Ali so religiji šteti dnevi

»Vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA [Jehovovega, NW], kakor vode pokrivajo morja globočino.«

IZAIJA, IZRAELSKI PREROK IZ 8. STOLETJA PR. N. Š.

TAKO je hebrejski prerok Izaija napovedal, da bo nekega dne vsakdo na Zemlji enoten v čaščenju Vsemogočnega Boga. Vendar se danes morda zdi, da je takšen obet dlje kot sploh kdaj.

V začetku tega stoletja so na primer komunistični revolucionarji v Rusiji verjeli, da je za osvoboditev proletariata treba uničiti religijo. Trdili so, da bo ateizem ,delavske množice osvobodil bremena predsodkov in zmot preteklosti‘. Do leta 1939 je Stalin število odprtih pravoslavnih cerkva v Sovjetski zvezi zmanjšal na 100, medtem ko jih je bilo pred letom 1917 več kot 40.000.

Tudi Hitler je imel religijo za oviro na svoji poti k absolutni oblasti. »Človek je ali kristjan ali Nemec. Oboje ne moreš biti,« je nekoč razglasil. Postopno je nameraval odpraviti vse oblike čaščenja, ki jih ni mogel nadzorovati. S tem ciljem v mislih so nacisti razvili svoje kvaziverske molitve, praznike, krst in celo pogrebne obrede. Hitler je bil njihov mesija, domovina pa njihov bog. Lahko so zagrešili kakršno koli krvoločnost, če je le Hitler to želel.

Zadnji dnevi religije?

Niti Stalin niti Hitler nista uspela v svoji gonji, da bi zatrla religijo. Sedaj pa je videti, da je brezbrižnost prevzela vlogo tiranije. Biblijskih preučevalcev takšen razvoj dogodkov ne preseneča. Apostol Pavel je Timoteju dejal, da se bodo v »zadnjih dneh« ljudje bolj »navduševali za naslade kakor za Boga« (EI). (2. Timoteju 3:1–4)

Ali Biblija uči, da so ti ,zadnji dnevi‘, ki jih označuje verska brezbrižnost, uvod v konec vseh religij? Ne. Biblija namesto tega pojasnjuje, da bo do svojega konca prišla le kriva religija – kateri je dano simbolično ime Babilon Veliki.a Knjiga Razodetje pravi: »En angel, močan, je vzdignil kamen, velik kakor mlinski kamen, in ga vrgel v morje, rekoč: Tako siloma bo doli vržen Babilon, mesto veliko, in ne bode ga več.« (Razodetje 18:21)

Posledica izginotja krive religije pa ne bo brezbožen svet. Ravno nasprotno, Psalm 22:27 prerokuje: »Spomnijo se in izpreobrnejo se h GOSPODU [Jehovu, NW] vsi kraji zemlje, in klanjale se bodo pred teboj vse družine poganskih narodov.« Samo zamislite si čas, ko se bodo ,vse družine narodov‘ zedinile v čaščenju enega resničnega Boga! Pod vlado Božjega kraljestva se bo ta izredna obljuba veličastno spolnila. (Matevž 6:10) Ko ta čas pride, bo religija, resnična religija, zelo pomembna. Kako pa je s tem sedaj?

Zapolnjevanje duhovne praznine

Duhovna praznina, ki je danes v Evropi tako razširjena, je podobna stanju rimskega imperija prvega stoletja. Zgodovinar Will Durant opisuje, kako se je krščanstvo prvega stoletja uspešno spoprijelo z duhovno potrebo tistega časa: »V nravstveni vakum umirajočega poganstva, v hladnost stoicizma in pokvarjenost epikurizma, v svet, bolan zaradi surovosti, krutosti, zatiranja in spolnega kaosa, v brezvojni imperij, za katerega se je zdelo, da ne potrebuje več moške moči ali bogov vojne, je prineslo novo nravnost: bratstvo, prijaznost, spodobnost in mir.«

Moralni in duhovni vakum v življenju današnjih ljudi se da zapolniti z istim močnim sporočilom, ki so ga po rimskem imperiju pridigali zgodnji kristjani. In so ljudje, ki prisluhnejo. Mnogi Evropejci, čeprav navidez nereligiozni, še vedno menijo, da Bog v njihovem življenju igra pomembno vlogo. Nekateri kljub temu, da se morda več ne udeležujejo tradicionalnega cerkvenega bogoslužja, svojo duhovno praznino zapolnjujejo drugje.

Juan José, mladenič s Palme de Mallorce v Španiji, se je izobraževal na katoliški šoli in do 13. leta služil kot ministrant. Z družino je vsako nedeljo hodil k maši, ko pa je prišel v najstniška leta, je cerkev nehal obiskovati. Zakaj? »Najprej, pri maši sem se dolgočasil,« razlaga Juan José. »Liturgijo sem znal na pamet. Vse se mi je zdelo samo ponavljanje tega, kar sem že slišal. Poleg tega je naš župnijski duhovnik z nami, ministranti, pogosto grobo ravnal. In ni se mi zdelo prav, da bi revni morali duhovniku plačevati, da opravlja žalno bogoslužje.

