Moskva – mesto, ki je dočakalo

850. obletnico

»PRIDI k meni, brat, v Moskvo.« Te besede, s katerimi je 1147. leta Jurij Dolgoruki povabil k sebi drugega kneza, so očitno prvi zapis o Moskvi v zgodovinskih analih. Ta datum izpred 850 let so sprejeli kot ustanovni datum Moskve, glavnega mesta Rusije, čeprav arheološki dokazi odkrivajo, da je tamkajšnja naselbina obstajala že dolgo predtem.

Ko so se Moskovčani pripravljali na 850. obletnico mesta, so obnovili na stotine tamkajšnjih objektov: stadione, gledališča, cerkve, železniške postaje, parke in javne zgradbe. Zares neverjetna sprememba! »Celi kompleksi zgradb,« je dejala neka Moskovčanka, »so se tako spremenili, da jih ni več mogoče prepoznati.«

Preteklega junija smo med obiskom v Moskvi opazovali skupine delavcev, ki so delali na obnovitvenih projektih vse okrog mestnega jedra, blizu Rdečega trga. Delo je napredovalo nepretrgoma, 24 ur na dan. Oznake, ki so opominjale, da je 850. obletnica tu, so bile vsepovsod: po izložbenih oknih, metroju, na uličnih svetilkah in trgovskem blagu. Na to so nas spomnili celo na predstavi moskovskega cirkusa.

Do septembra, ko je na posebna 850-letna slavja prihajalo na tisoče obiskovalcev z vsega sveta, se je Moskva prav presenetljivo polepšala. Da, zgodovina tega mesta je polna strašnih obdobij, nesreč, toda mesto samo je preživelo in vzcvetelo.

Na takšno obdobje moskovske preteklosti je očitno mislil neki biblicist na začetku prejšnjega stoletja, ko je pisal o povezanosti »boja« z biblijskim ,harmagedonom‘. (Razodetje 16:14, 16) Pisal je, da je harmagedon po mnenju nekaterih Moskva, čeprav se sam s tem ni strinjal.a

Zakaj so nekateri to trdili? Premislimo o zanimivi in pogosto pretresljivi moskovski zgodovini.

Preživela je svoja prva leta

Moskva je strateško središče blizu glavnih rek (Oka, Volga, Don in Dneper) in pomembnih kopenskih poti. Po letopisu iz 1156. leta je »Moskvi postavil temelje« knez Dolgoruki. To očitno pomeni, da je zgradil prve podpornike iz zemeljskega nasipa in nanje postavil leseno steno. Ta Kremelj oziroma citadela je bila na trikotnem zemljišču med reko Moskva in majhnim pritokom Neglinnaja.

Toda pretresljivo, samo 21 let pozneje je bližnji knez Rjazan »naletel na Moskvo in požgal ves kraj«. Moskvo so obnovili, toda decembra 1237 so Mongoli pod Batu kanom, vnukom slavnega Džingiskana, mesto zavzeli in ga spet popolnoma požgali. Leta 1293 pa so ga še oplenili.

Ali ni presenetljivo, da je Moskva preživela vsak hromeči udarec? Leta 1326 je mesto postalo tudi versko središče. Tedaj je namreč tamkajšnji knez Ivan Kalita prepričal voditelja ruske pravoslavne cerkve, da se je preselil v Moskvo.

Med vladanjem Ivana Velikega (od 1462 do 1505) so Moskovčani dosegli neodvisnost od Mongolov. Leta 1453 so otomanski Turki zavzeli Konstantinopel (sedaj Carigrad), zato so na svetu kot pravoslavni monarhi ostali le še ruski voditelji. Moskvo so zaradi tega imenovali »Tretji Rim«, ruske voditelje pa so poimenovali carji oziroma cesarji.

Na koncu vladanja Ivana Velikega, ko je Krištof Kolumb potoval v Ameriko, so razširili Kremelj ter zgradili opečnato obzidje in stolpe. Ti se do danes niso skoraj nič spremenili. Obzidje, ki obdaja skoraj 30 hektarjev kremeljskega področja, sega krepko čez dva kilometra v dolžino, širok je tudi šest metrov in visok osemnajst metrov.

