Bog se nama je dal najti

KRALJ David je svojemu sinu Salomonu, ko mu je bil pripravljen predati kraljestvo, takole svetoval: »Spoznaj Boga, ki je Bog očeta tvojega, in mu služi z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom! Kajti GOSPOD [Jehova, NW] preiskuje vsa srca in razume vse naklepe [nagibe, NW] misli. Ga li boš iskal, ga najdeš [se ti bo dal najti, NW]; ako ga pa zapustiš, te zavrže vekomaj!« (1. letopisov 28:9)

Da je to res, sva skusila sama. Iskala sva Boga in ga res tudi našla – toda šele potem, ko sva že bila odvrnjena na mnoga napačna pota. Meniva, da je Jehova sprevidel, kako močno so bili nagibi najinih misli osredinjeni nanj in na njegovo službo, in pustil je, da sva ga našla. Tu je pokazano, kako se je to zgodilo.

Bili smo štirje bratje in smo zrasli na Floridi v ZDA. Oče je delal dolge delavnike kot kuhar, da bi vzdrževal družino, mati je bila gospodinja, mi štirje pa smo si našli delo ter kosili travo, raznašali časopise – vse, kar bi prispevalo k družinskemu dohodku. Mati je bila katoličanka, oče pa baptist. Vsi smo verjeli v Boga in Biblijo, toda nihče ni glede tega ničesar ukrenil, v cerkev pa smo šli le redko. Bilo je v zgodnjih 70-ih letih, ko so bili mir, zvonaste kavbojke, dolgi lasje in rok glasba zelo priljubljeni. Vse to je vplivalo na naše življenje.

Šele leta 1982 sva se dva od nas, Scott in Steve – stara sva bila 24 in 17 let – začela resno zanimati za Biblijo, in v nama je vse bolj rasla skrb zaradi pokvarjenega stanja sveta. Scott je imel zasebno gradbeno obrt. Šlo mu je dobro, zato sva se skupaj preselila v neko stanovanje. Naveličala sva se istih starih barov in takšnega življenja ter sva vedela, da v življenju mora biti nekaj lepšega in boljšega. Postala sva duhovno lačna. Redno branje Biblije je pripomoglo k temu, da sva hrepenela po večjem znanju in vpogledu v Božjo Besedo.

Ob nedeljah sva pričela zahajati v razne cerkve. V neki, v katero sva šla blizu najinega doma v Lake Worthu na Floridi, je bil 25-minutni nedeljski govor o dajanju denarja. »Dajajte radodarno, sezite globoko v svoj žep,« je govoril duhovnik in se pri tem napol nagibal čez govorniški oder. Pogosto je na enem shodu pušica šla trikrat mimo in zaradi tega so mnogi odhajali z obrnjenimi žepi. Obiskala sva mnogo cerkva, toda našla sva le še več mimoidočih pušic in družbenih nabirkov.

Opozorjena pred Jehovovimi pričami

Poučila sva se o tem, za kar sva menila, da so temeljni biblijski nauki, in jih tudi sprejela, saj so jih učili poklicni teologi. Na eni od učnih ur smo govorili o ameriških kultih in na začetku seznama, ki smo ga pregledovali, so bili Jehovove priče. Opozorili so nas, da ne verjamejo v Jezusa, imajo svojo Biblijo, ne gredo v nebesa in verjamejo, da ni nikakršnega pekla. Vse to naju je seveda pripeljalo do ugotovitve, da so Priče v zmoti.

Sedaj sva bila že zelo goreča, toda ne po točnem spoznanju. (Rimljanom 10:2, NW) Vedela sva, kaj je Jezus dejal v Matevževem evangeliju 28:19, 20 – oznanjevati morava dobro novico in pridobivati v učence. Takrat sva obiskovala dvatisoččlansko cerkev, ki se je imenovala Biblijsko mesto, tam sva bila del skupine mladih, v kateri je bilo približno 100 ljudi med 17. in 30. letom starosti. Scott jih je skušal nagovoriti, da bi nekako oznanjevali – toda brez uspeha.

Zato sva pričela s svojo oznanjevalsko akcijo. Scottu je prišlo na misel, da bi na krajevnem bolšjem trgu postavila stojnico ter razdeljevala traktate in Biblije. Tako sva tudi naredila. Odšla sva v neko krajevno »krščansko« knjigarno, kupila veliko zalogo traktatov in Biblij, šla na bolšji trg, postavila leseni kozi ter čeznju položila leseno ploščo, na to razvrstila traktate in Biblije ter skušala postati »delavc[a] besede in ne samo poslušalc[a]«. (Jakob 1:22)

Ko so minevali tedni, se je tako imenovana bolšjetrška strežba večala. Ponujala sva angleško literaturo in ravno tako špansko. Imela sva tudi Biblije, 30 različnih traktatov in celo priponke za klobuk, na katerih je pisalo »Bog vas ima rad«. Kmalu zatem je Scott prinesel odtiskovalni stroj, da bi na majice s kratkimi rokavi tiskala krajša biblijska sporočila – govorila so na primer: »Ali ste danes brali Biblijo?« »Se sprašujete, zakaj sem nasmejan? V srcu imam Jezusa,« in še mnogo. Na eni je bil napis »Razodetje« ter slika štirih jezdecev.

