Vzgajati težavnega otroka

»ALI je bilo danes vse v redu?« vprašuje Susan svojega sina Jimmyja, medtem ko se ta vzpenja v avtomobil. Po koncu pouka je namreč prišla ponj. Ves namrgoden se ne zmeni zanjo. »O, moral si imeti slab dan,« sočutno pripomni. »Ali se želiš o tem pogovoriti?«

»Pusti me pri miru,« zagodrnja v odgovor.

»Samo skrbi me zate. Videti si tako nesrečen. Želim ti pomagati.«

»Ne želim tvoje pomoči!« zavpije. »Pusti me pri miru! Sovražim te. Želim si, da bi bil mrtev!«

»Jimmy!« sopihajoč reče Susan, »ne govori tako z mano ali — ali pa te bom natepla! Samo prijazna sem poskušala biti. Ne razumem, kaj se dogaja s tabo. Nič, kar rečem ali naredim, ti ni pogodu.«

Susan, razburjena in izčrpana zaradi svoje službe tega dne, si utira pot skozi promet in se vprašuje, kako ji je sploh uspelo dobiti takšnega otroka. Počuti se zmedeno, nemočno in jezno, zaradi sina pa jo obhaja tudi nejevolja; poleg tega jo muči občutek krivde. Susan se ga boji peljati domov — svojega lastnega sina. Skoraj je ne zanima več, kaj se je danes zgodilo v šoli. Verjetno jo bo spet poklicala učiteljica. Susan včasih preprosto temu ni kos.

Tako dozdevno preprosti pripetljaji vzplamtijo v zelo močna čustvena doživetja, polna bojazni. Za otroke, ki imajo MPP/HMPP ali pa so kako drugače opisani kot »težavni«, je značilno, da se odzivajo precej ognjevito, ko se spoprijemajo s težavami. Nagibajo se k temu, da hitro izbruhnejo, pri tem pa starše razjezijo, osupnejo in izčrpajo.

Presojanje in poseganje

Značilno za te otroke je, da so bistri, ustvarjalni in izjemno občutljivi. Pomembno je spoznati, da so to zdravi otroci z nenavadnimi potrebami, prav zato pa zahtevajo še posebej veliko razumevanja. Sledi nekaj načel in zamisli, za katere so starši takšnih otrok ugotovili, da so uspešne.

Najprej se je treba naučiti prepoznavati okoliščine in stimulanse, ki otroka razburijo. (Primerjajte Pregovori 20:5.) Za očeta ali mater je bistvenega pomena, da pri otroku opazi znake, še preden pride do čustvenih napetosti, in takoj poseže. Ključni indikator je izraz na obrazu, ki odseva naraščajočo frustracijo in nezmožnost obvladati nastali položaj. Dajte nekaj prijaznih ustnih opozoril, da se mora otrok samoobvladati ali pa ga, če je to treba, tudi izločite iz dane situacije, kar prav tako lahko pomaga. Učinkoviti so na primer premori, ne toliko kot metoda kaznovanja, temveč kot način, da se dá obema, otroku in roditelju, priložnost, da se pomirita in potem razumno nadaljujeta.

V dani ponazoritvi je Jimmy na preprosta vprašanja odgovarjal z neprimernim vedenjem. To je značilno vsakodnevno Jimmyjevo vedenje. Čeprav oče ali mati lahko na to jezo in nejevoljo gledata osebno, je bistveno uvideti, da ti otroci pogosto niso več zmožni dojemati (sklepati), ko so enkrat dosegli svojo raven stresne tolerance. Zato pa je pomembno ravnati preudarno (Pregovori 19:11). V Jimmyjevem primeru bi Susan lahko umirila položaj, tako da bi prenehala s pogovorom in dala sinu čas, da se obvlada, o dnevnih dogodkih pa bi lahko razpravljala kasneje.

Otroci, izčrpani zaradi stresa

Človeška družina se do sedaj še nikoli ni spoprijemala s tako velikanskimi problemi, pritiski in skrbmi kakor prav danes v sodobnem svetu. Časi so drugačni, zahteve so ostrejše in od otrok se več pričakuje. O tem knjiga Good Kids, Bad Behavior (Pridni otroci, slabo vedenje) piše: »Mnoge probleme, ki jih, kot je videti, doživljajo otroci, so lahko povzročila ali pa nanje vplivala spreminjajoča se družbena pričakovanja.« Za MPP/HMPP otroke je lahko šola prava nočna mora. Ko se bojujejo, da bi bili kos svojim lastnim pomanjkljivostim, so prisiljeni prilagajati se eksploziji tehnološkega napredka, naglo spreminjajočega se v okolje, ki bi lahko bilo videti hkrati sovražno in nevarno, to pa samo še povečuje njihove skrbi. Otroci so čustveno preveč nezreli, da bi lahko bili kos tem problemom. Potrebujejo starševsko pomoč.

