso dovolili. Zato pa je bolnišnica poskrbela, da smo rakavi bolniki šli v zabaviščni park v New Jerseyju. Uživala sem, čeprav sem bila potem zelo izčrpana.

Kemoterapijo sem končala proti koncu leta 1978, vendar me je še naprej poučevala hišna učiteljica, skupaj več kot tri leta. Ko sem se januarja 1981 vrnila v šolo, se po tolikem času domačega pouka nisem tako lahko navadila na to. Včasih sem se celo izgubila, ko sem iskala svoj razred. Vendar sem v šolo rada hodila. Še posebej mi je bil všeč glasbeni pouk, tipkanje in telovadba. Nekateri otroci so bili prijazni, drugi so se iz mene norčevali.

Ponovitev bolezni

»Ali si noseča?« so me začeli spraševati otroci, ker sem imela napihnjen trebuh. Zdravnik mi je rekel, naj me to ne skrbi, da je to zato, ker so mi zrastla jetra. Marca pa, ko sem bila na kontroli, me je zdravnik poslal v bolnišnico. Zjokala sem se, saj sem v šolo lahko hodila samo dva meseca in pol.

Iz tumorja v jetrih so izrezali tkivo za biopsijo. Ko sem se po posegu zbudila, sem najprej zagledala mamico. Jokala je. Povedala mi je, da imam spet raka in da je tumor prevelik, da bi ga izrezali, zato ga bo treba najprej s kemoterapijo zmanjšati. Šele dvanajst let mi je bilo.

Kemoterapijo sem dobivala v bolnišnici, zato sem morala vsakih nekaj tednov za dva ali tri dni tja. Kot običajno sta me mučili slabost in bruhanje. Jed se mi je zdela plehka, pa tudi vse lase sem izgubila. Zdravljenje s kemoterapijo je trajalo célo 1981. leto. Že v aprilu sem spet imela pouk doma.

Ko so me na začetku 1982 zaradi operacije sprejeli v bolnišnico, sem bila tako slaba, da so mi morale sestre pomagati stopiti na tehtnico in z nje. Kemoterapija je tumor skrčila, zato so ga kirurgi lahko odstranili skupaj s še enim delom jeter. Spet sem bila približno dva meseca v bolnišnici. S kemoterapijo so začeli ponovno nekje sredi leta 1982 in končali na začetku 1983.

Bila sem žalostna, ker medtem nisem mogla v šolo. Nato so mi zrasli lasje in spet sem se dobro počutila. Bila sem srečna, da živim.

Končno nazaj v šolo

Hišna učiteljica je uredila, da sem zaključne izpite za osnovno šolo končala z razredom, v katerega sem kratek čas hodila v 1981. letu. Bila sem zelo razburjena; lepo je bilo videti prijatelje in si najti nove. Ko je junija 1984 napočil dan za podeljevanje spričeval, sem fotografirala prijatelje in učitelje, mene pa so pri tem posebnem dogodku slikali moji domači.

Nato sem poleti šla k starim staršem v Georgio in ostala tam skoraj celo poletje. Ko sem se konec avgusta vrnila, je že bil čas, da se pripravim za šolo. Da, končno spet v šolo. Kako razburljivo!

Zanimanje za vero

Dawn in Craig sta se razlikovala od drugih učencev in to me je pritegnilo. Ko sem jima dala božično darilo, sta mi povedala, da praznika ne obhajata. »Ali sta Žida?« sem ju vprašala. Craig je pojasnil, da sta Jehovovi priči in da božič pravzaprav ni krščanski. Dal mi je nekaj Stražnih stolpov in Prebudite se!, revij, ki so pisale o tej temi.

Ker je njuna vera bila videti tako drugačna, me je zanimalo, kakšna torej je. V cerkvi smo kar naprej poslušali isto: ‚Verovati morate v Jezusa Kristusa in biti krščeni, pa boste šli v nebesa.‘ Ampak prelahko, bi rekla. Ugotovila sem, da ste, kadar se vam kaj zdi prelahko, genij — ali pa je nekaj narobe. Vedela sem, da nisem genij, zato sem sklepala, da mora biti nekaj narobe s cerkvenim naukom.

Nazadnje je Craig v odmoru za kosilo začel z menoj preučevati Biblijo. Nekega dne me je povabil na zborovanje Jehovovih prič in šla sem. Našla sem Craiga ter prisedla k njemu in njegovi družini. Prevzelo me je, kar sem videla — ljudje različnih ras enotno častijo Boga — pa tudi slišano me je prevzelo.

