Ponarejanje — svetovni problem

V Franciji so še proti koncu 18. stoletja zaradi tega kaznivega dejanja ljudi žive metali v krop. Od 1697 do 1832 je bilo v Angliji to kaznivo dejanje, za katerega je bila zagrožena smrtna kazen, nanj so gledali kot na izdajo. Zaradi njega so več kot 300 Angležev obesili, mnoge pa izgnali v kazenske kolonije v Avstralijo, tam so morali prisilno delati.

AMERIŠKA vlada je več kot 130 let krivce tega dejanja obsojala na do 15 let zveznega zapora. Poleg tega so kazni dodali še tisoče dolarjev globe. V Rusiji in na Kitajskem ga celo še danes kaznujejo s smrtjo.

Kljub strogim kaznim, ki jih mnoge države predpisujejo za to hudodelstvo, se le-to nadaljuje. Tudi strah pred smrtjo ne more preprečiti, da ne bi nekateri s potrebnimi tehničnimi spretnostmi načrtovali hitre obogatitve. Vladni uradniki so zmedeni. »Težko bo najti dobro zastrašilno sredstvo,« pravijo, »tako kakor je to že stoletja.«

Ponarejanje! Eno najstarejših kaznivih dejanj v zgodovini. Proti koncu 20. stoletja postaja svetovni problem in se še stopnjuje. Robert H. Jackson, sodni prisednik ameriškega Vrhovnega zveznega sodišča, je glede tega rekel: »Ponarejanje je kaznivo dejanje, ki ga kdo nikoli ne naredi po nesreči, zaradi nevednosti, niti v navalu strasti, ali zaradi izredne revščine. Je kaznivo dejanje, ki ga vešče načrtuje kdo, ki je tehnično izveden in ki za opremo porabi precejšen znesek denarja.«

Tako na primer ameriško valuto po svetu nezakonito razmnožujejo v večjih količinah kot kdaj prej. Neki predstavnik ministrstva za finance je dejal: »Ameriška valuta ni le najbolj zaželena na svetu, marveč jo je tudi najlažje ponarediti.« Ameriško vlado bega to, da večino ponarejenih bankovcev natisnejo zunaj Združenih držav.

Pretehtajte tole: Revija Time je poročala, da so leta 1992 v čezmorskih državah zaplenili 30 milijonov ponarejenih ameriških dolarjev. »Lansko leto je celotna vsota dosegla 120 milijonov dolarjev in pričakujejo, da bo ta rekord leta 1994 presežen. Precej večja vsota pa je v obtoku, ne da bi je odkrili,« je poročala revija. Ti zneski pa povedo le del zgodbe. Poznavalci ponarejanja menijo, da je resnična vsota ponarejenih dolarjev, ki krožijo zunaj Združenih držav, lahko celo deset milijard dolarjev.

Ker je ameriška valuta v mnogih državah zelo iskana – celo bolj kakor domača – in ker jo je lažje ponarediti, se mnogo teh, pa tudi podzemnih elementov, s tem okorišča. V Južni Ameriki kolumbijski mamilski karteli že leta ponarejajo ameriško valuto, da bi si povečali nezakonite dohodke. Sedaj tudi nekatere bližnjevzhodne države postajajo ene glavnih udeleženk v svetovnem ponarejevalskem poslu, je poročal U.S.News & World Report. Revija je še pristavila, da ena teh držav »uporablja visoko razvite tiskarske postopke, s katerimi posnema tiste, ki jih rabi ameriško ministrstvo za finance. Tako lahko pravzaprav ponareja 100-dolarske bankovce, poznane kot ,superbankovci‘, ki jih je nemogoče odkriti.«

Ljudje se tudi v Rusiji, na Kitajskem in v drugih azijskih državah včlenjujejo v tiskanje ponarejenega denarja, večinoma ameriške valute. Domnevajo, da je 50 odstotkov ameriške valute, ki danes kroži v Moskvi, ponarejene.

Po zalivski vojni leta 1991, ko je bilo v obtoku stotine milijonov ameriških dolarjev, »so bili mednarodni bankirji šokirani, ko so odkrili, da je bilo kakih 40 odstotkov 100-dolarskih bankovcev ponarejenih«, je povedal Reader’s Digest.

Francija ima svoje denarne probleme, prav tako pa tudi druge evropske države. Ponarejanje denarja torej ni le ameriški problem, to lahko potrdijo drugi narodi po vsem svetu.

Olajšano ponarejanje

Še do pred nekaj leti so skrivni rokodelci – umetniki, mojstri graverji, jedkarji in tiskarji – porabili dolge ure vestnega dela, da bi razmnožili valuto katere si že bodi države, pri čemer je bil rezultat kvečjemu boren faksimile modela. Danes pa z visokotehnološkimi večbarvnimi kopirnimi stroji, obojestranskimi laserskimi tiskalniki in skenerji, ki so na voljo po pisarnah in doma, je skoraj vsakomur omogočeno tehnično razmnožiti valuto, ki si jo izbere.

