Kreditne kartice in izplačilni čeki — pravi ali ponarejeni?

KAKO priročne so! Tako majhne, tako enostavno jih je nositi. Tako krasno se prilegajo v moško listnico ali žensko ročno torbico. Brez prebite pare lahko kupiš toliko reči. K rabi kreditnih kartic spodbujajo in jih oglašajo letalske in ladijske družbe, hoteli ter dopustniški kraji po vsem svetu. Ljudem svetujejo: »Ne odidite z doma brez nje.« Nekatera podjetja raje sprejemajo kartice kakor gotovino. Če vam jih ukradejo ali jih izgubite, vam lahko naredijo nove, pri gotovini pa tega ni mogoče. To je vaš lasten poosebljeni denar, na katerem se čez sprednjo stran izboklinasto pojavlja vaše ime in ekskluzivna številka vašega računa.

Poznate jih kot plastični denar – kreditne in plačilne kartice. Nekatere banke so leta 1985 predstavile svoje visoko razvite, lasersko ustvarjene holograme, ki jih je moč videti tridimenzionalno, in druge zaščitne elemente, ki se gibljejo od posebnih kod v magnetnem traku, tekočem čez zadnjo stran, do nevidnih znakov, ki postanejo vidni pod ultravijolično svetlobo. Vse to pa samo zaradi tega, da bi zastrašili ponarejevalce! Sodijo, da je po vsem svetu v obtoku več kot 600 milijonov kreditnih kartic.

Menijo, da so bile izgube zaradi različnih oblik sleparstev s kreditnimi karticami v zgodnjih devetdesetih letih vsaj milijardo ameriških dolarjev. Poroča se, da prav ponarejanje med temi različnimi oblikami najhitreje narašča – to predstavlja vsaj 10 odstotkov vseh izgub.

Leta 1993 je denimo banke, članice enega izmed največjih podjetij za izdajanje kreditnih kartic, ponarejanje stalo 133,8 milijona ameriških dolarjev, kar je 75-odstotno povečanje v primerjavi s predhodnim letom. Neko drugo vodilno mednarodno podjetje za izdajanje kreditnih kartic je prav tako poročalo o osupljivo velikih izgubah zaradi ponarejanja. »Ponarejanje kartic je postal velik problem, pa ne samo za banke, podjetja za izdajanje kartic in trgovce, ki kartice sprejemajo, marveč tudi za porabnike po vsem svetu,« je zapisal neki novozelandski časopis. Čeprav zakoniti imetniki kartic niso odgovorni za te izgube, pa morajo le-te plačati porabniki, ne da bi se temu lahko ognili.

Kaj pa vgrajeni zaščitni elementi, ki so za ponarejevalce kakor ovira – na primer lasersko ustvarjeni hologrami in posebno kodirani magnetni trakovi? Leto dni po tem, ko so predstavili te elemente, so se začeli pojavljati prvi grobi ponaredki. Kmalu zatem so kopirali ali kompromitirali vse zaščitne elemente. »Vedno se je treba izboljševati,« je dejal neki hongkonški bančni uslužbenec. »Sleparji vas kar naprej poskušajo prelisičiti.«

Zanimivo je, da je, kakor pravijo izvedenci, v zgodnjih devetdesetih letih polovica vseh izgub zaradi potvarjanja kartic nastala v Aziji, pri skoraj polovici teh pa sledovi vodijo v Hongkong. »To, kar je Pariz za visoko modo, je Hongkong za ponarejene kreditne kartice,« je razglasil neki izvedenec. Drugi obtožujejo Hongkong, da je svetovna prestolnica ponarejanja kartic – »stičišče ,plastičnega trikotnika‘ za potvarjanje kreditnih kartic, ki zajema tudi Tajsko, Malezijo in sedaj še južno Kitajsko«. »Hongkonška policija pravi, da krajevne zločinske organizacije, povezane z organiziranim kitajskim kriminalom, gravirajo, bočijo in kodirajo potvorjene kartice, pri čemer uporabljajo številke, ki jih priskrbujejo podkupljeni trgovci. Nato te kartice preprosto pošljejo čez morje,« je poročal novozelandski časopis.

