Mladi vprašujejo

Ali naj se pridružim športnemu moštvu

»ZAKAJ je tako imenitno biti v moštvu?« sprašuje neki članek v reviji Seventeen. V odgovor pravi: »Skupaj delate za skupen cilj in tako se res zbližate. Učite se tudi, kako vzajemno delati z ljudmi, kot na primer, kako v skupini reševati težave, biti prilagodljiv in obziren ter kako se sporazumeti.«

Tako je videti, da je igranje v organiziranih športih koristno in to ne samo zato, ker človeka zabava in razgiba.a Nekateri celo trdijo, da igranje v moštvenih športih človeku pomaga graditi značaj. Neka mladinska baseball liga ima tako moto »značaj, pogum, zvestoba«.

Težava pa je v tem, da organizirani športi niso vedno v skladu s takimi vzvišenimi zamislimi. Knjiga Kidsports pravi: »Ponekod dovzetne mladostnike učijo preklinjati, goljufati, tepsti, zastraševati in škoditi drugim.«

Zmagati za vsako ceno?

Neki članek v reviji Seventeen priznava: »Športi imajo tudi temnejšo stran, kjer ljudem postane izredno pomembna zmaga.« To pa je v popolnem nasprotju z biblijskimi besedami: »Ne iščimo prazne slave, da ne dražimo drug drugega [razvnemamo tekmovalnosti drug pri drugem, NW], da nismo drug drugemu nevoščljivi.« (Galatom 5:26) Medtem ko mila oblika prijateljskega tekmovanja lahko poveča zanimanje za igro in uživanje v njej, pa prekomeren tekmovalni duh utegne povzročiti sovraštvo – in igri vzeti zabavnost.

Jon, nekdanji srednješolski nogometni igralec, se spominja: »Imeli smo vaditelja, ki je bil pravi norec; vedno je kričal in vpil na nas. [. . .] Bal sem se hoditi na vadbe. [. . .] Počutil sem se, kakor da bi bil v kakem koncentracijskem taborišču.« Čeprav vsi vaditelji ne zmerjajo, pa mnogi resnično preveč poudarjajo zmago. Neki pisec je sklenil: »Mnogi atleti [. . .] dosežejo točko, ko veselje do tekmovanja zamenja neznosno breme, da bi uspeli.« Kakšna je lahko posledica?

Science News je poročal o anketi, ki je odkrila, da jih med nogometnimi in košarkarskimi igralci na univerzi »12 odstotkov govori o tem, da imajo težave na vsaj dveh od petih področij: psihične stiske, fizične nadloge, težave pri ogibanju mamilom in alkoholu, čustvena in fizična zloraba in slabše predmetno delo«. Knjiga On the Mark v soglasju s tem poroča: »Skoraj vsak, ki je povezan z organiziranim športom, se strinja, da je na vseh športnih ravneh največja težava zloraba mamil.«

Nravni kompromisi

Mlad igralec lahko zaradi pritiska, naj zmaga, tudi kompromitira razumna merila pravičnosti in poštenosti. Knjiga Your Child in Sports zapaža: »V sodobnem svetu športa zmaga ni samo dobra; je edino, kar se sprejme. Poraz ni le slab, ampak tudi neodpustljiv.«

Še ena kruta resničnost: vaditelji na igralce pogosto strahotno pritiskajo, da naj poškodujejo svoje nasprotnike. Neki članek v Psychology Today je dejal: »Da bi bil v športu dober, moraš biti pokvarjen. Tako vsaj mislijo atleti, vaditelji in športni navijači.« Neki profesionalni nogometni igralec svoj vsakodnevni jaz opisuje kot »prijazen, obziren in prijateljski«. Toda na igrišču doživlja preobrazbo iz Jekilla v Hydea. Ko opisuje svojo igriščno osebnost, pravi: »Tedaj sem zloben in grd. [. . .] Zelo pokvarjen. Čisto nič ne spoštujem tipa, ki ga bom boksnil.« Vaditelji k takšnemu razpoloženju pogosto še bodrijo.

Biblija pa kristjane spodbuja: »Oblecite [. . .] srčno usmiljenje, blagovoljnost [prijaznost, NW], ponižnost, krotkost, potrpežljivost.« (Kološanom 3:12) Ali bi lahko gojil takšne lastnosti, če bi te dnevno s podžigalnimi govori silili, da moraš svoje nasprotnike raniti, zmlinčiti in pohabiti? Šestnajstletni Robert priznava: »Igral sem v organiziranih športih. Ni ti važno, koga raniš, samo da zmaguješ.« Sedaj, ko je krščeni kristjan, se je njegovo mnenje spremenilo. Sam pravi: »Nikoli se ne bi vrnil k temu.«

Telesna vadba ali telesne poškodbe?

Ravno tako pa ne smemo spregledati fizičnih tveganj. Res je, da so celo športi, ki jih s prijatelji igraš samo za zabavo, lahko tvegani. Toda nevarnosti se močno povečajo, kadar mlade trenirajo, da bi nastopali na skoraj profesionalni ravni.