Ko sva bila s Craigom dodeljena v nova razreda, nisva mogla več preučevati Biblije, ker nisva imela več obenem odmora. Craigova mati je poklicala mojo in jo vprašala, ali sme preučevati z menoj, toda mami ni dovolila. Kasneje mi je dovolila hoditi na krščanske shode. Zato sem poklicala kraljestveno dvorano, ki sem jo našla v telefonskem imeniku, in povedali so mi, da se nedeljski shod prične ob devetih dopoldan. Že v soboto sem prehodila razdaljo kakšnih 30 blokovskih naselij do kraljestvene dvorane in se prepričala, da poznam pot.

Ko sem naslednje jutro prišla tja, me je neki moški vprašal, ali sem prišla na obisk iz druge kraljestvene dvorane. Povedala sem mu, da sem prišla prvič, da pa sem že kratek čas preučevala. Prijazno me je povabil, naj prisedem k njemu in njegovi ženi. Shod se je zelo razlikoval od cerkvenega. Osupnilo me je, kako vneto so mnogi komentirali tisto uro, ko so se postavljala vprašanja. Odgovarjali so celo majhni otroci. Tudi jaz sem dvignila roko in odgovorila na vprašanje. Od tedaj hodim na shode in napredujem v razumevanju biblijske resnice.

Druga ponovitev bolezni

Decembra 1986, v zadnjem letu gimnazije, sem šla na kontrolo. Zdravniku je bilo sumljivo, kar je videl v desnem pljučnem krilu, zato so me poklicali, naj pridem še na rentgenski pregled. Ko so mi povedali, da to, kar so odkrili, zagotovo ni dobro, sem planila v jok.

Naredili so biopsijo: zdravnik je z iglo vzel košček tumorja iz pljuč. Bula je bila kancerogena. Pravzaprav so bili tumorji trije, od tega eden velik blizu srčnih arterij. Po pogovoru sva se z zdravnikom odločila, da mi bodo dajali dvoje poizkusnih kemoterapijskih zdravil; to naj bi tumorje pred operacijo skrčilo. Stranski učinki so bili običajni — popolna izguba las, slabost, bruhanje in slaba krvna slika.

Najprej sem bila potrta, potem pa sem veliko molila k Jehovu in to me je okrepčalo. Do mature je bilo manj kot šest mesecev. Učitelji so bili razumevajoči in prijazni; zahtevali so samo zdravnikovo poročilo in da naj skušam biti v koraku s šolskim delom.

V šoli ni bilo lahko

Ko sem bila zelo bolna, so mi poleg tega, da je bilo že zahtevno delo v šoli izziv, začeli izpadati še lasje. Kupila sem lasuljo, sošolci so rekli, da imam imenitno frizuro — niso namreč vedeli, da nosim lasuljo. Vedel pa je en sošolec, zato je vsakokrat, ko sem prišla v razred, na tablo napisal besedo »lasulja«, nato se je s prijatelji smejal in norčeval. To njihovo zbadanje me je potrlo.

Nekega dne pa mi je v prepolnem hodniku nekdo od zadaj snel lasuljo z glave. Hitro sem se obrnila in jo pobrala. Vendar je nekaj deset otrok videlo mojo golo glavo, kar me je zelo prizadelo. Odšla sem na stopnišče in jokala. Naslednji dan sem z obrazov nekaterih dijakov lahko prebrala, da dogodek obžalujejo. Sošolci so mi povedali, da je neka deklica fantu plačala, naj mi sname lasuljo.

Ni bilo lahko ostati trden zastran krvi

Zaradi kemoterapije se mi je krvna slika zelo poslabšala. Da je bilo še slabše, sem krvavela iz nosa, včasih po dvakrat ali trikrat na dan. Nisem bila krščena, vendar sem odločno povedala, da kot ena izmed Jehovovih prič ne bom sprejela krvi (Dejanja apostolov 15:28, 29). Moja starejša sestra je svojo hčerkico nagovorila, naj mi pove, da ne želi, da bi jaz umrla. Oče je bil razburjen in je zahteval, naj vzamem kri, mami pa mi je kar naprej govorila, da mi bo Bog, če bom sprejela krvno transfuzijo, odpustil.

