Žabji otrok

»Žabji otrok je žaba.«

Ta japonski pregovor pomeni, da iz otroka zraste človek, ki je tak kot njegov oče ali mati. Moja mati je bila gejša.

ODRASLA sem v gejševski ustanovi, ki jo je vodila moja mati. Tako so me od malega obkrožale lepe gospe, ki so nosile najdražje kimone. Vedela sem, da se bom, ko bom starejša, pridružila njihovemu svetu. Moje poučevanje se je pričelo 1928. leta, šestega dne šestega meseca, ko sem bila stara šest let. Pravili so, da številka 666 zagotavlja uspeh.

Učila sem se tradicionalnih japonskih umetnosti – plesanja, petja, igranja na glasbila, izvajanja čajnih obredov itd. Vsak dan sem po šoli stekla domov, se preoblekla in odšla na učne ure. Tam sem bila zopet s svojimi sošolkami, saj so bile vse otroci gejš. Bila sem zelo zaposlena, a sem v tem uživala.

V tistih dneh pred drugo svetovno vojno se je obvezno šolanje končalo pri 12 letih, zato sem tedaj začela delati. Čeprav sem bila še neizkušena gejša, pa sem se oblačila v veličastne kimone, njihovi rokavi so mi segali skoraj do stopal. Bila sem zelo srečna, ko sem šla na svojo prvo nalogo.

Moje delo kot gejša

K mojemu delu je v prvi vrsti spadalo to, da sem zabavala in stregla. Kadar so premožni moški načrtovali večerje z gosti v odličnih restavracijah, so poklicali gejševsko ustanovo in zahtevali usluge nekaj gejš. Od njih so pričakovali, da bodo razživile večer in vsakemu gostu zagotovile, da bo domov odšel zadovoljen, z občutkom, da se je dobro imel.

Da bi temu zadostile, smo morale uganiti vsako potrebo gosta in zanjo poskrbeti – še celo preden se je on zavedal, da kaj potrebuje. Mislim, da se je bilo najtežje takoj prilagoditi. Če so gostje nenadoma hoteli gledati ples, potem smo plesale. Če so si zaželeli glasbe, smo izvlekle naša glasbila in igrale želeno glasbo ali pa smo pele katero koli pesem po njihovi želji.

Običajno se napačno razume, da so vse gejše prvorazredna, draga dekleta na poziv. To pa ni res. Čeprav se nekatere preživljajo s tem, da se prodajajo, pa se gejšam ni treba tako moralno poniževati. Vem, ker tega nisem nikoli naredila. Naloga gejše je, da zabava, in če je dobra, zaradi svojih spretnosti dobi delo ter dragocene darove in radodarne napitnine od strank.

Res je, da jih je le nekaj tako dobrih, da se povzpnejo na vrh. Večina gejš se izuri v samo eni japonski tradicionalni umetnosti. Jaz pa sem imela diplome iz sedmih takšnih umetnosti. Zajemale so japonski ples, urejanje rož, čajni obred, igranje na japonski boben, znan kot taiko, in igranje treh glasbenih slogov na samisen, glasbilo s tremi strunami. Če ne bi bila tako usposobljena, bi morda čutila, da moram delati kar koli bi gostje želeli, da bi se lahko preživljala.

Kadar japonsko gospodarstvo ni bilo stabilno, so se dekleta včasih odločila postati gejše, da bi podpirala družino. Sposodila so si denar, da so plačala poučevanje in kimone. Druga so v gejševske hiše prodale njihove družine. Lastniki deklet, ki so zanje plačali velike vsote denarja, so povračilo zahtevali od le-teh. Gejše so bile v takih razmerah v zelo neugodnem položaju, saj so se pričele učiti pozno in bile že na začetku zelo zadolžene. Mnoge teh so se, zato da bi izpolnile denarne obveznosti, zatekle k nemorali ali so jih vanjo prisilili.