Morda vas bo presenetilo dejstvo, da je bila Moskva po mnenju mnogih sredi 16. stoletja večja od Londona. Nato pa je 21. junija 1547 mesto opustošil ogenj, zato je praktično vse prebivalstvo ostalo brez doma. Toda iznajdljivi Moskovčani so te ponovno zgradili. Videti je, da so tedaj v spomin na vojaške zmage v Kazanu nad Tatari oziroma Mongoli postavili tudi katedralo sv. Vasilija. Veliko ljudi še danes meni, da je ta arhitektonska mojstrovina na Rdečem trgu (dokončana leta 1561) simbol Moskve.

Kakih deset let pozneje, leta 1571, so v to mesto vdrli in ga osvojili krimski Mongoli, pri tem pa povzročili neverjetno opustošenje. Požgali so praktično vse razen Kremlja. Poročila odkrivajo, da jih je od mestnih 200.000 prebivalcev preživelo le 30.000. »Reka Moskva se je zaradi tolikih trupel zamašila, njen tok se je obrnil in več kilometrov vode navzdol po reki se je pordečilo,« so v Rise of Russia zapisali izdajatelji Time-Life.

Moskvo so tako morali še enkrat obnoviti. In so jo res! Mesto se je pozneje iz Kremlja spet žarkasto širilo, zvrstila so se obzidja odsekov Kitajgorod, Belo mesto in Leseno mesto. Mesto ima še danes podobno krožno ureditev, le da Kremlja ne obdaja obzidje, ampak krožne ceste.

Obenem pa so Moskovčani trpeli veliko bedo pod tiranskim vladanjem Ivana Groznega, vnuka Ivana Velikega. Leta 1598 je umrl sin Ivana Groznega, Fjodor, in ni imel dediča. Tako se je pričelo »težavno obdobje«, v Rise of Russia označeno kot »najbolj divje in zmedeno obdobje v vsej ruski zgodovini«. Trajalo je kakih 15 let.

Prestane stisko brez primere

Moskovčane je kmalu zatem, ko je zavladal Boris Godunov, Fjodorjev svak, zadela huda suša in lakota. Leta 1602 je v sedmih mesecih po poročilih umrlo 50.000 ljudi. Od 1601. do 1603. leta je pomrlo skupaj več kot 120.000 meščanov.

Takoj za to nesrečo je Rusijo s poljsko vojsko napadel mož, ki je trdil, da je sin Ivana Groznega, knez Dimitrij. Toda dokazi kažejo, da so pravega Dimitrija ubili že leta 1591. Godunov je 1605. nepričakovano umrl in v Moskvo je vkorakal tako imenovani Lažni Dimitrij. Okronali so ga za carja, toda že po 13-mesečnem vladanju so ga nasprotniki ubili.

Zatem je bilo še nekaj takih, ki so se pretvarjali. Tako se je pojavil še eden od Poljske podprt Lažni Dimitrij. Spletke, državljanske vojne in umori so postali nekaj navadnega. Leta 1609 je Rusijo napadel poljski kralj Sigismund III. Vasa, pozneje pa so podpisali sporazum, s katerim so za ruskega carja priznali njegovega sina Vladislava IV. Vasa. Poljaki so z vstopom v Moskvo 1610. leta prevzeli nadzor nad njo. Toda Rusi so kmalu okrevali in jih na koncu 1612. leta izgnali iz mesta.

Moskva se je v teh težavnih dneh spremenila v ,pustinjo, kjer so se na nekdanjih ulicah bohotili kilometri osata in plevela‘. Obzidje Lesenega mesta je bilo požgano, kremeljske zgradbe pa so bile podrte. Neki švedski sel je sklenil: »To je bil konec Moskve, slavnega mesta, strašen in katastrofalen.« Vendar se je motil.

Leta 1613 so izvolili novega ruskega carja, iz družine Romanov. Ta rodbina carjev je obstajala več kot 300 let. Mladi car Mihail po poročilih zaradi opustošenja »ni imel kje živeti«, kljub temu pa so Moskvo obnovili. Kmalu je postala eno najpomembnejših mest na svetu.