Tudi zdravniki so me svarili, da s tako slabo krvno sliko lahko dobim srčni napad oziroma me zadene kap. Odločila sem se, da bom ostala neomajna, zato so mi dejali, naj podpišem obrazec, ki bo dokazal, da niso oni krivi, če umrem. Kmalu sem se toliko popravila, da sem se vrnila domov in tudi v šolo. Vendar so zdravniki zaradi moje slabe krvne slike odločili, da me bodo, namesto kemoterapije, raje obsevali. Od konca aprila pa skoraj do sredine junija 1987 sem vsak dan po šoli hodila na obsevanje.

Matura, zatem krst

Matura je poseben dogodek. Sestra mi je pomagala pri kupovanju obleke, kupila sem tudi novo lasuljo. Mami in sestri so prišle na podelitev maturitetnih spričeval, zatem pa smo šle na nepozabno večerjo.

Ta čas nisem imela ne kemoterapije ne obsevanj. Toda po nekaj tednih je poklical zdravnik in dejal, naj pridem v bolnišnico zaradi nadaljnjega zdravljenja s kemoterapijo. Nisem hotela iti, saj naj bi čez en teden šla na Območni kongres Jehovovih prič na Yankee stadion v New Yorku. Pa mi je mami dejala, naj najprej poskrbim za zdravljenje. Storila sem tako.

Med kongresom sem bila zelo razburjena, kajti v soboto, 25. julija 1987 bi se naj krstila. Do Orchard Beacha, kjer je bil krst, nas je spremljala policija. Po krstu sem se vrnila na stadion in poslušala program do konca. Tisti večer sem bila zelo utrujena, vendar sem v nedeljo zjutraj bila pripravljena prisostvovati še zadnjemu kongresnemu dnevu.

Ponovno pred vprašanjem krvi

Naslednji popoldan so me sprejeli v bolnišnico s temperaturo 39⁰ C, vneto ledvico in izredno slabo krvno sliko. Zdravnik mi je zapretil, da bo, če ne bom pristala na transfuzijo, priskrbel sodni nalog in mi na silo dal kri. Zelo sem se prestrašila. Rekla sem ne, čeprav je družina pritiskala name in mi je celo sestra ponudila, da mi da kri.

Veliko sem molila k Jehovu, naj mi pomaga, da bom ostala trdna. Hvaležna sem mu, da se mi je krvna slika izboljšala in so me prenehali siliti s krvno transfuzijo. Treba je bilo nadaljevati s kemoterapijo, jaz pa nisem imela več primernih žil. Zato mi je kirurg naredil pod ključnico odprtinico in skoznjo vstavil napravo, skozi katero bi mi lahko dajali zdravilo.

Kirurg je, ko sva se pogovarjala o odstranitvi tumorja iz pljuč, rekel, da ne bo uporabil krvi, razen v nujnem primeru. Mami mi je govorila, naj dovolim, in sem dovolila. Zatem pa sem se slabo počutila, kajti to je dejansko pomenilo, da sprejmem kri. Takoj sem začela iskati kirurga, ki bi mi zagotovil, da ne bo uporabil krvi. Iskanje je bilo videti brezupno, toda nazadnje sem ga našla; operacija bi naj bila januarja 1988.

Zdravnik ni zagotavljal, da bom preživela. Pravzaprav mi je zvečer pred operacijo, ko je prišel v mojo sobo, rekel: »Poskusil vas bom operirati.« Prestrašila sem se; šele devetnajst sem jih imela in nisem želela umreti. Kljub temu je uspel odstraniti tri tumorje, odstranil pa je tudi dve tretjini pljučnega krila. Presenetljivo je, da sem bila v bolnišnici samo en teden. Ko sem si doma po dveh in pol mesecih opomogla, sem spet začela s kemoterapijo, ki so jo spremljali že običajni stranski učinki.

Tedaj je tudi oče zbolel za rakom in po nekaj mesecih ga je mami ponoči našla mrtvega v spalnici. Po njegovi smrti sem začela hoditi v trgovsko šolo in sicer na oddelek za tajnice. Telesno in duhovno sem se počutila dobro in se dobro učila, bila sem celo pomožna pionirka (začasna polnočasna oznanjevalka).

Še ena ponovitev bolezni

Aprila 1990 sem šla na bratovo poroko v Augusto v Georgii. Tam mi je brat rekel: »Imaš pa res ogromno nogo.«

»Kaj misliš, zakaj je takšna?« sem ga vprašala.

»Ne vem,« je odgovoril.

