Ali bi si želeli srečati kobro

Od dopisnika Prebudite se! iz Indije

TOREJ, ali bi si jo? Večina odraslih bi morda odgovorila, da ne. Ni pa nujno, da bi tako rekel otrok. Majhni otroci pa tudi živali v sebi nimajo nagonskega strahu pred kačami, niti pred kobrami. Odpor do njih je lahko posledica nezanesljivih podatkov, pretiranih zgodbic, mitov ali napačnih predstav.

Seveda pa pri tem, ko vas vabimo, da se srečate s kobro, mislimo, da to naredite na primerni razdalji! Kobre so zelo strupene, in ne bi si želeli iti k eni od njih in jo pobožati. Verjetno pa tudi kobra ne bi kar čakala, da se sreča z nami; ko bi zaslišala, da se ji približujemo, bi se hitro umaknila v varen skriti kraj. Zato se zadovoljimo s tem, da kobro srečamo le tako, da bomo o tem zanimivem stvarjenju spoznali nekaj privlačnih dejstev.

Kobre so plazilci iz podvrste kač in družine strupenih gožev; to ime so dobile strupenjače z žlebičastima strupnikoma. Od Avstralije preko azijskih in afriških tropov do Arabije in zmernih pasov je raztresenih okoli 12 vrst teh kač. Daleč najstrašnejša je kraljeva kobra. Dolga je od 3 do 5 metrov in je tako najdaljša strupena kača na svetu. Ker ima rada gosto džungelsko ali močvirsko podrast, kjer je obilo padavin, jo lahko najdemo v južni Kitajski, na Filipinih, v Indoneziji, Malaziji, Mjanmaru in ponekod v Indiji. Zaradi smolastočrnega repa, barvastih prog na zelenkastorumenem telesu, ki z leti postane temnoolivne barve, in skupine majhnih pik na zatilju, je videti kar lepa.

Druge vrste kober so dolge povprečno od enega do dveh metrov. V Indiji je zelo razširjena tam domorodna naočarka ali indijska kobra, ki ima na zatilju edinstveni označbi, ki spominjata na očala. Lahko je črna, temnorjava ali rumenkastobela s široko, temno vratno obrobo ter z belimi lisami in rumenimi progami po telesu. Zadnjeindijska rasa ali kobra z monoklom, ki jo najdemo na Šrilanki, pa tudi v vzhodni in severovzhodni Indiji, je svetlejša, ima manjše bolj okroglo zatilje ter le en bel krog, po katerem je dobila svoje ime. V severozahodni Indiji in Pakistanu najdemo smolastočrne kobre. Afrika ima, poleg drugih kober, še ovratničarko ali pljuvajočo kobro in egiptovsko kobro. Slednja, temna in ravnovrata kača, je po vsej verjetnosti kača, zaradi katere je umrla kraljica Kleopatra.

Kače se parijo le s svojo vrsto in jih privlači edinstven vonj po mošusu. Kobra se bolj kakor druge kače zanima za družino, samec in samica pogosto ostaneta skupaj. Samica kraljeve kobre je ena od le nekaj kač, ki so znane po tem, da delajo gnezdo. Na kup, velik približno 30 centimetrov, nagrmadi listje in vanj odloži 20 do 50 jajc. Nato se s telesom ovije okoli tega kupa in ostane tu, brez hrane, skoraj dva meseca, dokler vali; tudi samec se pogosto zadržuje blizu. Druge kobre ne pripravljajo gnezd, a ostanejo blizu jajc, da jih varujejo.

Kačji mladiči z jajčnim zobom, ki jim kasneje odpade, predrejo lupino in se osvobodijo. Po izvalitvi so popolnoma samostojni ter imajo povsem oblikovani strupni žlezi in strupnika. Nenehno iztegujejo jezik, okušajo okolico in prenašajo kemične podatke v tako imenovan Jacobsonov organ na strehi ustne votline. Ta je povezan s čutilom za vonj; kombinacija okusa in vonja kači pomaga zaslediti žrtev, najti tovariša ali zbežati pred plenilci.