»Stroj za bočenje kreditnih kartic, ki so ga [v Kanadi] kupili člani azijskih tolp, sedaj uporabljajo za to, da izdelujejo potvorjene kreditne kartice. Stroj natisne 250 kreditnih kartic na uro, in policija verjame, da le-tega uporabljajo pri večmilijonski dolarski prevari,« je poročal kanadski časopis Globe & Mail. V zadnjih nekaj letih so prijeli kar nekaj hongkonških Kitajcev, ki so rabili ponarejene kreditne kartice v vsaj 22 državah, od Avstrije do Avstralije, vštevši Gvam, Malezijo in Švico. Še posebej so iskane japonske kreditne kartice, odkar so njihovim imetnikom povečali kreditne limite.

Val sleparij s kreditnimi karticami in njihovih ponaredb pomeni, da »so izdajatelji prisiljeni porazdeliti stroške naraščajočih prevar«, je rekel neki kanadski bančni uslužbenec. In tako to gre. Vsekakor je kreditna kartica lahko priročna in tudi rešitev, ko imetnik pri sebi nima dovolj gotovine. Vendar si zapomnite, da je vse, kar ponarejevalci potrebujejo, številka vašega računa in datum zapadlosti kartice, pa se že lahko lotijo posla. »To je plastični denar,« je posvaril glavni regionalni varnostnik American Express Internationala, »toda ljudje bodo z njim šele morali ravnati tako preudarno kakor z gotovino.«

»Sistem je prepoln slabosti,« je izjavil neki policijski inšpektor. »In podleži so odkrili vse. Zares, brezobzirno so jih izkoristili,« je povedal o ponarejevalcih.

Ponarejanje čekov

S pojavom namiznega tiskanja, s katerim lahko skoraj brezhibno razmnožite vsak papirnat denar, je kmalu sledilo neogibno. Ponarejevalci lahko sedaj razmnožujejo mnogo dokumentov: potne in rojstne liste, priseljenske izkaznice, delniška potrdila, naročila, zdravniške recepte ter še množico drugih. Vendar pa največji dobiček prinaša razmnoževanje čekov z nakazilom plače.

Tehnika je presenetljivo enostavna. Ko enkrat ček z nakazilom plače velikega podjetja, ki ima v krajevnih bankah ali bankah, razširjenih po vsej državi, milijone dolarjev bančne vloge, pride v roke ponarejevalcu, se ta takoj loti posla. S svojim namiznim tiskalnikom, optičnim skenerjem in drugo elektronsko opremo, ki jo ima pri roki, lahko prenaredi ček za svoj namen – spremeni datum, izbriše plačnikovo ime in vnese svoje ter doda ničle k dolarski vsoti. Nato stiska prenarejen ček na svojem laserskem tiskalniku, pri čemer uporablja papir, ki ga je kupil v najbližji papirnici in ki je iste barve kot ček. Tako lahko naenkrat natisne ducate ali še več ponaredkov in jih unovči v kateri koli podružnici banke, v katerem koli mestu.

Ponarejanje čekov s to preprosto in poceni metodo se tako širi, pravijo bančni uslužbenci in predstavniki zakonodajne oblasti, da bi to lahko stalo gospodarstvo milijardo ameriških dolarjev. The New York Times je poročal o nekem, še posebej predrznem primeru, v katerem je neka losangeloška tolpa prepotovala državo in v bankah unovčila na tisoče ponarejenih plačilnih čekov, v vrednosti več kot dveh milijonov dolarjev. Industrijski analitiki sodijo, da je celoten letni strošek zaradi ponarejenih čekov sedaj 10 milijard dolarjev, in to samo v Združenih državah. »Kaznivo dejanje, ki je za denarne ustanove problem številka ena,« je dejal neki FBI-ev uslužbenec, »je ponarejanje unovčljivih vrednostnih papirjev, kamor spadajo prevare s čeki in denarnimi nakaznicami.«

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

Največji dobiček prinaša razmnoževanje čekov z nakazilom plače