Doba namiznega ponarejanja je tu! To, kar je nekdaj zahtevalo spretnosti poklicnih graverjev in tiskarjev, je sedaj dostopno pisarniškim delavcem in tistim, ki imajo doma računalnik. Osebni računalniško podprti tiskarski sistemi, ki stanejo manj kot 5000 ameriških dolarjev, lahko sedaj natisnejo ponarejene bankovce, ki jih celo tovrstni izvedenci težko odkrijejo. To bi lahko pomenilo, da kdo zaradi denarne stiske ne gre do najbližjega bankomata, temveč natisne lastne bankovce – v vrednosti, kolikršno potrebuje! Ti sistemi so močno orožje v rokah današnjih ponarejevalcev. »Ti bistroumni kriminalci so medtem že izbojevali nekaj zaporednih zmag nad zakonodajnimi oblastmi in lahko nekega dne ogrozijo glavne svetovne valute,« je zapisal U.S.News & World Report.

Leta 1992 so denimo v Franciji 18 odstotkov od 30 milijonov zaplenjenih ponarejenih francoskih frankov natisnili na pisarniških strojih. Neki uradnik Banque de France gleda na to kot na grožnjo, ne samo gospodarskemu sistemu, temveč tudi javnemu zaupanju. »Ko ljudje ugotovijo, da se dá bankovec dobro ponarediti s tehnologijo, ki je na razpolago večini prebivalstva, lahko pride do izgube zaupanja,« je zatarnal.

V ZDA in drugih državah razvijajo novo zasnovo bankovcev, v nekaterih državah pa so novi bankovci že v obtoku, s čimer se med drugim trudijo bojevati proti poplavi ponarejenega denarja. Pri ameriški valuti, na primer, bodo podobo Benjamina Franklina na stodolarskem bankovcu povečali za polovico in jo za skoraj dva centimetra prestavili proti levi. »Pri graviranju in skritih zaščitnih elementih bodo uvedli še štirinajst drugih sprememb,« je poročal Reader’s Digest. Pretehtavajo pa tudi še množico drugih sprememb, kot na primer pri vodnih znakih in črnilih, ki ob gledanju z različnih zornih kotov spreminjajo barvo.

Francija že kar nekaj časa v zasnovo svojih bankovcev vdeluje nove zastrašilne elemente, ki bodo ponarejevalcem, kot upajo, do neke mere prekrižali račune. Toda predstavnik Banque de France priznava, da »tehnično popolnoma zanesljiva metoda, s katero bi lahko ukanili morebitne ponarejevalce, še vedno ne obstaja, vendar,« je pristavil, »smo sedaj sposobni v samem bankovcu nastaviti toliko ovir, da je ponarejanje [težek] posel, pa tudi zelo drag.« Te ovire opisuje kot »prvo obrambno črto pred ponarejanjem«.

Nemčija in Velika Britanija že nekaj časa delata varnostne spremembe na svojih bankovcih, tako da dodajata zaščitne nitke, zaradi katerih njuni valuti teže ponarejajo. Kanadski dvajsetdolarski bankovec ima svetel kvadratek, ki mu pravijo optična zaščitna priprava, ki je ni mogoče kopirati na kopirni stroj. Avstralija je leta 1988 pričela tiskati plastične bankovce, da bi tako lahko vstavila zaščitne elemente, ki jih na papir ni mogoče. Finska in Avstrija na svojem papirnatem denarju uporabljata lomne folije. Te se bleščijo in spreminjajo barvo, kakor to dela hologram. Vlade pa se vseeno bojijo, da ponarejevalci pri potrebnih prilagoditvah ne bodo daleč za njimi, zaradi česar bodo lahko nadaljevali svojo kriminalno dejavnost – ne glede na kakršne si že bodi vladne izboljševalne ukrepe, njihova inovativna prizadevanja bodo lahko zato neučinkovita, kakor so bila tudi že v preteklosti. »Tako je, kakor pravi stari rek,« je dejal neki funkcionar finančnega ministrstva, »Postaviš dva metra in pol visok zid, zlikovci pa postavijo trimetrsko lestev.«

Tiskanje nepravega denarja pa je le eden izmed domislekov ponarejevalčevega uma, kakor bosta pokazala naslednja članka.

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

Osebni računalniško podprti tiskarski sistemi, ki stanejo manj kot 5000 ameriških dolarjev, lahko sedaj natisnejo ponarejene bankovce, ki jih celo tovrstni izvedenci težko odkrijejo