Mlade kače hitro rastejo in se kmalu izlevijo, koža jim postane pretesna. Ta nenavadni pojav se redno ponavlja, saj kobra raste vse življenje, živi pa lahko preko 20 let. Za teden ali dva pred levitvijo kača otrpne, njena koža omotni, oči pa postanejo mlečnato modre. Te se ji nato nenadoma zbistrijo in ko se z glavo drgne ob kamenje, si pri ustih raztrga staro kožo. Sedaj se dobesedno splazi iz svoje kože, ko jo od prozorne kapice čez oči navzdol do repa sleče, tako da njeno notranjo stran obrne navzven. Potem je živahna svetleča kača z novim videzom pripravljena za običajne dejavnosti.

Na kobre zelo vpliva zračna temperatura. Ko se ozračje začne ohlajati, se kobre upočasnijo in celo obmirujejo, premikajo se le, ko se temperatura dvigne. Previsoka vročina pa jih lahko ubije. Hranijo se s podganami, mišmi, žabami, kuščarji, ptiči in drugimi majhnimi živalmi, izjema je kraljeva kobra, ki jé kače. Potem ko žrtev ujamejo, jo z vbrizgom strupa ohromijo. Pojejo jo célo, saj kobra ne more žvečiti hrane. Prožnost kože in upogljivost čeljusti ji omogočata, da pogoltne žival, ki je dvakrat ali trikrat večja od njene glave. Kača, medtem ko ji žrtev usta popolnoma blokira, diha tako, da vhod v sapnik potisne naprej čez to oviro, tako kakor plavalec uporablja dihalno cev. Sedaj z vrsto nazaj ukrivljenih zob poriva žrtev naprej v telo. Umakne se v miren kraj, da hrano počasi prebavi, morda več dni ne bo ponovno jedla. Kobra lahko živi mesece, ne da bi jedla, in črpa maščobo, ki jo ima shranjeno v telesu.

Kače so previdne. (Glej Matevž 10:16.) Kobra se brani bodisi s tem, da pobegne, se morda zavleče pod skalo ali v svoj dom v luknji, ki so jo zapustile podgane, ali pa obmiruje, da se ogne odkritju. Če je izzvana, se bo dvignila in razširila zatilje ter sikala, da bi sovražnika prestrašila. Šele nazadnje se bo zatekla k piku.

Kačji pik

O kačjih pikih na afriškem in azijskem podeželju se običajno ne piše, toda zdi se, da strupene kače vsako leto po vsem svetu pičijo približno milijon ljudi. Indija je po številu smrtnih primerov na prvem mestu – okoli 10.000 na leto – večina jih je verjetno ravno zaradi naočark. Približno 10 odstotkov kobrinih pikov je smrtnih.

Kobra je počasnejša od mnogo drugih kač; gibčen mungo, eden njenih glavnih sovražnikov, jo lahko izigra. Skače proti njej in se nato nekajkrat ogne napadalnemu udarcu, tako kobro razdraži in jo naredi neodločno. Napade jo za zatiljem in ji zlomi vrat. Mnoge kače napadajo iz zvitega položaja in zaradi tega je težje dognati njihov doseg, kobra pa se dvigne in udari naravnost navzdol. Človek tako lahko preceni razdaljo in se umakne iz dometa razmeroma počasnega giba.

Nekatere kobre, kot na primer ovratničarke, črnovrate južnoafriške kobre in kobre iz severozahodne Indije, se branijo s pljuvanjem. Kača se dvigne, usmeri strupnika proti žrtvi in s tem ko izpihne zrak, brizgne tanka curka strupa tudi več kot 2 metra daleč. To ne poškoduje kože, toda če pride v oči, lahko povzroči začasno slepoto in, če se tega hitro ne izpere, trajno slepoto. Videti je, da kača zna meriti prav v oči, kar je nenavadno.

Vzemimo, da vas kobra res piči, kaj bi morali storiti? Kača strup iztisne iz strupnih žlez v svojih licih skozi kratka, votla, stalna strupnika, ki jih ima spredaj v čeljusti. Ta strupnika prebodeta kožo in vbrizgata strup tako kakor brizgalka. Edino zanesljivo zdravilo za kačji pik je antivenin, ki ga pripravljajo iz strupa štirih strupenjač. Indija je bila zgodaj v 20. stoletju prva država, ki je to zdravilo obsežno uporabljala. Antiveninski prašek je učinkovit pet let brez hlajenja; v drugi obliki pa se ga vbrizga.

