Kaj pomeni biti postaran

»STAROST SPLOH NI TAKO SLABA, ČE POMISLIŠ NA DRUGO MOŽNOST.« (Maurice Chevalier)

PROCES staranja sčasoma prizadene vsakogar. Ne da se mu ubežati. Začne se skoraj neopazno - bolečinica tukaj, gubica tam in malo sivih las - navsezadnje pa človeka vklene v svoj nepopustljivi prijem. Še nikoli prej v zgodovini ni toliko ljudi čutilo posledic starosti.

Glavni razlog, da je starejših več, je uspeh medicine pri nadzorovanju smrtnih bolezni. V Združenih državah Amerike je na primer kakšnih 12 odstotkov prebivalstva starih več kot 65 let, na Japonskem pa približno 11 odstotkov. Število Američanov, starih čez 85 let, je s 700.000 leta 1953 poraslo na 2,1 milijona leta 1978. Okoli 50.000 Američanov in kakšnih 3700 Kanadčanov je starih sto let ali več!

Čeprav postarani živijo bolj plodno, kot so v preteklosti, kasnejša leta vedno kvari to, da določene zmožnosti začnejo pešati. Sluh, vid, napetost mišic in gibčnost, vse to prizadene starost. Nekateri starejši trpijo zaradi osamljenosti, pa tudi senilnosti. Drugi menijo, da so vse manj privlačni, in postanejo potrti.

Ali bo neki starejši srečen ali pa mu bo sreče primanjkovalo, je često odvisno od tega, kako se prilagodi procesu staranja. Ko kdo pravi: »Za to sem prestar,« je to včasih bolj stališče, kakor pa kaj povezano s telesom, kar zapira vrata možni dejavnosti.

Neki mladenič je pokazal precej uvida, ko je rekel: »Star je zame vsak, ki neha življenje povsem živeti, vsak, ki ne mara živeti in za to nima več veselja. Ni mogoče natančno določiti, kdaj je kdo ,star‘, saj se celo nekateri najstniki zdijo stari, medtem ko se nekateri starejši zdijo mladi.«

Postaran, pa kljub temu srečen in zadovoljen

Za nekatere so se kasnejša leta v določenih pogledih izkazala kot zlata leta. Ti srečni postarani ljudje uživajo svobodo pred pritiski in omejitvami redne zaposlitve. Za njih stara leta pomenijo, da so lahko več časa s svojimi vnuki. Zavedajo se, da njihova sreča ni odvisna od tega, kaj si drugi mislijo o njih. Morda svobodneje povedo, kar mislijo, in so mogoče bolj sproščeni in zadovoljni.

Poleg tega takšni morda gledajo preko svojih osebnih potreb in najdejo veselje v tem, da prostovoljno pomagajo drugim, ki potrebujejo pomoč. Pomagajo slepim, tako da jim berejo, s seboj na izlete vzemajo sirote ali pa pomagajo invalidom, da na svoje stanje gledajo bolj pozitivno. Drugi se naučijo novih veščin in delajo stvari, ki jih niso mogli, ko so vzgajali družino ali služili kruh. Slavna ameriška slikarka Babica Moses je začela slikarsko kariero v svojih poznih 70-ih in 25 slik končala, ko je bila stara čez 100 let!

Seveda komu ni treba delati nenavadnih stvari, da bi bil lahko radosten. Svetovno znana gledališka igralka je pri 86-ih letih povedala: »Najbolje se imam sedaj. ,Tako pozno?‘ se sprašujete. Prednost let, v katerih sem, je, da ne gledam ne nazaj, ne naprej - ne več kot le za nekaj dni naenkrat. Uživam sedanjost.« Dodala je: »Da bi bil res zadovoljen sam s seboj in s svojim življenjem, ti ni treba polniti naslovnic ali se dokopati do milijona dolarjev.«

Nadaljnja prednost starosti so modrost in izkušnje, ki si jih človek navadno z leti pridobi. Ali te obogatitve cenite? Neka ženska, ki jih, je dejala: »Cenim modrost, ki sem si jo z leti pridobila. Ko sem spoznavala, kaj je res pomembno, sem se laže spoprijemala z življenjskimi problemi. Za nasvet pa me pride vprašat tudi veliko mlajših žensk. Potem navadno rečejo: ,Tako vesela sem, da sem govorila s teboj. Na to prej nisem nikoli gledala s te strani.‘ Tega ne bi zamenjala z ničimer drugim. Res sem hvaležna, da lahko pomagam, še posebej mlajšim.«

Mnenje o starejših

Nekoč so ostarele zelo spoštovali, njihove nasvete pa upoštevali. V mnogih deželah ni več tako. Zdaj se za ostarele pogosto ne meni in se z njimi celo grdo ravna. To je žalostno, saj so ostareli bogat vir modrosti in izkušenj, ki bi mladim lahko koristil. Seveda pa to za starejše ni dovolilnica, da se vmešavajo v življenje drugih.

K sreči v nekaterih skupnostih starejšim še vedno izkazujejo dolžno spoštovanje. Na Japonskem in v večini afriških držav na primer često ostanejo jedro družine in plemenske enote. V Abhaški republiki, Gruzija, v bivši Sovjetski zvezi, kjer ljudje navadno živijo več kot sto let, mlajše generacije stoletnike spoštujejo. Na besedo ostarelih pogosto gledajo kot na zakon v družini.