V Boga sem še vedno verjel, a menil sem, da mu lahko služim po svoje, zunaj cerkve. S skupino prijateljev sem skušal uživati življenje, kolikor se je le dalo. Menim, da bi lahko rekli, da je prva stvar v mojem življenju postala zabava.

Ko pa sem dopolnil 18 let, sem pričel preučevati z Jehovovimi pričami. Kaj so ti imeli zame takšnega, da tega nisem našel v cerkvi? Določno vero, temelječo na Bibliji, ne pa na tradiciji in ,skrivnostih‘, ki jih nikoli nisem mogel razumeti. Toda moja nova verjetja so zame pomenila velike spremembe. Namesto da sem vsak konec tedna organiziral zabave v diskotekah, sem pričel hoditi po hišah, da bi z bližnjimi delil svojo novoodkrito vero. Dejavna pomoč drugim mi je osmislila življenje. Zadnjih sedem let sem polnočasni strežnik Jehovovih prič.«

Religiozne praznine pa si ne skušajo zapolniti le mladi. Antonia, starejša ženska z Estremadure v Španiji, je večino svojega življenja »iskala Boga«, kot to pravi sama. V najstniških letih je šla k maši vsak dan in navsezadnje vstopila v katoliški samostan, ker je verjela, da »če Boga ni moč najti v samostanu, se ga ne da najti nikjer«. Toda čez tri leta je samostan zapustila. Bila je celo še bolj razočarana in prazna kot prej.

Ko je bila v svojih 50-ih, pa je nazadnje postala Jehovova priča. »Tako srečna sem bila, ko so me Priče obiskali in mi iz moje Biblije odgovorili na vprašanja,« razlaga. »Odkar sem Jehovova priča, ima moje življenje smisel. Probleme imam, a se lahko z njimi spoprijemam, saj sem sedaj našla resničnega Boga.«

Ti doživetji nista osamljeni. Vse več ljudi, ki opuščajo religiozni trend, je povezanih z Jehovovimi pričami. Ugotovili so, da živeti po njihovi veri in oznanjevati o njej drugim, daje življenju smisel in cilj.

Resnična religija je pomembna bolj kot sploh kdaj

Čeprav živimo v času, ko mnogi religijo zavračajo, bi bilo nemodro imeti za nepomembne vse religije. Res je, v 20. stoletju ljudje opuščajo prazne rituale, zastarele in nesvetopisemske nauke ter prezirajo obiskovanje cerkva le zaradi zunanjega vtisa. Biblija v resnici priporoča, naj se hinavski religiji ognemo. Apostol Pavel je napovedal, da bodo v »zadnjih dneh« nekateri ,hranili podobo pobožnosti, njeno moč pa zatajili‘. Takšni skrbijo za krinko vere, toda njihovo vedenje zanika njeno vrednost. Kako bi se morali odzvati na takšno religiozno hinavstvo? »Teh se ogiblji,« je svetoval Pavel. (2. Timoteju 3:1, 5)

Toda Pavel je tudi dejal, da je »pobožnost [religija, New English Bible] velik dobiček«. (1. Timoteju 6:6) Ni govoril o kakršni koli religiji. Grška beseda tukaj prevedena z »religija« je eusébeia in pomeni »vdanost oziroma globoko spoštovanje Boga«. Resnična religija, pristna vdanost Bogu, »ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega«. (1. Timoteju 4:8)

Zgoraj omenjeni zgledi kažejo, da resnična religija lahko osmisli naše življenje in nam pomaga pogumno se spoprijemati s problemi. Več kot to, zagotavlja večno prihodnost. Takšno čaščenje je vredno truda, saj nam je zagotovljeno, da bo navsezadnje ,napolnjevalo zemljo‘.b (Izaija 11:9; 1. Timoteju 6:11) Ni dvoma, sedaj je čas, ko je resnična religija pomembnejša kot sploh kdaj prej.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slike na strani 10]

Povest o dveh zgradbah

Španija je polna verskih zgradb, a zdi se, da gorečnost, ki je včasih podpirala gradnjo dragih katedral, zamira. Za zgled si vzemimo impresivno katoliško cerkev, ki jo gradijo v Mejoradi del Campo, na robu Madrida. Justo Gallego Martínez, nekdanji benedektinski menih, jo je začel graditi pred kakimi 20 leti. Toda še vedno je postavljeno le ogrodje te zgradbe. Martínez, osamljeni graditelj, je sedaj v svojih 60-ih, tako da se ne zdi verjetno, da bo sploh kdaj dokončana. Tristo kilometrov južneje pa se je odvijala druga zgodba.

»Vera premika gore« – tako je krajevni časopis opisal dvodnevno gradnjo kraljestvene dvorane Jehovovih prič v Martosu v španskem Jaénu. »Kako je mogoče,« je spraševal krajevni časopis, »da so v sedanjem svetu, ki temelji na sebičnosti, prostovoljci z različnih predelov [Španije] nesebično potovali v Martos, da bi postavili zgradbo, ki je podrla vse rekorde glede hitrosti, dovršenosti in organiziranosti?« V odgovor na to vprašanje je članek navedel besede enega od prostovoljcev: »Zasluga gre preprosto temu, da smo mi ljudje, ki jih poučuje Jehova.«

[Slike na strani 10]

Mejorada del Campo

Kraljestvena dvorana v Martosu