Simptomi kobrinega pika so bolečina ter otekanje na mestu pika, zamegljen vid, drhtenje, ohromelost grla in vedno počasnejše dihanje. Če je bilo vbrizgano veliko strupa in ni zdravljenja, v približno dveh urah nastopi smrt.

Krotilec kač

Krotitev kač je zelo stara oblika razvedrila. Izvajajo jo večinoma na Vzhodu, a so jo k svojemu sporedu predstav dodali tudi nekateri zahodni cirkusi. Najpriljubljenejša kača, ki jo uporabljajo za to, je zaradi svojega neobičajnega zatilja in razdražljivosti naočarka, uporabljajo pa tudi druge impresivne kače, kot sta kraljevska kača in indijski peščeni udav. Medtem ko krotilec, spreten zabaviščnik, piska na piščal, se kobra vzpenja iz košare in razširja zatilje v svoj običajni obramben položaj. Gibi krotilca kač povzročajo odziv pri kači, ki ga ne spusti z oči, vedno pripravljena, da napade. Krotilci večini kober, ki jih uporabljajo, strupnika odstranijo, toda nekateri krotilci tvegajo ter nastopajo s strupenimi kačami.

V stari Indiji je bil potujoči krotilec kač tudi pripovedovalec verskih zamisli in mitov, zaradi katerih je postal priljubljen. Danes je donosnejše imeti predstave pred hoteli, ki jih pogosto obiskujejo turisti, ki radi fotografirajo. Kak krotilec kač pa obišče dom in lastnika obvesti, da so na njegovem velikem vrtu verjetno kače. Za dogovorjeno ceno se ponudi, da jih ujame. Zgine v grmovje in se čez nekaj časa, medtem se lahko sliši zvok njegovih piščali, vrne z vrečo polno kač. Seveda bo lastnik ravnal modro, če ga bo nadzoroval ali vsaj preveril, ali je vrečo s kačami prinesel s seboj!

Kačji rezervati izobražujejo

Kačji rezervati spodbujajo zanimanje za plazilce. Podpirajo raziskovanje, izobražujejo o varovanju pred kačjimi piki in zdravljenju ter se trudijo obvarovati kače pred človekovo pohlepnostjo in nevednostjo. Ljudje ubijajo kobre zaradi njihove čudovite kože, ki jo predelujejo v pasove, torbice, čevlje in druge luksuzne predmete. V Indiji na leto pobijejo več kot deset milijonov kač za kožno industrijo. Ubijejo jih in jim takoj slečejo kožo. Za obarvanje kože uporabljajo rastlinske barve, nato jo zleščijo, da je kakor zrcalo, ter včasih popršijo z lakom, da se sveti in je vodoodporna.

Vrednost kobre ne smemo napačno presojati. Prihrani na tone žita, ker ubija podgane in druge škodljivce. Iz njenega strupa delajo antivenine, anestetike in druga zdravila. V Tatovem spominskem inštitutu za bolezni raka v Bombayu preučujejo vpliv kobrinega strupa na rakave celice.

Ali ste uživali ob srečanju s kobro? Je lepa, koristna, previdna in dobro opremljena za samoobrambo. Če jo bomo bolje spoznali, nam to lahko pomaga, da bomo tega zelo obrekovanega člana živalskega kraljestva začeli ceniti.

[Okvir na strani 19]

Čaščenje kobre in praznovernost

ČAŠČENJE kobre obstaja že od starih časov. Kobrin motiv so našli na žigih v Mohendžo Daru, v eni najstarejših civilizacij, kar so jih arheologi odkrili. Milijoni v Indiji od tretjega tisočletja pr. n. š. pa vse do danes kobre praznoverno spoštujejo. Zanimivo je, da lahko v mnogih zgodbah o kobri prepoznamo popačene mite, ki so se razvili v povezavi z resničnimi zgodovinskimi dogodki.

Stvariteljska »pripoved« govori o času, ko v vesolju ni bilo nobene luči. Iz temnih kozmičnih voda je bil najprej ustvarjen svetleč se bog Višnu, nato nebesa, Zemlja in podzemlje. Iz preostale snovi pa je bil ustvarjen gigantski kobra Šeša (pomeni preostanek). Mit mu pripisuje od 5 do 1000 glav in podobe slikajo Višnuja, kako se naslanja na zvitega Šeša, katerega razprta zatilja mnogih glav ga ščitijo. Šešovemu zehanju pripisujejo potrese, ogenj iz njegovih ust ali njegov strup pa naj bi uničil svet na koncu veka.