Menila sva, da s tem, da nosiva te majice vsepovsod, nemo pričujeva. Vsako soboto in nedeljo sva od osmih zjutraj do enih popoldan bila v bolšjetrški strežbi. Če ste šli čez parkirišče in na avtomobilih zagledali traktate – no, midva sva bila tam. Vsa literatura je bila na podlagi prostovoljnih prispevkov, a nikoli nisva dobila veliko denarja. Neko leto sva seštela letne stroške in znašali so preko 10.000 ameriških dolarjev.

Srečanje z Jehovovo pričo

Nekega dne, ko sva se kopala ob eni od obal Bonita Springsa, je k nama pristopil starejši moški in pripomnil, da je videl nalepko na odbijaču najinega tovornjaka in opazil najine majice. Pričel je govoriti o Bibliji in razpravljati o svetopisemskih stavkih. Opozoril naju je na točko v Dejanjih apostolov 2:31 ter vprašal: »Če bi obstajal kak goreči pekel in bi šli tja le slabi ljudje, zakaj bi potem Biblija govorila, da je bil Jezus tam?« Nadaljeval je ter razpravljal še o veliko drugih svetopisemskih stavkih. Končno je Scott dejal: »Vi pa morate biti Jehovova priča.« On je odgovoril: »Da, sem.« Scott je nato dejal: »Vi ne verjamete v Jezusa.« Priča je naslednjih 20 minut govoril o Jezusu, toda nekako to na naju ni napravilo nobenega vtisa.

Še naprej sva ob koncih tedna opravljala bolšjetrško strežbo. S tem sva se ukvarjala že tri leta – ves ta čas sva verjela, da imava resnico in da delava, kaj je prav. Še vedno sva obiskovala cerkve, vsako nedeljo zvečer drugo, a v kateri koli sva bila, z nobeno nisva bila zadovoljna. Cerkva za obisk nama je pričelo zmanjkovati in tako sva se nekega večera odločila, da greva v »cerkev Jehovovih prič«, kakor sva ji midva rekla. Prisotnim sva nameravala oznanjevati o Jezusu. V telefonskem imeniku sva našla naslov in se neke nedelje zvečer odpravila tja. Ko sva ugotovila, da nedeljskih shodov nimajo ob večerih, tako kot vse druge cerkve, sva povzela, da resnično ne verjamejo v Jezusa. Na tabli, kjer je bil napisan čas shodov, sva opazila, da imajo v ponedeljek zvečer knjižno preučevanje. Vrnila sva se, s seboj prinesla Bibliji, oblečeni pa sva imela najini majici. Spominjava se, da sva se kar nekaj minut odločala, katero majico naj oblečeva – s katero bi dobro pričevala. Tja sva prispela malo prej in nekaj bratov je pristopilo k nama. Bili so ljubeči in prijateljski. Takoj smo se zapletli v resno razpravo o Razodetju. Povabili so naju, naj ostaneva na shodu. Dali so nama knjigo Enotno častimo in usedla sva se.a Neki brat je z molitvijo pričel preučevanje.

Pozorno sva poslušala. Na koncu je dejal: »V Jezusovem imenu. Amen.« Vsa šokirana sva se spogledala. »Ali sva ga prav slišala? Molil je v Jezusovem imenu!« Tokrat je bilo, kot bi se nama odprle oči in bi z njih padle debele luskine. Če je najino srce bilo pravo, je bil sedaj čas, da poslušava. Tisti brat je vse prosil, naj odprejo 21. poglavje knjige Enotno častimo, ki je govorilo o Jezusu in o tem, da nismo del tega sveta. To je bilo za naju ravno pravšnje preučevanje. Govorilo je o življenju Jezusa in njegovi strežbi, zadnjih dnevih in nevtralnosti. Slišala sva mlade komentirati o mnogočem, za kar nisva še nikoli slišala. Zatem je na koncu shoda ta brat zopet molil v Jezusovem imenu!

Dobila sva duhovno hrano

V dvorano sva prišla žejna resnice, in tu je bila, nikoli prav daleč. Odšla sva, vedoč, da sva se duhovno nahranila, in nikoli več nisva vstopila v kako cerkev. Naslednji večer sva, ko sva prala perilo v javnem pralnem stroju, zraven avtomata za pijačo opazila velik kup revij Stražni stolp in Prebudite se! – bilo jih je najmanj 150. Prej jih ne bi nikoli brala, sedaj pa sva jih pobrala, saj so naju zanimale mnoge teme.

