Prodiranje v skrivnosti selitve

Od dopisnika Prebudite se! iz Španije

NEKA stara pesem je, ki pripoveduje o vrnitvah lastovk v stari misijon San Juan Capistrano v San Juan Capistranu v Kaliforniji, ZDA. Pravijo, da se te vsako leto 19. marca brez izjeme vrnejo v svoja tamkajšnja gnezda.

Evropske lastovke se ravnajo po podobnem urniku. Španski izrek pravi, da se bo lastovkino pesem ponovno zaslišalo 15. marca.

Podeželani na severni polobli so vedno pozdravljali vrnitev lastovke, že običajne znanilke pomladi. Toda nekateri radovedneži so se tudi spraševali, kje so le-te bile med zimo. Nekateri so mislili, da spijo zimsko spanje. Drugi so predpostavljali, da so odletele na mesec - nekdo je izračunal, da lahko priletijo tja v dveh mesecih. Švedski nadškof iz 16. stoletja je trdil, da lastovke prezimijo pod vodo, strnjene na dnu jezer in močvirij. Njegova pripoved je celo opisovala ribiče, ki vlečejo mrežo, polno lastovk. Te zamisli se danes zdijo čudaške, toda izkazalo se je, da je tudi resnica skoraj enako čudna.

V tem stoletju so ornitologi obročkali tisoče lastovk. Majhen, toda pomemben odstotek ptic z obročki so izsledili v njihovih zimskih bivališčih. Zdi se neverjetno, toda lastovke iz Britanije in Rusije so prezimovale skupaj tisoče kilometrov od doma - na skrajnem jugovzhodnem koncu Afrike. Nekatere od njihovih severnoameriških dvojnic letijo proti jugu, prav do Argentine in Čila. Lastovke pa niso edine ptice, ki se spuščajo v taka junaška potovanja. Stotine milijonov ptic s severne poloble prezimuje na južni.

Ornitologi so bili presenečeni ob odkritju, da lahko tako majhna ptica, kot je lastovka, krožno prepotuje 22.500 kilometrov, preden se naslednjo pomlad vrne v isto gnezdo. Spoznanje o tem, kam so ptice odšle, pa je vzbudilo le še več zapletenih vprašanj.

»Lastovka, zakaj zapuščaš svoje gnezdo?«

Kaj ptico žene, da potuje na drugi konec planeta? Ali, kot to pove španski pregovor: »Lastovka, zakaj zapuščaš svoje gnezdo?« Zaradi mraza ali pa da bi našla hrano? Nedvomno je pravi odgovor prej njihova potreba po zanesljivi zalogi hrane kot pa nastop zimskega vremena, saj se mnogo majhnih ptic, ki težko preživijo mrzle zime, ne seli. Toda ptice se ne selijo samo za to, da iščejo hrano. V nasprotju s človeškimi selitvami ne čakajo na hude čase, da bi se selile.

Znanstveniki so odkrili, da je krajši dan tisti, ki sproži selitveni nagon. Ujete ptice postanejo jeseni nemirne, ko je dan vse krajši. To velja celo, ko svetlobo povzročijo umetno in ko so ptice vzgojili raziskovalci. Ujeta ptica se celo obrača v smer, proti kateri nagonsko ve, da bi odletela v selitvenem poletu. Očitno je, da je selitveni nagon ob določenem letnem času in v določeno smer prirojen.

Kako se lahko ptice uspešno orientirajo pri večjih razdaljah? Mnoge se selijo čez brezoblične oceane in puščave in to tako podnevi kakor ponoči. Pri nekaterih vrstah potujejo mlade ptice same, brez pomoči izkušenih odraslih. Svoje poti se nekako držijo kljub nevihtam in bočnim vetrovom.

Navigacija - še posebej čez prostrane oceane in puščave - ni niti malo lahka. Človek je potreboval tisočletja, da jo je obvladal. Krištof Kolumb si gotovo ne bi nikoli drznil tako daleč prek oceana brez navigacijskih pripomočkov, kot sta astrolab in magnetni kompas.a Pa še tedaj so bile proti koncu njegovega prvega potovanja ptice tiste, ki so mu kazale pot na Bahame. Ravnal se je po navadi nekdanjih mornarjev in krenil na jugozahod, ko je opazil, da tja letijo kopenske ptice selivke.

Če želite, da bo navigacija uspešna, morate imeti sistem za ohranjanje stalne poti kakor tudi sredstvo za določanje položaja. Enostavno povedano, vedeti morate, kje ste glede na svoj cilj in katero smer morate izbrati, da bi tja prispeli. Ljudje nismo opremljeni za opravljanje takšnih nalog brez orodja - ptice pa očitno so. Znanstveniki postopoma še zbirajo podatke, ki pojasnjujejo, kako ptice določijo pravo smer, v katero naj letijo.

Nekateri odgovori

Golobi pismonoše so kot »poskusni zajčki«, ki so si jih znanstveniki izbrali za razreševanje skrivnosti ptičje navigacije. Potrpežljivim golobom so pritrdili očala z mlečnim brušenim steklom, da ne bi mogli videti značilnosti pokrajine. Drugim so nadeli magnetne nahrbtničke, s čimer bi jim preprečili ravnati se po zemeljskem magnetnem polju. Nekatere so med vožnjo do kraja izpustitve celo omamili, da bi le-ti zunaj zagotovo ne imeli nobene možnosti poznati pot. Iznajdljivi golobi so premagali vsako oviro posebej, čeprav je kombinacija določenih ovir preprečila njihov povratek. Jasno je, da ptice niso odvisne le od enega navigacijskega sistema. Po čem se ravnajo?

