Zakaj cerkev izgublja vpliv

»Vsak stoik je bil stoik. Toda kje je v krščanstvu kristjan?«

(RALPH WALDO EMERSON, AMERIŠKI ESEJIST IN PESNIK 19. STOLETJA)

»SEM katoličanka, toda ne dejavna,« pojasnjuje mlada mati. »Ne bi se mogel manj meniti za vero, kot se,« dodaja najstnik. Njuni pripombi sta značilni za mlado generacijo Evropejcev. Čeprav njihovi starši, ali verjetneje stari starši, še vedno obiskujejo cerkev, vera ne premošča generacijskega prepada.

Zakaj se verske navade, ki so jih generacije Evropejcev čislale, opušča?

Strah ni več dejavnik

Stoletja je strah pred peklom ali vicami na Evropejce močno vplival. Ognjevite pridige in nazorne cerkvene slike neugasljivo gorečega pekla je laike prepričal, da jih le pobožno obiskovanje cerkve lahko reši pred pogubo. Pa tudi Katekizem katoliške Cerkve navaja, da »Cerkev obvezuje vernike, da ,so se ob nedeljah in praznikih dolžni udeleževati božje liturgije‘«.a Na podeželju je bil precejšen tudi družbeni pritisk, od vseh se je pričakovalo, da bodo ob nedeljah šli v cerkev.

Toda časi so se spremenili. Ljudje se sedaj čutijo svobodne, da delajo, kar hočejo. Strah ni več dejavnik. S peklom so natiho pometli, saj večina evropskih katolikov vanj tako ali tako ne verjame.

»Greh« opuščanja nedeljske maše se v resnici ne jemlje preveč resno. Tirso Vaquero, katoliški duhovnik iz Madrida v Španiji, priznava: »Če kristjan [katolik] v nedeljo ne gre k maši, nam je iskreno žal, saj tako zamuja čas komunikacije z Bogom in s svojimi brati, ne pa zato, ker bi s tem grešil. To je drugotnega pomena.«

Tako strah nič več ne vliva vdanosti. Kaj pa nravstvena avtoriteta cerkve in njenih voditeljev – ali lahko ta odredi zvestobo svoje črede?

Kriza oblasti

Sočasno, ko se cerkvino nravstveno stanje izrazito kvari, se ljudje otresajo verskega strahu. »Že stoletja imamo [. . .] toliko učiteljev nravnosti in tako malo nravnih učiteljev,« se pritožuje italijanski zgodovinar Giordano Bruno Guerri. To pomanjkanje nravstvenega vodstva sta jasno osvetlili obe svetovni vojni, ki sta opustošili krščanski svet. Evropske cerkve so bile brez moči, da bi vernikom preprečile sodelovati v krvavi orgiji. Še slabše, cerkve so se na obeh straneh v vojno aktivno vpletle.

»S prvo svetovno vojno, državljansko vojno med krščanskimi sektami, se je za krščanstvo začela doba tragedije in sramote,« opaža zgodovinar Paul Johnson. »Druga svetovna vojna je nravstvenemu stanju krščanske vere zadala celo še bridkejše udarce kakor prva. Odkrivala je praznino cerkva v Nemčiji, zibelki reformacije, ter strahopetnost in sebičnost Svetega sedeža.«

Vatikanovi konkordati s Hitlerjevim nacističnim režimom ter fašistično vlado Mussolinija v Italiji in Franca v Španiji so tudi škodili cerkveni nravstveni avtoriteti. Sčasoma je bila religiozna cena takšne politične preračunljivosti izguba verodostojnosti.

Cerkev in država – razpletanje vezi

V 20. stoletju večina evropskih držav končno razvezuje vezi, ki povezujejo cerkev in državo. Pravzaprav sedaj nobena večja evropska država rimokatolicizma ne priznava za svojo uradno religijo.