Eden od člankov v reviji je spraševal: »Ali verjamete v trojico?« Drugi: »Ali pekel res obstaja?« V nekem Prebudite se! je bil članek o podobah. Tisto noč je Steve prebral članek o trojici, veliko je raziskoval, pregledal vse svetopisemske stavke in ob pol enih zjutraj zaradi tega, kar je izvedel, zbudil Scotta. Steve je naslednji dan, v sredo, po delu, prebral članek o peklu. Ta je razpravljal o Janezovem evangeliju 11:11, kjer je Jezus dejal, da je Lazar zaspal. Steve je nato Scottu, takoj ko ga je videl, dejal: »Moja Biblija ne uči, da obstaja neki ognjeni pekel.« Ko sva v Prebudite se! prebrala o podobah in različnih križih, sva najine reči vrgla na smetarski tovornjak in ga opazovala, ko jih je odpeljal. Spogledala sva se, prikimala z glavo in se nasmehnila. Vedela sva, da sva našla nekaj prav posebnega – resnico.

Dan kasneje sta prispeli škatli. V njiju je bilo 5000 traktatov, ki so govorili o tem, da boste šli v pekel, če se ne pokesate. Sedaj sva vedela, da veliko teh traktatov, glede na biblijske nauke, ni bilo dobrih. Malo zmedena sva se ponovno udeležila knjižnega preučevanja v ponedeljek zvečer in nanj prinesla veliko najinih traktatov. Vprašala sva: »Ali je ta v redu?« V enem večeru smo jih vse pregledali. Kmalu je na tleh ležalo kup traktatov; niti eden od njih se ni skladal z biblijskim poukom. Vseh sva se znebila. Vedela sva, da najina novo odkrita vera pomeni življenje za naju in za te, katerim oznanjujeva. Hotela sva oditi, da bi lahko Biblijo brez oviranja preučevala.

Preselila sva se na Aljasko. Na prvem tamkajšnjem shodu sva nekega starešina prosila, ali bi lahko z nama vsak dan preučeval. Mislim, da so naju slišali vsi navzoči. Lepo sva napredovala in preučila knjigo Večno živeti ter se želela na enem dvodnevnih zborov krstiti.* Toda morala sva še malo počakati. Najin cilj je bilo pioniranje. A nepričakovano nama je zbolel oče, in morala sva se vrniti na Florido, da bi pomagala.

Napredovala sva k duhovni zrelosti

Na Floridi sva odlično napredovala, do konca sva pregledala knjigo Enotno častimo in se nato 1987. leta krstila. To je bilo 11 mesecev po najinem pričetku. Takoj za tem sva za šest mesecev postala pomožna pionirja, nato pa redna pionirja. Samo leto in pol kasneje so oba postavili za strežna služabnika. Dve leti po krstu pa sva se znašla v službi v brooklynskem Betelu, kjer Scott služi še danes in se že dve leti uči kitajščine. Steve pa sedaj kot redni pionir služi v Moskvi (Rusija). Oba sva našla resnico, iskala pa sva jo ravno tako, kot to opisujejo Pregovori 2:1–5: »Sin moj, ako sprejmeš besede moje in pri sebi shraniš zapovedi moje, tako da nagneš uho svoje k modrosti in srce obrneš [nagneš, NW] k razumnosti [sprevidevnosti, NW]; če zakličeš previdnost in do umnosti [sprevidevnosti, NW] zaženeš svoj glas, če je iščeš kakor srebra in jo zasleduješ kakor skrite zaklade: tedaj boš razumel strah GOSPODOV [Jehovov, NW] in dosežeš spoznanje Božje.«

Kako je Steve prišel v Moskvo

Ker sem živel v New Yorku, kjer bi znanje kakega dodatnega jezika oznanjevalstvo naredilo zanimivejše – in premišljeval, da bo Jehova morda kmalu odprl vrata v Rusijo – sem se odločil, da se začnem učiti ruščine. Takrat sem, medtem ko sem služil v brooklynskem Betelu, pričel obiskovati rusko knjižno preučevanje. Takšna skupina je bila samo ena in se je shajala ob petkih. Sčasoma sem se vanjo vse bolj včlenjeval. Pridružil sem se ji pri oznanjevalstvu, v katerem sem zaradi topline Rusov zelo užival. Pisal sem službenemu oddelku ter jih prosil, ali me premestijo v to skupino. Bil sem srečen, ko so privolili.

