Kanadsko vrhovno sodišče krepi pravice staršev

Od dopisnika Prebudite se! iz Kanade

GOTOVO vas kot ljubeče starše skrbi in vas je strah, ko se vaš otrok sreča z resnimi zdravstvenimi težavami. Kako ste pomirjeni in potolaženi, ko odgovorni, sočutni zdravniki spoštujejo vašo izbiro zdravljenja! Vseeno pa prihaja do okoliščin, v katerih ravna kdo samovoljno in prezre želje staršev. To pa zelo pogosto pripelje do travmatičnega doživetja.

Kanadski zakoni za blaginjo otrok pooblaščajo državne uradnike, da le-ti odvzamejo otroke. Državi je v štirih provincah dovoljeno, da razveljavi izbire staršev brez sodnega zaslišanja. To sproža sporna vprašanja, ki so pomembna za vse starše in otroke. Katere odločitve pripadajo staršem? Kakšen postopek je potreben, ko se država odloči, da bo posegla v starševsko odločanje, da bi bila staršem in otrokom zagotovljena temeljna pravica? Ali ustava varuje starševsko odločanje?

V The Toronto Star, 3. marec 1995, je izšel članek, ki je strnil te zadeve, ker so bile povezane s primerom, ki je zajemal prezgodnji porod neke deklice leta 1983. Njeni starši so bili Jehovove priče. »[Oni] so bili pripravljeni sprejeti večino zdravljenj, vendar so nasprotovali transfuzijam krvi. Zdravniki so zaprosili za sodni nalog. Sodnik je dodelil nadzor Children’s Aid Society. Dojenčku tri tedne niso dali nobene krvi, zatem pa [so mu jo dali] le pri pripravi za neobvezno preiskavo očesa in možno očesno operacijo. Starši so ugovarjali, vse dokler ni bil primer predložen vrhovnemu sodišču.«

Sodbo so izrekli 27. januarja 1995, in čeprav vrhovno sodišče ni razveljavilo, kar je bilo storjeno 1983., pa je pet od devetih sodnikov objavilo smernice, ki bi preprečile zlorabo državne oblasti. Odločitev sodišča krepi pravice staršev, da se odločajo o zdravstvenih zadevah svojih otrok.

Sodišče je starševsko odločanje posebej preučilo v luči svobode verovanja, za katerega jamči Canadian Charter of Rights and Freedoms. Sodnik Gerard La Forest je v imenu večine izjavil: »Pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke po svojem verovanju, je skupaj s pravico izbire zdravstvenih in drugih postopkov enakovredna drugim temeljnim vidikom svobode verovanja.«

To je prvič, da je kanadsko najvišje sodišče določilo, da pod Charterjem svoboda verovanja zajema pravico staršev, da izberejo način zdravljenja za svoje otroke. Sodnik La Forest je to načelo razložil, ko je dejal: »To ne pomeni, da država ne more poseči, ko misli, da je to potrebno za zaščito otrokove samostojnosti ali zdravja. Vendar mora takšen poseg biti utemeljen. Z drugimi besedami, da bi sodišča lahko primerno nadzorovala državni poseg in ga dopustila le, ko je to v skladu z vrednotami, ki temeljijo na Charterju, mora Charter ščititi odločitve staršev.«

Sodnik La Forest je poudaril, da je poseg v starševsko odločanje treba utemeljiti, ko je odgovoril na pripombe svojih dveh kolegov sodnikov: »Nekatere njune pripombe bi lahko razumeli kot podpiranje tega, da se starševske pravice ovržejo enostavno zato, ker kakšen strokovnjak misli, da je to treba. Bil bi hudo zaskrbljen, če bi medicinski strokovnjaki lahko razveljavili starševska gledišča, ne da bi to pojasnili.«

Starševsko odločanje o načinu zdravljenja so identificirali kot ustavno pravico pod Canadian Charter of Rights and Freedoms. Tako so uslužbencem otroškega zdravstvenega varstva in sodnikom odposlali tehtno sporočilo. Ravnati morajo previdno in s primernim spoštovanjem do starševskih pravic. Tudi odgovorni zdravniki bodo voljno sprejeli te smernice, ki podpirajo starševsko izbiro sprejemljivih alternativ skupaj z brezkrvnim zdravljenjem za otroke.

Kdo lahko zaradi današnjih razprav o transfuzijah krvi in njihovih znanih nevarnostih, skupaj z aidsom, dodobra doume pripombo sodnika La Foresta, ko je dodal: »Zaskrbljenost, ki jo izražajo prizivniki v sedanji pritožbi, dviga veliko splošnejše vprašanje o primernosti nadaljevanja z načini zdravljenja, pri katerih so zdravstvene koristi zelo vprašljive [. . .] Vendar nam medicinski dokaz, ki je bil predstavljen leta 1983 [. . .], ne dovoljuje dvomiti o nujnosti transfuzije krvi, čeprav bi lahko koga ob pogledu nazaj to mikalo. Vseeno pa nas ta priziv spominja na nujnost previdnega vnaprejšnjega ravnanja pri razveljavljanju starševske zavrnitve.« (Podčrtali mi.)

Prej omenjeni članek v The Toronto Star se je končal: »Kaj se je z odločitvijo vrhovnega sodišča doseglo? Najprej, zdravniki, starši, socialni delavci in sodniki imajo zdaj smernice za takrat, ko se bo mnenje staršev in zdravnikov razlikovalo. Drugič, poudarek na medicinskih alternativah bi moral odpreti vrata večji prilagodljivosti pri vprašanju transfuzijskega zdravljenja v času, ko nastaja in je razpoložljivih vedno več brezkrvnih alternativ. Tretjič, ko pride do odločitve, da se bo skušalo ovreči odločitev staršev, mora biti pošteno zaslišanje na sodišču z dolžnostjo države in zdravnikov, da dokažejo nujnost predlaganega posega.«

Zdravstveniki, sodniki in starši v drugih deželah bodo te smernice, ki jih je v razsodbi kanadskega vrhovnega sodišča objavila večina, nedvomno imeli za koristne in pozitivne. Upamo, da bodo zdravniki povsod še naprej dajali zdravstveno skrb rahločutno in sočutno ter da se bodo še naprej zanimali za pravice obojih, otrok in staršev.