Čeprav vlade morda še vedno podpirajo prevladujoče cerkve, so te izgubile politični vpliv, ki so ga imele včasih. Te nove resničnosti pa vsi duhovniki ne sprejemajo. Pomemben španski jezuit José María Díez-Alegría verjame, da »voditelji [katoliške] Cerkve menijo – mnogi med njimi z vso iskrenostjo – da svoje pastoralne dolžnosti ne morejo opravljati brez človeškega temelja, ,oblasti‘«.

Toda ta »človeški temelj ,oblasti‘« se ruši. Zgled takšnega stanja je Španija. Do leta 1975 je imela »narodnokatoliško« vlado. V zadnjih letih pa se španska vladajoča duhovščina stalno bojuje s socialistično vlado zaradi cerkvenih skladov. Teruelski škof iz Španije je svojim župljanom nedavno tožil, da se čuti »kot katolik preganjan«, ker španska vlada finančno cerkve ne podpira dovolj.

Leta 1990 so španski škofje naznanili, da špansko družbo prizadevajo »resne krize vesti in nravnosti«. Koga so za te ,nravstvene krize‘ krivili? Trdili so, da je eden od temeljnih vzrokov »dvoumna miselnost, ki jo pogosto pospešuje državna uprava [španska vlada]«. Očitno škofje pričakujejo, da bo vlada pospeševala katoliško ideologijo, pa tudi poskrbela za denarno podporo.

Ali duhovniki delajo, kar pridigajo

Velikansko bogastvo Katoliške cerkve vedno spravlja v zadrego duhovnike, ki delajo v osiromašenih župnijah. Še bolj neprijetno pa je bilo, ko se je vatikanska banka vpletla v »najhujši finančni škandal v povojni Italiji«, kot temu pravi revija Time. Leta 1987 so italijanski sodniki izdali zaporni nalog za nadškofa in dva druga uslužbenca vatikanske banke. Obtoženi cerkveni možje so se zaradi Vatikanovega posebnega suverenega statusa zaporu ognili. Vatikanska banka je vztrajala, da ni prišlo do nobenega prestopka, toda ni ji uspelo zbrisati vtisa, da Cerkev ne udejanja, kar pridiga. (Primeraj Matevž 23:3.)

Še več škode dela nepravilno spolno vedenje, o katerem javna občila veliko poročajo. Maja leta 1992 je irski škof, znan po zagovarjanju celibata, svojo škofijo prosil, naj »mu odpusti« in »zanj moli«. Ko je prišlo na dan, da je oče 17-letnega fanta in da je za njegovo izobrazbo jemal od cerkvenega denarja, je bil prisiljen odstopiti. Mesec dni pred tem se je na nemški televiziji pojavil katoliški duhovnik s svojo »družabnico« in njunima otrokoma. Rekel je, da želi »odpreti dialog« o zadevi skrivnih ljubezenskih razmerij, ki jih ima toliko duhovnikov.

Neogibno je, da škandali puščajo znamenja. Zgodovinar Guerri v svoji knjigi Gli italiani sotto la Chiesa (Italijani pod Cerkvijo) trdi, da »je Cerkev stoletja šokirala Italijane«. Pravi, da je ena posledica tega »razvoj zelo razširjenega antiklerikalizma, celo med verniki«. Ogorčeni katoliki se morda čutijo izzvane svoje duhovništvo vprašati kakor apostol Pavel Rimljane: »Oznanjate na primer, naj se ne krade. Pa ste prepričani o lastni poštenosti? Obsojate nečistovanje. Pa ste res gotovi o svoji čistosti?« (Rimljanom 2:21, 22, Phillips)