Po mojih storitvah so začeli povpraševati dobro znani ljudje iz sveta športa, zabave, poslovnega sveta in sveta politike. Med mojimi strankami so bili ministri in ministrski predsedniki. Ti moški so z menoj spoštljivo ravnali in se mi zahvaljevali za moje delo. Čeprav se ponavadi pogovorom nisem pridruževala, razen če so me povabili, pa so me včasih vprašali za mnenje. Zato sem dnevno brala časopise in poslušala radio, da bi bila na tekočem z novicami. Zabave, na katerih sem stregla, so bile pogosto pripravljene zato, da so se na njih pogajali, tako sem morala biti diskretna in nisem smela ponavljati tega, kar sem slišala.

Kdo je moja mati

Nekega dne leta 1941, ko sem bila stara 19 let, so me poklicali v neko restavracijo in ugotovila sem, da me tam čakata dve ženski. Ena od njiju je naznanila, da je ona moja prava mati ter je prišla pome, da me odpelje domov. Druga ženska pa je najemala gejše in mi ponudila delo. Menila je, da bi morala delati, zato da bi podpirala svojo pravo mater in ne krušne. Nikoli nisem pomislila, da ženska, ki me je vzgojila, ni moja prava mati.

Zmedena sem stekla domov in svoji krušni materi povedala, kaj se je zgodilo. Vedno je znala nadzorovati svoja čustva, a tedaj so ji solze napolnile oči. Rekla je, da mi je ona želela povedati, da so me predali hiši gejš, ko sem bila stara eno leto. Ko sem zvedela za resnico, sem izgubila vse zaupanje v ljudi, se potegnila vase ter postala tiha.

Svoje prave matere nisem želela sprejeti. Iz najinega kratkega srečanja je bilo očitno, da je zvedela za moj uspeh in želela, da bi jo s svojim delom podpirala. Po tem, na katerem področju je poslovala njena prijateljica, sem vedela, da k tamkajšnjemu delu spada nemorala. Prodajati sem želela svoje umetniške talente, ne telesa. Zato sem takrat menila, in to še vedno, da sem se prav odločila.

Čeprav sem bila razburjena zaradi svoje krušne matere, sem morala priznati, da me je naučila toliko, da se vedno lahko preživljam. Bolj ko sem premišljevala o tem, bolj sem se ji čutila dolžna za to. Previdno in dosledno je izbirala moje delo, ščitila me je pred moškimi, ki so gejšine storitve želeli samo zaradi nemorale. Še danes sem ji hvaležna za to.

Naučila me je načel. Eno, ki ga je poudarjala, je bilo, da naj moj da pomeni da in ne ne. Naučila pa me je tudi sprejemati odgovornosti in biti do sebe stroga. Ker sem upoštevala načela, ki me jih je naučila, sem bila pri svojem delu uspešna. Dvomim, da bi mi prava mati tako pomagala. Posvojitev me je najverjetneje rešila zelo težavnega življenja in sem ugotovila, da sem lahko zelo srečna, ker se je to zgodilo.

Sin sredi vojne

Leta 1943 sem rodila sina. V skladu s tradicionalno japonsko kulturo, ki ne priznava »greha«, nisem menila, da sem naredila kaj napačnega ali sramotnega. Bila sem vznemirjena zaradi sina. Bil je najdragocenejša stvar, kar sem jih imela – nekdo, za kogar moram živeti in delati.

Leta 1945 so Tokio zelo močno bombardirali, zato sem s sinom morala zbežati iz mesta. Hrane je bilo malo, on pa je bil zelo bolan. Ljudje so se v množični zmedi zgrnili na železniško postajo, toda nekako nama je uspelo vstopiti v vlak, ki je peljal proti severu v Fukušimo. Tisto noč sva ostala tam v nekem gostišču, toda preden sem svojega malega dečka mogla odpeljati v bolnišnico, je zaradi nezadostne hrane in dehidriranosti umrl. Star je bil samo dve leti. Bila sem obupana. Delavec v gostišču, ki je delal pri kotlih, je sinovo telo upepelil v ognju, s katerim je segreval vodo za kopanje.