Hindujska mitologija opisuje kobrin rod, po imenu Nage, ki naseljuje podzemlje Nagalok ali Patala. Bog-opica Hanuman izjavlja, da so bili v »popolnem veku« vsi možje sveti, bila je le ena vera in ni bilo nobenih demonov ali Nage. Kače so postale čuvajke zemljinega bogastva in so imele obilo znanja ter magičnih moči. Šeša, včasih imenovan tudi Vasuki, so bogovi uporabljali za pinjenje mlečnega oceana, da so naredili amrit, nektar, ki bi jim dal nesmrtnost. Podzemlje, v katerem vlada Nage, prikazujejo kot najbolj želen kraj; vojakom, ki umrejo v boju, so tam obljubljeni nepredstavljivi užitki.

Vendar niso vse mitološke kobre prijazne. Neka »pripoved« govori o boju med Krišnom, utelešenim Višnujem, in Kalijo, veliko, hudobno demonsko kobro. Podobe prikazujejo zmagovitega Krišna, kako z nogo stoji na glavi te velike kače.

Ženske častijo Manaso ali Durgamo, nagejsko kraljico, da bi ščitila njihove otroke pred kačjimi piki. Na nagapančamijskem festivalu kačji častilci zlivajo mleko ali celo kri na kobrine slike ali v kačje luknje. V templjih ženske častijo kamnite ali srebrne podobe kober in jim darujejo, ker upajo, da bodo zato zanosile sina.

Kobra v filmih

Mitološka kobra je zelo priljubljena tema v Indiji posnetih filmov – od leta 1928 so jih naredili preko 40. Običajno je slikana kot varuhinja dobrote, pomočnica svojih častilcev in uničevalka zlobnih. Priljubljen je mit o ičadarijskih kobrah, za katere pravijo, da imajo sposobnost navzeti si človeško obliko. Po pripovedovanju imajo le enega vdanega tovariša. Če tega ubijejo, kobra lahko vidi ubijalčevo sliko v očeh mrtve kače in odhiti na pot maščevanja. To je postalo razburljiva podlaga mnogim filmom. V zgodbi prevladujejo kačji plesi; plesalci ob glasbi, podobni glasbi krotilca kač, posnemajo kačje gibanje, celo plazenje po tleh.

Na radžastanskem festivalu v Indiji, na katerem se vsak avgust v puščavi zbere na tisoče kačjih častilcev, so posneli dokumentarni film Šakti. Častilci se pod vročim soncem in pri temperaturah, ki dosegajo preko 50 stopinj Celzija, bičajo z železnimi biči in se več kot dva kilometra po vročem pesku po trebuhu plazijo v tempelj kačjega boga Gogha. Pravijo, da je Gogha v desetem stoletju n. š. nekemu zgodovinskemu kralju rešil ljudi pred muslimanskimi osvajalci, tako da je sovražnike vodil na področje polno kač, tam so vojsko kačji piki zdesetkali.

[Okvir na strani 20]

Kobra jih je rešila

Družini iz indijske vasi Sastur sta zares lahko hvaležni neki kobri. Tridesetega septembra leta 1993 ju je zjutraj ob 3.50 s sikanjem zbudila kobra, ki se je plazila iz njihove hiše. Pognali so se za njo na polje, da bi jo tam ubili. Ob štirih zjutraj pa je strašen potres v osrednji Indiji zravnal njihovo vas z zemljo in ubil skoraj vse vaščane. Ti družini sta preživeli – po zaslugi kobrinega zgodnjega opozorilnega sistema!

[Slike na straneh 16, 17]

Pogled na azijsko kobro od zadaj in spredaj

Vstavljena slika: Črna kobra med sončenjem na topli skali razširja svoje zatilje

[Vir slike]

Slike na straneh od 16 do 20: A. N. Jagannatha Rao, Trustee, Madras Snake Park Trust

[Slike na strani 18]

Pogled na črno kobro od spredaj in zadaj