Knjiga Your Child in Sports piše: »Tudi profesionalni igralci se lahko poškodujejo. Toda oni so zelo spretni, fizično sposobni, zreli odrasli, ki prostovoljno tvegajo poškodbe in so za to dobro plačani. Poleg tega običajno dobijo najboljšo, najstrokovnejšo vadbo, najboljšo opremo in takojšnjo, prvovrstno zdravniško oskrbo. [. . .] Šolarji takšnih prednosti nimajo.« Kristjanom je naročeno, naj ,podajo svoja telesa za žrtev živo, sveto, prijetno Bogu‘. (Rimljanom 12:1) Ali naj ne bi zato dvakrat premislil o tem, ali bi svoje telo podvrgel nepotrebnim in nerazumnim nevarnostim?

Še drugi dejavniki, o katerih je treba razmisliti

Organizirani športi pa tudi takrat, ko je nevarnost za zdravje videti minimalna, jemljejo veliko časa. Vadbene ure te morda ne bodo prikrajšale samo za družabno življenje, ampak ti utegnejo vzeti tudi veliko časa, ki bi moral biti rezerviran za učenje in pisanje domače naloge. Science News poroča, da se kolidžski športniki nagibajo k temu, da imajo »nekoliko nižje ocene« od drugih študentov, zaposlenih z zunajšolskimi dejavnostmi. Še važnejše pa je, da boš morda ugotovil, da si zaradi igranja v moštvu teže prizadevaš za tem, kar Biblija imenuje »najpomembnejše stvari« (NW) – za duhovnimi interesi. (Filipljanom 1:10) Vprašaj se: ,Ali bom zato, ker se bom pridružil moštvu, moral izpuščati krščanske shode ali pa bo to omejilo moj delež v oznanjevalstvu?‘

Skrbno tudi pretehtaj možne posledice tega, da boš veliko ur preživel z mladimi in odraslimi, ki na nravnost, čisti govor ali tekmovalnost ne gledajo tako kakor ti. Navsezadnje Biblija pravi, da »dobre navade pačijo slabi pogovori«. (1. Korinčanom 15:33) Razmisli na primer o nekem članku s posebne strani v The New York Timesu: »Oblačilnica [. . .] je kraj, kjer moški s slikovitimi spolnimi izrazi obravnavajo ženska telesa, se bahajo o uspešnosti in šalijo na račun pretepanja žensk.« Kako bi lahko duhovno uspeval, če bi se odločil biti v takšnem okolju? (Primerjaj Jakob 3:18.)

Modro se odločati

Ali razmišljaš o tem, da bi se pridružil športnemu moštvu? Potem ti bo zgoraj omenjeno morda pomagalo preračunati posledice tega. Ko se boš odločal, upoštevaj tudi vest drugih. (1. Korinčanom 10:24, 29, 32) Seveda se ne more postaviti nobenega trdnega pravila, saj so razmere po vsem svetu različne. V nekaterih področjih od dijakov celo zahtevajo, da sodelujejo v športih. Toda, če si v dvomih, se o tem pogovori s starši ali z zrelim kristjanom.

Mnogi krščanski mladi so se, čeprav težko, odločili, da ne bodo igrali v moštvenih športih. Če si športnik in zares uživaš v športih, to res ni lahko storiti. Frustracijo lahko poveča še pritisk učiteljev, vaditeljev in staršev. Mladi Jimmy priznava: »Ugotovil sem, da se moram bojevati s sabo, da ne bi igral. Neverujoči oče je bil v svojih srednješolskih dneh velik športnik. Včasih mi je kar težko, da se ne bi pridružil kakemu moštvu.« A tudi ob tem ti lahko podpora verujočega očeta ali matere in zrelih kristjanov v občini zelo pomaga, da pri svoji odločitvi vztrajaš. Jimmy pravi: »Hvaležen sem, da imam mamo. Včasih sem potrt zaradi pritiska, naj igram v športih. Toda vedno je tu ona, da me spomni na moje prave življenjske cilje.«

Igralci se v moštvenih športih lahko učijo sodelovati in reševati težave. Toda tudi pri delu v krščanski občini je veliko priložnosti, da se to naučiš. (Primerjaj Efežanom 4:16.) Ravno tako se lahko zabavaš v moštvenih športih, toda, da bi uživali v njih ti ni treba biti v kakem moštvu. V nekaterih športih lahko uživaš s krščanskimi prijatelji na dvorišču ali v krajevnem parku. Za nadaljnje priložnosti, da se koristno igraš, lahko poskrbijo družinski izleti. »Toliko boljše je, če igraš z drugimi iz občine,« pravi šestnajstletni Greg. »Igraš le za zabavo ter si s svojimi prijatelji!«

Res je, da dvoriščne igre verjetno ne bodo nikoli tako vznemirljive, kot če bi bil v zmagovalnem moštvu. Vendar nikoli ne pozabi, da je v najboljšem primeru »telesna vaja [. . .] za malo koristna, pobožnost pa je za vse koristna«. (1. Timoteju 4:8) Razvijaj bogovdanost in resnično boš zmagovalec v Božjih očeh!

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

»Imeli smo vaditelja, ki je bil pravi norec; vedno je kričal in vpil na nas. [. . .] Bal sem se hoditi na vadbo. [. . .] Počutil sem se, kakor bi bil v kakem koncentracijskem taborišču.«

[Slika na strani 23]

Vaditelji prepogosto poudarjajo zmago – celo če to pomeni, da se mora poškodovati druge