Kmalu zatem se je vojna končala in vrnila sem se v Tokio. Mesto je bombardiranje zravnalo z zemljo. Moj dom in vse, kar sem imela, je zginilo. Odšla sem v hišo neke prijateljice. Posodila mi je svoje kimone in ponovno sem pričela delati. Moja krušna mati, ki se je umaknila v neki kraj zunaj Tokia, je zahtevala, da ji pošljem denar in ji v Tokiu zgradim hišo. Zaradi takšnih zahtev sem se bolj kot kdaj koli počutila zapuščeno. Še vedno sem žalovala za sinom in hrepenela sem po tolažbi, a ona mojega otroka nikoli niti omenila ni. Skrbelo jo je le zase, to pa je bilo tudi vse.

Družinske dolžnosti

Tradicija je učila, da vse, kar imamo, dolgujemo svojim staršem in prednikom in otroci so dolžni svojim staršem poplačati s tem, da jih brez vprašanj ubogajo in skrbijo zanje, dokler ti ne umrejo. Zato sem opravila svojo dolžnost, toda zahteve moje krušne matere so bile pretirane. Pričakovala je tudi, da bom podpirala otroka njenega brata, ki ju je posvojila. Do devetnajstega leta sem mislila, da sta to moj brat in moja sestra.

Mnoge gejše se nikoli ne poročijo in zaščitijo se, da ne dobijo otrok. Pogosto posvojijo deklice iz revnih družin in jih poučijo za gejše. To pa le zato, da bi jih te deklice nato denarno podpirale, tako bi gejše na stara leta udobno živele. Žal sem pričela spoznavati, zakaj sem bila deležna vse skrbi in poučevanja, ki sem ju dobila. Bila sta preprosto denarna zagotovitev za prihodnost.

Vse to sem sprejela, čeprav sem se spraševala, zakaj moram poleg krušne matere podpirati še »brata« in »sestro«, ki sta bila oba zdrava in sposobna delati. Vseeno sem vse tri podpirala in izpolnila, kar so zahtevali. Končno je mati dan pred svojo smrtjo leta 1954 pokleknila na posteljo, se priklonila in se mi formalno zahvalila. Rekla je, da sem naredila dovolj. To edino priznanje in izraz zahvale je odtehtalo leta dela. Zadovoljstvo zaradi tega, ker vem, da sem izpolnila vse svoje dolžnosti, me še vedno gane do solz.

Skrb za svojo hčer

Leta 1947 sem postala mati deklice in odločila sem se, da bom pridno delala, da bi zanjo nakopičila bogastvo. Vsak večer sem odhajala na delo. Pričela sem tudi nastopati na odrih glavnih japonskih gledališč, kot je Kabukiza v Ginzi. Tudi tu so dobro plačali.

Vedno sem dobivala glavne vloge, bodisi da sem plesala ali igrala na samisen. A kljub uspehu, o kakršnem druge gejše le sanjajo, nisem bila srečna. Morda ne bi bila tako osamljena, če bi se poročila, toda gejšino življenje in poroka ne gresta dobro skupaj. Edina tolažba mi je bila Aiko, moja deklica, in svoje življenje sem osredinila nanjo.

Običajno gejše svoje hčere, prave ali pa posvojene, poučijo, da bi opravljale isto delo. Upoštevala sem ta običaj, toda kasneje sem pričela razmišljati, kakšno življenje ji pripravljam. Če bi s tem nadaljevala, bi to pomenilo, da vrsta generacij ne bo nikoli vedela, kako je imeti pravo družino. Želela sem pretrgati to verigo. Želela sem, da bi se Aiko, in njeni potomci, veselila zakona in normalnega družinskega življenja. Nisem hotela, da bi otroci te žabe postali žaba!

Aiko je pri vstopu v najstniška leta postala neobvladljiva. Po smrti moje krušne matere so bile doma njene edine tovarišice služkinje, ki sem jih imela zaposlene. Obupno je potrebovala moj čas in pozornost. Tako sem se odločila, da pustim svet gejše za sabo, kljub temu da sem bila sredi tridesetih let in na višku svoje kariere, in sprejmem le delo plesanja in igranja na samisen. Delo gejše sem zapustila zaradi Aike. Pričeli sva skupaj večerjati in skoraj takoj je postala prijetnejša in prijaznejša. Ker sem ji posvetila svoj čas, so se naredili čudeži.