Leta 1712 je Mihailov vnuk, car Peter Veliki, preselil rusko glavno mesto iz Moskve v Sankt Peterburg, ki ga je zgradil ob Baltskem morju. Toda ljubljeno »srce« Rusije je ostala Moskva. Francoski cesar Napoleon Buonaparte, ki jo je hotel osvojiti, je po poročilu o njej pravzaprav rekel: ,Če zavzamem Peterburg, dobim Rusijo pri glavi, če pa zavzamem Moskvo, uničim Rusiji srce.‘

Napoleon je res prodrl v Moskvo, toda zgodovina nam pokaže, da se je tedaj zlomilo njegovo srce in ne Moskva. To, kar se je tam dogajalo, je bilo tako strašno, da je očitno postalo vzrok, da so nekateri to mesto poistovetili s harmagedonom.

Moskva se vzdigne iz pepela

Spomladi 1812. je Napoleon napadel Rusijo s kakimi 600.000 vojaki. Rusi pa so požgali vse, kar bi lahko koristilo sovražnikom in se umaknili iz mesta. Navsezadnje so se odločili, da Francozom pustijo zapuščeno Moskvo!

Po mnogih poročilih so Moskovčani raje sami požgali mesto, kot dovolili, da bi ga dobili Francozi. »Ob burji se je ogenj spremenil v pravcati pekel,« poroča ruska zgodovina. Francozom ni ostalo nič hrane niti krme. Zgodovina pojasnjuje: »Rusi niso francoski vojski odstopili niti ene same vreče moke niti voza sena.« Francozom ni ostalo drugega, kot da Moskvo zapustijo. Umaknili so se po manj ko šestih tednih in pri tem izgubili praktično vso vojsko.

Moskovčani so pogumno rešili svoje slavno mesto in ga ob trdi odločenosti vzdignili iz pepela. Aleksander Puškin, ki ga imajo mnogi za največjega ruskega pesnika, je bil star 13 let, ko je Napoleon napadel Moskvo, njegov ljubljeni domači kraj. O njej je zapisal tole: »Kaj vse se v tej besedi za rusko zlilo je srce! Kaj vse pomeni to ime!«

Preživetje in razcvet

Danes se še mnogi spominjajo, bodisi iz lastnih izkušenj ali iz filmov, kako zelo težko je bilo za Moskovčane med rusko revolucijo, ki se je pričela 1917. leta. Vendar mesto tega ni le preživelo, temveč se je še razcvetelo. Takrat so zgradili metro in prekop Moskva–Volga, s čimer so mesto oskrbeli z vodo. Nepismenost so praktično odpravili in v poznih tridesetih letih je bilo v Moskvi že več kot tisoč knjižnic.

Bivši manchesterski župan (Anglija) je 1937. v knjigi Moscow in the Making zapisal: »Mislim, da če ne bo nobene večje vojne, [. . .] bo Moskva na koncu desetletnega plana glede zdravja, udobja in užitkov v življenju za vse njene prebivalce najbolje načrtovano veliko mesto, kar jih svet pozna.«

Toda junija 1941 je Nemčija brez povoda napadla Rusijo, zaveznico, s katero je pred manj kot dvema letoma sklenila pakt o nenapadanju. Oktobra so bili nemški vojaki od Kremlja oddaljeni le še 40 kilometrov. Videti je bilo, kot da je padec Moskve neogiben. Evakuirali so skoraj polovico od 4,5 milijonov Moskovčanov. Stroje kakih 500 tovarn so zapakirali in jih poslali drugam, v vzhodno Rusijo. Toda Moskva kljub temu ni hotela pasti. Njeni prebivalci so se dobesedno utrdili z okopi, zabarikadirali in Nemce odgnali.

Moskva je hudo trpela, kakor tudi mnoga druga ruska mesta. »Moskva je v enem stoletju toliko izkusila,« je zapisal neki ameriški novinar, ki je živel tam v 30. in 40. letih tega stoletja, »da se čudim, da je preživela.« Res je presenetljivo, da je uspela postati eno od največjih in najpomembnejših mest v sodobnem svetu.

Moskva je z več kot devet milijoni prebivalci in obsegom kakih 1000 kvadratnih kilometrov večja in bolj naseljena kakor New York. Kremelj obkroža vrsta krožnih cest, zunanjo mejo mesta pa tvori dobrih 100 kilometrov moskovske krožne ceste. Široki bulvarji se iz mestnega jedra širijo navzven kakor špice na kolesu.