Kadar mladi zajemajo iz tega vira modrosti, bo to družinski skupnosti koristilo. Med starimi starši in vnuki se lahko razvije poseben odnos. Prav od te zveze dveh starostnih skupin se lahko otroci pogosto naučijo potrpežljivosti, sočutja, zmožnosti vživeti se v občutke drugih in spoštovanja svojih starejših. Če ta stik mladi izgubijo, lahko to na njih negativno vpliva.

Kako želijo, da se z njimi ravna

Ostareli želijo, da se jih spoštuje. Morajo se odločati in čutiti, da s svojim življenjem sami upravljajo. Čeprav njihove telesne zmožnosti z leti pešajo, pa tisti, ki so miselno dejavni, pogosto ostanejo mentalno bistri. Že res, da morda ne mislijo tako hitro, kot so, ko so bili mlajši, in se novih stvari ne učijo tako hitro. Toda ne bi jih smeli potisniti ob stran in si prilastiti njihove vloge v družini. Drugi ne bi smeli starejšim prevzeti opravil, ki bi jih zase raje opravljali sami. Tako bi jih namreč lahko frustrirali in jim vzeli pogum, morda bi se počutili, da so nezadostni in celo nekoristni.

Za ostarele je bistvena plodna dejavnost. Ta jim daje občutek vrednosti. Pomenljivo je, da imajo pogosto stoletniki v Abhaški republiki veliko vsakodnevnih opravkov, tako na primer delajo na polju, krmijo perutnino, perejo, čistijo hišo in skrbijo za majhne otroke - kar vse brez dvoma prispeva k dolgosti njihovega življenja. Kadar imajo ostareli smiselno delo, uspevajo. Zakaj? Zato, ker imajo življenjski smisel.

Tudi ko ostarele onesposobi kap ali kakšna druga bolezen, še vedno želijo, da se z njimi ravna dostojanstveno. Ne marajo, da se z njimi govori kakor z otrokom ali da se jih tako graja. Če ne morejo govoriti, navadno lahko slišijo in razumljivo je, da so zelo občutljivi. Včasih je morda zaradi močnih zdravil videti, kakor da so senilni, pa v resnici niso. Tako je lahko zmožnost, da se vživimo v njihove občutke, morda bolj kot katero koli drugo čustvo, ključ do primerne skrbi zanje.

Ker so ostareli mogoče priklenjeni na dom, morajo občutiti, da na njih nismo pozabili. Obiskovalce zelo cenijo. Kako žalostno je, ko člani krščanske občine ne obiskujejo onemoglih starejših članov, ki so v preteklosti morda pomembno prispevali k širjenju kraljestvenega dela! Takšni obiski vzamejo relativno malo časa in truda, če jih primerjamo s tem, kako zelo lahko koristijo starejšim!

Vendar pa je, ne glede na to, kako drugi ravnajo z ostarelimi, zelo veliko odvisno od tega, kakšno mnenje imajo o sebi ostareli sami. Neka 75-letna ženska je izjavila: »Stvar, ki me žene naprej, je, da imam vedno kaj delati. Če nisem imela načrtov in ciljev, nisem mogla ničesar opraviti. Seveda imam zdravstvene težave. Toda tako je z večino ljudi mojih let.«

Ostareli bi se morali ogibati tega, da bi postali nenehni pritoževalci in da ne bi želeli sodelovati. To morda ni lahko, ko nekdo trpi. »Čeprav imam težave z zdravjem,« pravi neki starejši, »te niso zmanjšale moje življenjske radosti. Mislim, da je predvsem pomembno stališče. Življenjske izkušnje iz vseh teh let so me obogatile. Menim, da je ključ do tega, da ostaneš mlad, druženje z mladimi. Njim koristi moja modrost, meni pa njihova energija. Vidite, po srcu sem res mlad.«

Kaj bi lahko storili

Če ste mladi, ali bi morali popraviti svoje mnenje o starosti in s starejšimi bolje ravnati? Če ste ostareli, zakaj si ne bi postavili vprašanj, ki so očrtana v okvirčku? Ali bi lahko v svojih razmerah kaj izboljšali?

Če na vsa vprašanja odgovorite pritrdilno, vam bo redko manjkalo prijateljev, starih ali mladih. Brez dvoma bodo drugi želeli biti ob vas. Najbolje od vsega pa je, da boste uživali v svoji lastni družbi in odkrili, da je življenje lahko v kateri koli starosti zanimivo in polno.

[Okvir na strani 16]

Samopreiskava za ostarele

◻ Ali v prihodnost gledam z upanjem?

◻ Ali sem še vedno radoveden in željan se učiti novih stvari?

◻ Ali se trudim ostati dejaven, kolikor se le da?

◻ Ali vsak dan vzamem tako, kot pač pride, in se ustrezno prilagodim?

◻ Ali sem ob drugih veder in spodbuden?

◻ Ali se trudim ohraniti smisel za humor?

◻ Preprosto rečeno - ali se staram dostojanstveno?

[Okvir na strani 15]

Ali obiskujete starejše?