Čez čas sva se preselili v mirno stanovanjsko področje, kjer sem odprla kavarno. Aiko je odrasla in počutila sem se olajšano, ko sem videla, da se je poročila s Kimihirom, uglajenim moškim, ki je pokazal razumevanje za življenje, ki sem ga živela.

Vera postane sporna stvar

Aiko je leta 1968 rodila mojega prvega vnuka. Ne dolgo za tem je pričela z Jehovovimi pričami preučevati Biblijo. To me je presenetilo, saj smo že bili verni. V našem domu sem po smrti Matere – krušne matere – postavila velik budistični oltar in vsak dan redno pred njim klečala, da sem jo častila. Vsak mesec sem tudi obiskala družinski grob, da bi ji poročala o vsem, kar se je zgodilo.

Čaščenje prednikov me je zadovoljevalo. Menila sem, da delam, kar naj bi, da bi poskrbela za prednike ter jim izkazala hvaležnost, in Aiko sem vzgajala, da bi delala ravno tako. Zato sem bila zgrožena, ko mi je rekla, da ne bo več sodelovala pri čaščenju prednikov, niti ne bo častila mene, ko bom umrla. Vprašala sem se: ,Kako sem lahko rodila takšnega otroka in kako se je lahko pridružil religiji, ki ljudi uči, naj bodo nehvaležni svojim praočetom?‘ Naslednja tri leta sem se počutila, kakor bi nad mano lebdel črn oblak.

Stvari pa so se spremenile, ko se je Aiko krstila kot Jehovova priča. Neka Priča, Aikina prijateljica, je bila presenečena, ker nisem bila navzoča na hčerinem krstu in zato je Aiki rekla, da me bo obiskala. Bila sem besna, toda ko je prišla, sem jo, preprosto zato, ker so bile vljudnostne navade močno ukoreninjene v meni, sprejela. Zaradi tega tudi nisem mogla reči ne, ko je izjavila, da bo naslednji teden ponovno prišla. Ti obiski so se nadaljevali še tedne. In tako zelo so me razjarjali, da se sprva nisem ničesar naučila iz tega, kar je Priča povedala. Postopoma pa sem zaradi teh razprav začela razmišljati.

Pričela sem se spominjati tega, kar je govorila Mati. Čeprav je želela, da jo po smrti častim, ni bila prepričana o nekem posmrtnem življenju. Imela je navado reči, da si starši od svojih otrok najbolj želijo to, da bi bili ti do njih prijazni in bi se z njimi prisrčno pogovarjali, dokler oni še živijo. Ko sem brala svetopisemske stavke, kot sta Propovednik 9:5, 10 in Efežanom 6:1, 2, ter videla, da tudi Biblija spodbuja k temu, sem se počutila, kot da bi mi z oči padle luskine. V Bibliji so bile tudi druge stvari, katerih me je učila Mati, kot je ta, da naj bi moj da pomenil da in ne ne. (Matevž 5:37) Ker sem se spraševala, kaj Biblija še uči, sem privolila v reden biblijski pouk.

Žalost in razočaranje, ki sem ju občutila večino svojega življenja, sta se ob napredovanju v biblijskem spoznanju razblinila. Ko sem pričela obiskovati shode Jehovovih prič, sem bila močno prevzeta. Tu je bil drugačen svet. Ljudje so bili naravni, prijazni in prijateljski, zato se je moje srce odzvalo. Posebej sem bila ganjena, ko sem spoznavala Jehovovo usmiljenje. On vsem skesanim grešnikom ljubeče odpušča. Da, odpustil mi bo vse pretekle pregreške in mi pomagal, da bom zaživela na novo!