Večina Moskovčanov pa potuje z izredno kvalitetnim mestnim metrojem, ki se je tako razširil, da ga z devetimi progami in kakimi 150 postajami lahko koristijo v vseh mestnih delih. Po World Book Encyclopedii so postaje te podzemne železnice »največje razkošje sveta«. Nekatere so kakor dvorci, okrašeni z lestenci, kipi, barvanim steklom in z veliko marmorja. Prvih 14 postaj, ki so jih zgradili, ima več kot 70.000 kvadratnih metrov marmorja, več kakor vsi dvorci, ki so jih v 300 letih zgradili Romanovi!

Mesto dobi novo podobo

Lansko poletje smo si med obiskom želeli ogledati enega največjih obnovitvenih projektov, Leninov stadion, zato smo se z metrojem odpravili na tega velikana s 103.000 sedeži, ki so ga v 50. letih tega stoletja zgradili na jugu Moskve. Ob našem prihodu so umeščali nove sedeže in predstavljali smo si že premično streho, pod katero se bodo lahko vse leto vrstile prireditve.

Pročelje znamenite trgovske hiše GUM, ki gleda proti Rdečemu trgu in Kremlju, je že imelo prijetno novo podobo. Na drugi strani Kremlja je do prejšnjega stoletja še tekla Neglinnaja, zatem pa so jo preusmerili pod zemljo, sedaj pa po tamkajšnji pokrajini teče njej podoben potok. Prav nasproti njemu so gradili velikansko podzemno večnadstropno trgovsko središče z restavracijami in drugimi objekti. Moskovska pisateljica ga je imenovala »največje evropsko trgovsko središče«, toda pristavila, »oziroma kot to meni županijsko uradništvo«.

Drugje, nedaleč stran od Kremlja, se je zdelo, da so gradbeni žerjavi vsepovsod. Z gradnjo so bili močno zaposleni. V izkopavališčih so odkrili arheološke zaklade, na nekem kraju pa so izkopali tudi zalogo več kot 95.000 ruskih in zahodnoevropskih kovancev iz 15., 16. in 17. stoletja.

Cerkve so prenovili, nekatere pa tudi ponovno zgradili. Katedrala Naše kazanske gospe na Rdečem trgu, ki so jo 1936. leta podrli in nadomestili z javnim straniščem, je bila sedaj že dokončana. Velikansko katedralo Kristusa Odrešenika, ki so jo zgradili v spomin na zmago nad Napoleonom, so med komunistično protiversko kampanjo leta 1931 razstrelili. Na njenem mestu je zatem več let stal ogromen ogrevani bazen na prostem, toda med našim obiskom so na ponovno zgrajeni katedrali že opravljali zaključna dela.

Ko smo si ogledovali gradbišča, smo bili prevzeti. Tako je bilo še posebej, ko smo razmišljali, kako svež videz bo imela Moskva ob koncu leta. Vendar se nam je to mesto priljubilo predvsem zaradi ljudi. »Obiskovalca gani prijateljstvo, kakršnega so po naravi zmožni Moskovčani,« je nekoč zapisal neki moskovski poročevalec. Da je to res, smo ugotovili najbolj tedaj, ko smo bili nagneteni okrog kuhinjske mizice in se veselili ljubeče topline in gostoljubja ruske družine.

Srečni smo tudi, ker smo videli, da so mnogi Moskovčani spoznali pravi pomen harmagedona. To bo boj, v katerem bo naš Stvarnik očistil vso zemljo in tako vpeljal čas, ko bodo lahko vsi, ki ga zares ljubijo, živeli skupaj. Tedaj ne bo ne predsodkov ne sumničenj, živeli bodo v razumevanju in zaupanju kot Božji otroci, ki se ljubijo in enotno služijo Bogu. (Janez 13:34, 35; 1. Janezov 2:17; Razodetje 21:3, 4) (Prispevek)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Katedrala sv. Vasilija in kremeljsko obzidje, splošno priznana moskovska simbola

[Slika na strani 15]

Vsepovsod je kaj, kar nas spominja na 850. obletnico

[Slika na strani 16]

Znamenita trgovska hiša GUM v svoji novi podobi

[Slika na straneh 16, 17]

Mnoge metrojske postaje so kakor dvorci

[Vir slike]

Tass/Sovfoto

[Slika na straneh 16, 17]

Prenavljanje Leninovega stadiona

[Slika na strani 17]

Nova podoba okolice Kremlja

[Slike na strani 18]

Zdelo se je, da so gradbeni žerjavi vsepovsod. Z gradnjo so bili močno zaposleni.