Zmanjšati trenje

Da bi imeli srečnejše, bolj zdrave otroke, je pomembno zagotoviti urejeno in ustaljeno okolje. Učinkovit načrt za zmanjšanje trenja doma se morda lahko prične s poenostavljenim življenjskim slogom. Ker so ti otroci impulzivni, pretirano aktivni in ker se zlahka lahko odvrne njihovo pozornost, je treba zmanjšati negativen učinek prevelike stimulacije. Zmanjšajte število igrač, s katerimi se takšni otroci smejo hkrati igrati. Sočasno se lotite samo enega opravila ali zamisli, dokler le-to ni končano. Ker so ti otroci sami često neorganizirani, organiziranost do skrajnosti omeji možnost frustracije. Manj ko je stvari, s katerimi se morajo ukvarjati, in bolj ko so le-te dosegljive, lažje je nadzirati, kar je pomembno.

Še en učinkovit način za zmanjšanje stresa doma je uvajanje načrtne, ne stroge rutine, ki otrokom daje občutek ustaljenosti. Časovno točno določen razpored dogodkov v urniku ni tako pomemben kot pa zaporednost le-teh, vrstni red, po katerem si dogodki sledijo. To lahko dosežete tako, da uporabite praktične predloge, kakršni so na primer tile. Poskrbite za primerno prehrano s preprostimi, dobro uravnoteženimi glavnimi obroki in prigrizki v rednih časovnih presledkih. Naj bodo vsakdanji obredi pred spanjem prisrčni, ljubeči in sproščeni. Nakupovanja so lahko prevelik stimulans za pretirano aktivne otroke, zato jih vnaprej načrtujte in potrudite se, da ne boste obiskali preveč trgovin. Kadar greste na izlet, pojasnite, kakšno vedenje pričakujete. Natančni ustaljeni postopki pomagajo otroku s posebnimi potrebami brzdati impulzivno vedenje. Nadalje tudi pomaga, da uvedete nekakšno vnaprejšnje napovedovanje.

Poleg občutka organiziranosti je koristno tudi izmisliti si sistem pravil in pri tem včleniti tudi to, kakšne bodo posledice, če se bodo kršila pravila, o katerih se ne razpravlja. Natančno razložena čvrsta pravila, s katerimi soglašata oba zakonca, določijo otrokom meje sprejemljivega vedenja — prav tako pa tudi učijo, kako nositi odgovornost. Nalepite list s pravili na neko vidno mesto, če je to potrebno (da se pravil spomni oče ali mati, pa tudi otrok). Doslednost je ključ za dosego čustvene varnosti.

Če razumemo otrokova nagnjenja, kar ima rad in do česar ima odpor, ter se vsemu temu prilagodimo, lahko to precej prispeva k blažitvi nepotrebnih pritiskov domá. Ker nenavadno naravo teh otrok označujeta prenapetost in impulzivnost, je lahko sodelovanje z drugimi otroki zelo težaven doživljaj. Zlasti izmenjava igrač je lahko še posebej predmet spora, zato morda starši takšnim otrokom dovolijo, da si izberejo priljubljene stvari, ki jih lahko delijo z drugimi. Nadalje tudi s tem, ko uravnavamo njihovo raven stimulacije, tako da jim omogočimo igranje z majhno skupino otrok in načrtujemo dejavnosti, ki jih ne bodo preveč razdražile, lahko pripomoremo k nadziranju njihovega nizkega čutnega praga.

Pomembno je, da starši vsakemu otroku dopustijo razvijati se na svojstven način in se ogibajo temu, da bi otroka stlačili v nekakšen nepotreben kalup prilagajanja ali ga po njem oblikovali. Če se otroku določena hrana gnusi ali če ne mara neki kos obleke, jo odstranite. Te male bodice, ki razdražijo, preprosto niso vredne prepira. Ne poskušajte pa nadzirati vsega. Bodite uravnovešeni, toda ko sprejmete odločitve o tem, kaj je za neko krščansko družino sprejemljivo, se jih tudi držite.