Rekla sem mu: »Najbrž je tumor.«

Ko sem bila spet v New Yorku, sem šla k zdravniku. S pomočjo lokalne anestezije so naredili biopsijo, ki je odkrila že drugi Wilmsov tumor, tokrat v levi meči. Testi so pokazali, da kost ni prizadeta, tumor pa prevelik za odstranitev. Zato je sledila običajna kemoterapija.

Nekoliko po tem sploh nisem mogla zaustaviti bruhanja; zaprlo se mi je črevo. Takojšnja operacija je pomagala. Toda črevesje je bilo zasukano in morali so me še enkrat operirati. Hemoglobin mi je padel skoraj na štiri enote, zato je zdravnik vztrajno govoril: »Morate vzeti kri. Umrli boste. Verjetno noči ne boste preživeli.« Imela sem nočne more o pokopališčih in umiranju.

Do oktobra sem si dovolj opomogla, da so mi lahko odstranili tumor. Izrezali so mi tudi približno 70 odstotkov meče. Vprašanje je bilo, ali bom še sploh hodila. Toda morala sem hoditi, da bi se lahko vozila v New York, zato sem s pomočjo terapije in odločnosti začela hoditi — najprej s hodilnim okvirjem, potem z berglami, nato s palico. Nazadnje sem hodila z nožno opornico, tako sem imela roki prosti in sem na oznanjevanju od vrat do vrat lahko uporabljala Biblijo. Med kemoterapijo sem shujšala na 27 kilogramov; normalna teža za mojih 155 centimetrov pa je kakšnih 54 kilogramov. Ko sem pridobivala na teži in se je noga debelila, so mi zdravniki opornico večkrat zvečali. Ko sem nazadnje dosegla normalno težo, so mi naredili novo.

Življenje še vedno ni lahko

Poleti 1992 se mi je zdelo, da je vse dobro, zato sem se veselila možnosti, da bom celo pomožna pionirka. Novembra je prišlo pismo, ki me je zelo osrečilo. V njem je bilo rečeno, da bi lahko s svojimi življenjskimi izkušnjami spodbudila druge, zato me vabijo, naj jih napišem za objavo v Prebudite se!. Vznesenost pa se je že v naslednjem tednu sprevrgla v obup.

Redna rentgenska kontrola je odkrila tumorje v zdravem pljučnem krilu. Zajokala sem, potem pa kar tulila. Morala sem prenesti izgubo ledvice, dela jeter, večine levega pljučnega krila in dela noge, toda nihče ne more preživeti izgubo obeh pljučnih kril. Družina in prijatelji so me spet čustveno podprli, zato sem se odločila, da se bom z boleznijo še enkrat spopadla.

Začeli so s kemoterapijo, ki naj bi tumorje skrčila. Zdravnik je mislil, da bi jih morda odstranil, pljuča pa obvaroval. Marca 1993 sem se znašla v operacijski dvorani. Kasneje sem izvedela, da so samo pogledali in me zašili nazaj. Tumorjev niso mogli odstraniti, ne da bi odstranili tudi pljuča. Od tedaj skušajo tumorje z močno kemoterapijo uničiti.

Ali vidite, zakaj me obhajajo misli na umiranje? Ali bi tako zelo želela vedeti, zakaj umiramo in kakšno je naše upanje za prihodnost, če bi bilo moje življenje lažje? Ne vem zagotovo. Toda zagotovo vem, kaj je zares pomembno: ne, ali sedaj živimo ali umremo, temveč da si pridobimo blagoslov Boga Jehova, Tistega, ki nam lahko da večno življenje. Živim z upanjem na življenje v njegovem novem svetu. Svoje breme sem preložila na njega, ostajam pa tudi povezana s prijatelji, ki z menoj delijo upanje, ki me podpira (Psalm 55:22; Razodetje 21:3, 4).

Srečna sem, da so drugi mladi zdravi. Upam, da bo ta pripoved mnoge med njimi spodbudila, naj zdravje modro rabijo v Jehovovi službi, ne pa za jalova opravila. Kako čudovito bo v Božjem novem svetu biti večno zdrav! Tam ne bodo potrebni zdravniki, bolnišnice, injekcijske igle in cevke — ne, nič nas ne bo spominjalo na ta bolni in umirajoči stari svet. (Pripoved Kathy Roberson.)

[Slika na strani 13]

Ob zaključku osnovne šole

[Slika na strani 15]

Na Okrajnem zboru v New Yorku sem pomagala na oddelku za prehrano