Kje so verniki

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

»Za religijo ni nič usodnejšega od brezbrižnosti.«

(EDMUND BURKE, BRITANSKI DRŽAVNIK 18. STOLETJA)

NA VETROVNIH ravninah severnih širjav Španije leži majhno mesto Caleruega. Je srednjeveško mesto, nad katerim gospoduje mogočen romanski samostan. Zgradili so ga pred 700 leti v čast tukaj rojenega Dominga de Guzmána, ustanovitelja dominikanskega reda. V tem samostanu so sedem stoletij prebivale nune, ki so se odločile živeti v tišini in odmaknjenosti.

Samostanska streha pušča, stare stene se začenjajo sesipati. Prednica pa je zaskrbljena zaradi prodornejšega razpadanja – sesipanja same religije. »Ko sem pred skoraj 30 leti vstopila v samostan, je bilo tu 40 nun,« pojasnjuje. »Sedaj nas je le 16. Mladih ni. Zdi se, da je versko poslanstvo stvar preteklosti.«

To, kar se dogaja v Caleruegi, se pojavlja v večjem delu Evrope. Ni valov protiverskih čustev, le mirno, neizprosno zapuščanje. Velike evropske katedrale prej strežejo turistom, kot pa da bi privlačile krajevne »vernike«. Nekdaj neosvojljivo Cerkev – najsibo protestantsko ali katoliško – premaguje apatija. V življenju ljudi prevladujejo posvetna zanimanja in ne verska – trend, ki ga cerkveni predstavniki imenujejo sekularizacija. Zdi se, da religija ni več pomembna. Ali je mogoče, da je razpoloženje v Evropi predokus podobnega upada, ki je čisto na tem, da se razširi tudi v druge dele sveta?

Kaj se dogaja z obiskovanjem cerkva

V severni Evropi ta pojav ni nič novega. Samo pet odstotkov skandinavskih luterancev redno obiskuje cerkev. V Veliki Britaniji gre k nedeljskemu bogoslužju samo tri odstotke izpovedovalcev anglikanizma. Sedaj pa je videti, da se evropski katoliki na jugu ravnajo po zgledu svojih severnih sosedov.

V Franciji, pretežno katoliški državi, gre samo en prebivalec od desetih enkrat tedensko v cerkev. V zadnjih 25-ih letih je odstotek Špancev, ki se imajo za »dejavne katolike«, padel s 83 odstotkov na 31. Leta 1992 je španski nadškof Ramon Torrella na tiskovni konferenci povedal, da »katoliška Španija ne obstaja. Ljudje se udeležujejo procesij ob velikem tednu in božičnih maš, ne pa [maš] vsak teden.« Ko je papež Janez Pavel II. leta 1993 obiskal Madrid, je svaril, da »se mora Španija vrniti k svojim krščanskim koreninam«.

Nereligiozno razpoloženje je okužilo tako duhovništvo kakor laike. Število novo ordiniranih duhovnikov v Franciji je leta 1988 padlo na 140 (več kakor pol manj kot leta 1970), v Španiji pa je kakih 8000 duhovnikov zapustilo duhovništvo, da bi se poročili. Po drugi strani pa nekateri, ki še naprej strežejo čredam, dvomijo o sporočilu, ki ga posredujejo. Samo 24 odstotkov švedskih luteranskih duhovnikov meni, da lahko »s čisto vestjo« pridiga o nebesih in peklu, medtem ko je četrtina francoskih duhovnikov negotova celo glede Jezusovega vstajenja.

Užitek in osebni okus pred pobožnostjo

Kaj zaseda mesto religije? V mnogih domovih jo izpodriva razvedrilo. Družine gredo ob nedeljah raje na plaže ali v hribe kakor v cerkev. »Pri maši je dolgočasno,« je skomignil Juan, tipičen španski najstnik. Bogoslužje se ne more kosati z nogometnimi tekmami in pop koncerti, dogodki, ki privlačijo množice in polnijo stadione.

Manjša obiskovanost cerkva pa ni edini dokaz verskega upadanja. Mnogi Evropejci si raje odbirajo in izbirajo samo tiste verske ideje, ki so njim všeč. Dandanes utegne biti uradna cerkvena dogma zelo malo podobna tistemu, kar izpovedovalci prav te vere zares verjamejo. Veliko Evropejcev, najsibodo katoliki ali protestantje, več ne verjame v posmrtno življenje, 50 odstotkov francoskih, italijanskih in španskih katolikov pa tudi v čudeže ne.

Zdi se, da je vladajoča duhovščina brez moči, da bi preprečila to naraščajoče neupoštevanje Cerkve. To ni nikjer vidnejše, kakor pri papeški akciji proti kontracepciji. Papež Janez Pavel II. je leta 1990 spodbujal katoliške lekarnarje, naj ne prodajajo kontracepcijskih sredstev. Trdil je, da ti izdelki »nasprotujejo naravnim zakonom v škodo človekovemu dostojanstvu«. Tudi Katekizem katoliške Cerkve vztraja: »Zakonska ljubezen moža in žene je tako postavljena pod dvojno zahtevo zvestobe in rodovitnosti.«

Povprečen katoliški par pa kljub tem strogim prepovedim veselo ravna po svoje. Družine z več kot dvema otrokoma so sedaj v katoliških državah južne Evrope izjema. V Španiji za kondome, ki so bili še pred dvema desetletjema skoraj izdelek črne borze, redno delajo reklamo po televiziji, v Franciji pa samo tri odstotke katoličank pravi, da se ravna po uradnem katoliškem odloku o kontracepciji.

Jasno je, da Evropejci cerkvam in njihovim naukom obračajo hrbet. Anglikanski canterburyjski nadškof George Carey je slikovito opisal stanje v njihovi cerkvi: »Izkrvavevamo,« je rekel »in to je zelo nujna zadeva, s katero se moramo spopasti.«

Evropska verska zgradba že od dviga reformacije ni bila videti tako majava. Zakaj so mnogi Evropejci do religije postali tako brezbrižni? Kakšna je njena prihodnost?