Nadziranje vedenja

Nepredvidljivi otroci pogosto zahtevajo višjo stopnjo nadzora. Posledica tega je, da se mnogi starši mučijo z občutkom krivde, če morajo često kaznovati. Vendar pa je pomembno sprevideti razliko med disciplino in zlorabo. Po knjigi A Fine Line—When Discipline Becomes Child Abuse (Od kaznovanja otroka do zlorabe je le korak) se baje 21 odstotkov vseh fizičnih zlorab zgodi, ko otroci kažejo napadalno vedenje. Zato se v raziskavi sklepa, da so MPP/HMPP otroci »bolj izpostavljeni fizičnemu zlorabljanju in zanemarjanju«. Prav gotovo je lahko vzgajanje otrok s posebnimi potrebami stresno, toda njihov nadzor mora biti zdrav in uravnovešen. Ker so ti otroci običajno zelo inteligentni in precej tvorni, je za starše pravi izziv, kako obvladati položaj, ki zahteva razsodnost. Takšni otroci so pogosto sposobni opaziti najmanjše razpoke tudi pri najbolj inteligentnem dokazovanju in mu oporekati. Ne dovolite jim! Kot starši obdržite avtoriteto.

Prijateljsko, vendar odločno na kratko pojasnjujte; z drugimi besedami, ne razlagajte preveč in se ne pogajajte o rečeh, o katerih se ne razpravlja. Naj bo vaš »da« da in vaš »ne« ne. (Primerjajte Matevž 5:37.) Otroci niso diplomati; zato takšna pogajanja vodijo v prepire, jezo in frustracijo ter lahko celo prerastejo v vpitje in nasilje. (Efežanom 4:31) Podobno se tudi ogibajte tega, da preveč opozarjate. Če je treba kaznovati, kaznujte in to takoj. Knjiga Raising Positive Kids in a Negative World (Vzgojiti pozitivne otroke v negativnem svetu) spodbuja: »Umirjenost, samozavest in odločnost — to je vse, za kar pri avtoriteti gre.« Nadalje se ozrite na odlične nasvete, ki jih daje časopis The German Tribune: »Vedno govorite otroku tako, da boste ohranili njegovo pozornost: pogosto omenjajte njegovo ime, stalno imejte neposreden stik, iz oči v oči, in uporabljajte preprost jezik.«

Do zlorabe pride, ko se starši ne obvladajo več. Če oče ali mati vpijeta, potem se že ne obvladata več. Petnajsto poglavje Pregovorov (EI) govori o vzgoji in disciplini otrok. Na primer četrta vrstica pravi: »Miren jezik je drevo življenja, njegova izprijenost pa rani duha.« Osemnajsta vrstica: »Togoten človek povzroča zdražbo, potrpežljiv [počasen za jezo, NW] pa pomiri prepir.« In na koncu še osemindvajseta vrstica: »Srce pravičnega premišlja, kaj naj odgovori.« Zato je pomembno zavedati se, ne samo kaj rečemo, temveč tudi kako to rečemo.

Pohvala, ne graja

Ker težko vzgojljivi otroci delajo reči, ki so ustvarjalne, nenavadne, celo blazne, se lahko starši kaj hitro zatečejo k dlakocepstvu, norčevanju, grajanju in v jezi k ustnemu ali telesnemu napadu. Vendar po Bibliji Today’s English Version v Listu Efežanom 6:4 starše pouči, naj vzgajajo otroke s »krščansko disciplino in poukom«. Kako je Jezus discipliniral zablodele? Jezus je ljudi vzgajal in učil s poučno disciplino ter z njimi ravnal nepristransko in odločno. Disciplina je proces, metoda poučevanja, ki jo je treba, ko gre za otroke, znova in znova ponavljati. (Glejte članek »Biblijsko gledišče: ,Poboljševalna šiba‘ — staromodna zadeva?« v decembrskem Prebudite se! 1992.)

Primerna disciplina ustvarja vzdušje zaupanja, topline in trdnosti; torej, kadar je treba kaznovati, naj bi to storili z obrazložitvijo. Pri vzgoji otrok ni takojšnjih rešitev, ker se otroci učijo postopoma, sčasoma. To zahteva veliko prizadevnosti in ljubezni, veliko časa in dela, če želimo pravilno vzgojiti katerega koli otroka, še zlasti težko vzgojljivega. Naslednji kratek pregovor nam je lahko v pomoč, če si ga zapomnimo: »Povejte, kaj mislite, mislite tisto, kar govorite, in storite, kar govorite, da boste storili.«

Eden od najneugodnejših vidikov problema, kako ravnati z otroki, ki se vedejo težavno, je njihovo pretirano hrepenenje po pozornosti. Prevečkrat je pozornost, ki so je deležni, negativna, namesto pozitivna. Zato hitro opazite, pohvalite ali nagradite lepo vedenje ali dobro opravljeno delo. To je za otroka zelo spodbudno. Sprva bo morda vaše prizadevanje videti pretirano, toda zaradi rezultatov se izplača. Otroci potrebujejo majhne, vendar takojšnje nagrade.