Nekega dne je Milton G. Henschel, predsednik Watchtowerjeve biblične in traktatne družbe, pri betelskem jutranjem čaščenju družini naznanil posebno poročilo. Nato je oznanil, da so v Rusiji Jehovove priče zakonito priznali in da bodo naši bratje sedaj pri čaščenju svobodni. Mislim, da ne bo nihče, ki je bil tega jutra v Betelu, pozabil radosti, ki smo jo občutili, ko smo slišali tako čudovito novico. Tisti trenutek sem pomislil na to, da bi bila velika prednost, če bi lahko bil del tega obširnega novega področja.

Pričel sem si dopisovati z ruskim bratom po imenu Volodja, ki živi v Krasnodaru v Rusiji. Povabil me je, naj obiščem to državo. Tako sem junija leta 1992 pripravil svoje torbe in odpotoval proti Moskvi. Zelo sem se razveselil, ko sem po prihodu videl, da me brat Volodja čaka na letališču. Stanoval sem pri bratu Stefanu Levinskemu – v resnici je že 45 let. On je bil prvi Priča, ki sem ga srečal v Moskvi, in ker je zagovarjal resnico, je mnogo let preživel v zaporu. Gostoljubje bratov je bilo zares čudovito.

Bil sem torej v Moskvi. Jezika nisem znal prav dobro. Tedaj so bile tam le štiri občine in zdelo se je, da se vsi bratje poznamo. Od tedaj mi na različne načine uspeva podaljševati rok veljavnosti vizuma. Občasno lahko kaj postorim, da pokrijem svoje stroške. Najtežje od vsega se mi je bilo naučiti toliko ruščine, da bi se lahko pogovarjal in se na shodih duhovno hranil. Šlo mi je počasi in seveda se je še vedno učim.

Imel sem prednost, da sem bil navzoč na mnogo zborovanjih in bil priča presenetljivi rasti ter najvišjemu številu krščenih. Opazovati čisto gorečnost tukajšnjih bratov je doživetje, ki strahotno jača vero. Ne bi ga zamenjal za nič drugega. Mnogi bratje in sestre, ki sem jih srečal, in so ob mojem prihodu šele preučevali ali pa so bili ravno krščeni, sedaj služijo kot polnočasni pionirji, strežni služabniki ali betelčani v Solnečnoju, blizu St. Peterburga v Rusiji.

V občino, ki jo obiskujem, se jih vsako nedeljo stlači približno 530, vsak mesec pa imamo povprečno 12 novih nekrščenih oznanjevalcev. Zadnje številke so bile: 380 oznanjevalcev, trije starešine in sedem strežnih služabnikov. Naša občina poroča preko 486 biblijskih poukov na domu. Februarja leta 1995 sem imel prednost obiskati naših 29 knjižnih preučevanj, da bi podal službeni govor. Tedensko sem obiskal štiri skupine. Ravno tako smo pred vsakim zborovanjem zelo zaposleni s pregledovanjem vprašanj za krstne kandidate. Maja leta 1995 smo imeli dan posebnega zbora, na katerem se jih je 30 krstilo iz naše občine. Vseh krščenih je bilo 607, navzočih pa okoli 10.000. Na poletnem območnem zborovanju jih je bilo med 877 krščenci 24 iz naše občine! V občini imamo 13 pionirjev in tri posebne pionirje. Vsi skupaj poročajo približno 110 poukov! Trenutno imamo 132 nekrščenih oznanjevalcev.

Na spominski slovesnosti leta 1995 nas je bilo navzočih 1012! Skupnost je v našo občino ravnokar poslala poljskega brata Matiša. Diplomiral je v Strežnospopolnjevalni šoli in nam bo lahko zelo pomagal. Sedaj imamo tri starešine. Ustanovljena bo še ena občina in naše področje – ima blizu milijon prebivalcev – se bo razdelilo na polovico. Vsaka občina bo imela okoli 200 oznanjevalcev. V eni bosta dva starešina, v drugi pa eden. Približuje se nam še en zbor, zato sedaj pregledujemo vprašanja s 44 ljudmi, ki bodo takrat pripravljeni za krst. Sliši se neverjetno! Zares duhovni raj! To je presenetljivo! Resnično je na delu Jehovova roka. Zdi se, da Njegova kočija trenutno drvi skozi Rusijo. V Moskvi je bilo do oktobra 1995. leta okoli 40 občin. Ta številka bi se zlahka podvojila, če bi bilo dovolj starešin.

Dnevi najine bolšjetrške strežbe so davna preteklost. Scott je v brooklynskem Betelu, Steve služi kot starešina v eni od moskovskih občin – oba pa sva Bogu zelo hvaležna, da se nama je dal najti. Moliva, da bi ga iskali še mnogi in da bi se jim Bog dal najti. (Pripovedovala sta Scott in Steve Davis.)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Scott

[Slika na strani 13]

Steve

[Slika na strani 14]

V neki moskovski občini jih je vsako nedeljo navzočih preko 530