Spremembe v mojem življenju

Čeprav sem želela služiti Jehovu, pa sem bila močno povezana s svetom zabave. Tedaj sem bila v petdesetih letih, a sem še vedno nastopala na odru. Bila sem tudi voditeljica in ena od dveh organizatork glasbenikov na samisen, kadar je v Kabukizi Danjuro Ičikawa izvajal Sukeroku. Ker zelo redki glasbeniki na samisen znajo izvesti katobišijsko spremljavo za Sukeroku, me ne bi nihče mogel nadomestiti, če bi odšla. Tako sem se počutila kot ujeta.

Vendar me je neki starejši Pričevalec, ki se je ravno tako ukvarjal s tradicionalno obliko japonske zabave, vprašal, zakaj menim, da moram prenehati s tem delom. »Ljudje moramo delati, da se vzdržujemo,« je pojasnil. Pomagal mi je uvideti, da ne delam nič nesvetopisemskega in da lahko služim Jehovu ter še naprej nastopam.

V Kabukizu, japonskem glavnem gledališču, sem nastopala še nekaj časa. Nato so predstave pričeli uprizarjati na večer shodov, zato sem prosila, naj me takrat kdo nadomešča. Vendar se je čas shodov kmalu spremenil in lahko sem bila na delu in shodih. A pogosto sem takoj po izvedbi morala hitro skočiti v čakajoči taksi, da bi prišla pravočasno na shode, namesto da bi se sprostila z drugimi nastopajočimi, kot je to bila navada. Končno sem se odločila, da preneham s tem delom.

Tedaj smo že kar nekaj časa imeli skušnje za šestmesečni niz nastopov v japonskih glavnih mestih. Če bi naznanila, da odhajam, bi s tem povzročila veliko težav. Zato sem, ne da bi omenila svojih namenov, pričela učiti nekoga za svojega naslednika. Ko se je turneja končala, sem pojasnila vsakomur, kogar se je to tikalo, da sem izpolnila svoje obveznosti in da odhajam. Nekateri so se razjezili. Drugi so me obtožili, da sem domišljava in da jim namerno povzročam težave. Takrat mi ni bilo lahko, toda oklepala sem se svoje odločitve in po 40 letih nastopanja odšla. Od takrat poučujem samisen in to mi prinaša majhen dohodek.

Živeti v skladu s posvetitvijo

Nekaj let pred tem sem svoje življenje posvetila Bogu Jehovu. Šestnajstega avgusta 1980 sem se krstila. Sedaj me preplavljajo občutki velike hvaležnosti Jehovu. Nase gledam, kot da sem bila nekako podobna Samarijanki, ki jo omenja Biblija v Janezovem evangeliju 4:7–42. Jezus ji je prijazno govoril in ona se je pokesala. Jehova, ki »gleda v srce«, je podobno meni prijazno pokazal pot in zaradi njegovega usmiljenja sem lahko začela na novo živeti. (1. Samuelova 16:7)

Marca leta 1990, ko sem bila stara skoraj 68 let, sem postala pionirka, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič. Tudi Aiko je pionirka. Pionirji pa so ravno tako njeni trije otroci. V skladu z japonskim pregovorom: »Žabji otrok je žaba,« so zrasli v ljudi, ki so taki kot njihova mati. Aikin soprog je krščanski starešina v občini. Kako zelo sem blagoslovljena, ker me obkroža družina, ki vsa hodi v resnici, ter imam v občini ljubeče duhovne brate in sestre!

Hvaležna sem svojim prednikom, a najbolj sem hvaležna Jehovu, ki je zame naredil več, kot kateri koli človek zmore. Še posebej pa sem mu hvaležna za njegovo obilno usmiljenje in tolažbo, ki me navajata na to, da ga želim hvaliti vso večnost. (Pripovedovala Sawako Takahaši.)

[Slika na strani 19]

Vadenje, ko sem bila stara osem let

[Slika na strani 20]

S krušno materjo

[Slika na strani 21]

Moja hči je bila ponos mojega življenja

[Slika na strani 23]

Pred tem družinskim oltarjem sem častila Mater

[Slika na strani 24]

S hčerjo, njenim soprogom in z vnuki