Poskusi z umetnim soncem ali nočnim nebom kažejo, da se ptice lahko orientirajo podnevi po soncu in ponoči po zvezdah. Kaj pa, če je oblačno? Ptice lahko tudi tedaj določijo pot s pomočjo zemeljskega magnetnega polja, kakor da bi imele vgrajen kompas. Da bi se vrnile v isto gnezdo ali golobnjak, morajo biti tudi zmožne prepoznati značilnosti pokrajine. Raziskovalci so poleg tega še odkrili, da so ptice veliko občutljivejše na glasove in vonje kot ljudje - čeprav ne vedo, koliko jim te sposobnosti koristijo pri navigaciji.

Skrivnost »ptičjega zemljevida«

Čeprav so vsa ta raziskovanja pomenila velik korak k dognanju, kako lahko ptice letijo v določeno smer, pa nas ena težava še vedno bega. Imeti zanesljiv kompas je eno, toda če hočete priti domov, potrebujete tudi zemljevid - najprej za to, da ugotovite, kje ste, nato pa, da določite najboljšo pot.

Po kakšnih »ptičjih zemljevidih« se ravnajo ptice? Kako vedo, kje so, zatem ko so jih odpeljali v neznan kraj stotine kilometrov daleč proč? Kako določijo najboljšo pot, ko pa očitno nimajo nobenih zemljevidov ali kažipotov, da bi jih vodili?

Biolog James L. Gould pravi, da se zdi, da bo ptičji »občutek za zemljevid najbrž ohranil svoj status najbolj nerazumljene in najbolj begajoče skrivnosti v živalskem vedenju«.

Razum, ki je za skrivnostjo

Nekaj pa je zelo jasno - to, da je selitev nagonska. Mnogo vrst ptic je genetsko programiranih, da se selijo ob določenih časih v letu, in se s spretnostmi in čutili, ki jih rabijo za uspešno navigacijo, že rodijo. Od kod pa je ta nagonska sposobnost?

Razumljivo je, da lahko ta nagonska modrost pride le od modrega Stvarnika, ki lahko »programira« ptičji genetski kod. Bog je očaka Joba odkrito vprašal: »Ali se jastreb od tebe uči leteti, ko razpenja peruti proti jugu?« (Job 39:26, Today’s English Version)

Znanstveniki so po sto letih intenzivnega raziskovanja selitve ptic pričeli spoštovati njihove drobcene možgane. Zatem, ko so določili glavne selitvene poti, ne morejo mimo tega, da se ne bi čudili neverjetnim razdaljam, ki jih nekatere ptice preletijo. Na milijone ptic selivk prepotuje planet spomladi in jeseni, rod za rodom. Podnevi se orientirajo po soncu, a ponoči po zvezdah. Ob oblačnem vremenu se ravnajo po zemeljskem magnetnem polju in se hitro naučijo prepoznati znane pokrajine. Mogoče se orientirajo celo po vonju ali infrazvočnih valovih.

Kako »kartografirajo« svoja potovanja, ostaja skrivnost. Vemo, kam vse lastovke gredo; ne vemo pa, kako tja pridejo. Vseeno pa, ko vidimo lastovke, da se jeseni zgrinjajo v jate, ne moremo, da ne bi obstali in se čudili modrosti Boga, ki je omogočil njihovo seljenje.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 26]

Svetovni prvaki med selivkami

Daljava. Poleti 1966 so na severni polobli obročkali arktično čigro v Severnem Walesu v Veliki Britaniji. Decembra istega leta se je pojavila - prav prikladno - v Novem južnem Walesu v Avstraliji. V šestih mesecih je preletela več kot 18.000 kilometrov. Takšno mojstrstvo je za arktične čigre verjetno kar običajno. V enem letu nekatere teh ptic redno objadrajo planet.

Hitrost. Ameriške zlate prosenke so najbrž najhitrejše selivke. Nekatere od teh ptic so prečkale 3200 kilometrov oceana, ki ločuje Havaje od Aleutskih otokov na Aljaski, v samo 35 urah - s povprečno hitrostjo 91 kilometrov na uro!

Vzdržljivost. Črnoglavi gozdni pevci iz Severne Amerike, ki tehtajo le 20 gramov, so najslavnejši maratonski letalci. Na potovanju čez Atlantik v Južno Ameriko nepretrgoma preletijo 3700 kilometrov v samo treh dneh in pol. Ta nenavadni test vzdržljivosti se je primerjalo s človekom, ki brez ustavljanja preteče en kilometer v štirih minutah 1900-krat. O takem poletu tudi sanjajo tisti, ki pazijo na svojo težo - gozdni pevec zgubi skoraj polovico telesne teže.

Točnost. Poleg lastovke ima tudi bela štorklja (glej zgoraj) sloves točnosti. Prerok Jeremija je opisal štorkljo kot ptico, ki »pozna svoje gotove čase« in čas »svojega prihoda«. (Jeremija 8:7) Vsako pomlad skoraj pol milijona štorkelj še vedno preleti Izrael.

Navigacijske veščine. Črnokljunemu viharniku je povsod lepo, a doma najlepše. Samičko so vzeli iz njenega gnezda v Veliki Britaniji in spustili v kakšnih 5000 kilometrov oddaljenem Bostonu v ZDA. Atlantik je preletela v 12 dneh in pol, ter se vrnila domov, preden je prispelo letalsko pismo s podrobnostmi o njeni izpustitvi. Dosežek je bil še toliko neverjetnejši, ker te ptice pri svojih selitvah nikoli ne prečkajo severnega Atlantika.

[Slika na strani 24]

Štorklja se vsako leto točno vrne v svoje gnezdo

[Slika na strani 25]

Žerjavi pri selitvi v značilni obliki črke V

[Navedba vira slike na strani 23]

Fotografija: Caja Salamanca y Soria