Prepad med duhovništvom in laiki

Manj očiten, a morda še bolj slabitven problem, je prepad med duhovništvom in laiki. Zdi se, da škofovska pastirska pisma župljane prej vznejevoljajo kot poučujejo. V neki španski raziskavi se je samo 28 odstotkov vprašancev »strinjalo s škofovskimi izjavami«. Enakemu številu vprašancev »ne bi moglo biti manj mar« in 18 odstotkov jih je reklo, da »ne razumejo, o čem [škofje] govorijo«. Nadškof Ubeda z Majorke v Španiji je priznal: »Tudi škofje moramo sprejeti soodgovornost za dekristjanizacijo – ki je dejstvo.«

Laike pa odtujuje še pomanjkanje jasnega svetopisemskega sporočila. Po Catholic Herald »se mnogo duhovnikov [v Franciji] odloča za politično akcijo, da bi lahko ,imeli vpliv‘«, čeprav bi večina njihovih župljanov raje videla, da bi se osredinili na duhovne zadeve. Italijanski duhovnik in sociolog Silvano Burgalassi priznava: »Morda se [mladi] oddaljujejo od Boga zaradi našega slabega zgleda. Dajemo jim ,dišavnico‘ kompromisa, religije in posla, sebičnosti in popačenosti.« Ne preseneča, da duhovniki zgubljajo svoj družbeni položaj. »Sem katolik, toda ne verjamem v duhovnike,« se pogosto sliši od španskih katolikov.

Nekateri katoliki težko zaupajo kleru, drugi zelo dvomijo o cerkvenih naukih, še posebej tistih, ki se jim zdijo nerazumni ali nepraktični.

Nedoumljivi nauki

Zelo očiten zgled je uradni katoliški nauk o peklu. Katekizem katoliške Cerkve navaja: »Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost.« Vendar nedavne raziskave kažejo, da v pekel verjame samo četrtina francoskih katolikov in tretjina njihovih španskih sovernikov.

Evropejci se, tudi ko pride do nravstvenih vprašanj, podobno nagibajo k temu, da so »naredi-po-svoje kristjani«. Mimmi, najstniška luteranka iz Švedske meni, da so nravstvena vprašanja, na primer o tem, ali imeti otroke zunaj zakona, »nekaj, o čemer se mora odločiti vsakdo sam«. Večina francoskih katolikov bi ji pritrdila. Osemdeset odstotkov jih je dejalo, da bi se pri pomembnih življenjskih odločitvah raje ravnali po svoji vesti kakor cerkvini.

V preteklosti je cerkvena oblast zadostovala, da je zadušila vsak disidentski glas. Po Vatikanovem mnenju se je le malo spremenilo. Katekizem nepopustljivo izjavlja: »Vse to, kar je v zvezi z razlaganjem Svetega pisma, je končno podrejeno sodbi Cerkve.« Vendar oblastnega pristopa skoraj nihče ne podpira. »Argument oblasti še vedno nenadzorovano vlada,« se pritožuje Antonio Elorza, španski profesor političnih ved. »Cerkev raje gradi obzidane stolpe, posvečujoč veljavnost svoje zgodovinske tradicije.« Zunaj ,obzidanih stolpov‘ njen vpliv in oblast še naprej upadata.

Ne glede na duhovno propadanje so pomemben dejavnik, ki prispeva k verski brezbrižnosti, tudi socialni vzroki. Potrošniška družba skrbi za veliko zabave in razvedrila – in večina Evropejcev si to želi in tudi ve, kako to užiti. V primerjavi s tem se jim zdi dolgočasno, da bi v nedeljo zjutraj šli v cerkev. Poleg tega je videti, da se cerkveno bogoslužje redko tika duhovnih potreb ljudi.

Zdi se malo verjetno, da bi si tradicionalne religije zopet pridobile moč nad evropskimi čredami. Ali je religija pretekla sila, ki ji je usojeno, da gre isto pot kot dinozavri?

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Osrčje krščanskega sveta premaguje kult lagodnosti

[Slika na strani 7]

Ko se morajo Evropejci odločiti med pridigo in zagorelostjo, večina med njimi brez obotavljanja izbere obalo