Izkušnja Gregovega očeta

»Za najinega sina so pri petih letih, ko je bil v vrtcu, ugotovili, da ima HMPP. Odpeljala sva ga k pediatru, ki je potrdil, da ima Greg zanesljivo HMPP. Povedal nama je: ,Za to ni kriv on in niste krivi vi. On ne more nadzirati ali spremeniti okoliščin, vi pa lahko.‘

Na te besede se dostikrat spomniva, ker nama jasno kažejo, da imava kot starša veliko odgovornost pomagati najinemu sinu, da se lahko spoprijema s HMPP-jem. Tistega dne naju je zdravnik poslal domov z literaturo, ki bi jo naj prebrala. Verjameva, da je bilo znanje, ki sva si ga pridobila v zadnjih treh letih, pri izpolnjevanju najinih starševskih odgovornosti do Grega, zelo pomembno.

Pri vzgajanju HMPP otroka je bistvenega pomena, da stimuliramo primerno vedenje, opozarjamo, če je treba, ter kaznujemo slabo vedenje. Bolj ko boste organizirani in dosledni, boljši bodo rezultati. Te preproste ugotovitve so najbrž ključni dejavnik pri vzgajanju HMPP otroka. Vendar je to laže reči, kakor pa storiti, ker morate to storiti velikokrat na dan.

Sredstvo, za katero sva ugotovila, da je najučinkovitejše, je premor. Kadar koli se zatečeva k premorom, da bi spremenila slabo vedenje, vedno pričneva uresničevati program stimulacije, da bi spodbodla bolj pozitivno vedenje. Ta stimulans je lahko pohvalna beseda, objem, tudi kako darilce ali posebna ugodnost. Šli smo v trgovino in kupili nalepni pano. Na vrh smo napisali, kakšno je primerno vedenje. Vsakič, ko vidiva Grega, da se primerno vede, mu dava nalepko, da jo nalepi na svoj pano. Ko je pano poln, recimo dvajset nalepk, dobi nagrado. Običajno je to nekaj, kar ima res rad, na primer to, da gremo v park. To pomaga, ker ga spodbuja k dobremu. Na pano nalepi nalepke in lahko vidi, kako mu gre ter kako blizu je nagradi.

Še ena za naju učinkovita metoda je, da dava Gregu možnost izbire. Namesto neposredne zahteve mu dava možnost izbire. Ali se bo primerno vedel ali pa bo nosil logične posledice. To ga uči odgovornosti in pravilnega odločanja. Če se kaj stalno pojavlja kot težava, na primer neprimerno vedenje v trgovini ali restavraciji, potem lahko uporabiva nalepni pano z nagrado. Tako vidi koristi, ki jih ima, če se primerno vede, midva pa mu izraziva priznanje, ker se je izboljšal.

Večina ljudi se ne zaveda, da HMPP vpliva na otrokovo zmožnost obvladovanja vedenja in odzivov. Mnogo ljudi verjame, da ti otroci lahko nadzorujejo dolžino časa, ko so lahko pozorni, če se le bolj potrudijo; ko pa otrokom to ne uspe, so krivi starši.

Za HMPP otroka je fizično nemogoče, da bi na občinskem shodu v kraljestveni dvorani dve uri sedel pri miru. Nikoli ne bova pozabila, kako je Greg pri svojih petih letih pred vsakim shodom jokal in naju spraševal: ,Ali je to dolg shod ali kratek?‘ Zelo je jokal, ko smo imeli dveurni shod, ker je vedel, da tako dolgo ne bo mogel sedeti pri miru. Zaradi motnje in omejitev, ki jih le-ta prinese, morava to opravičevati. Veva, da Jehova razume motnjo bolje kakor kdor koli drug, to pa tolaži. Sedaj Greg ne jemlje zdravil in opravlja dolžnosti kot vsak učenec njegove starosti.

Ker je Jehova najino upanje in ker imava oči uprte v novi svet, naju to krepča. Najino upanje že sedaj Gregu veliko pomeni. Res se razburi, celo solze mu stopijo v oči, ko pomisli, kako bo Jehova na rajski zemlji odstranil HMPP.«

[Okvir na strani 9]

Možne nagrade za lepo vedenje:

1. POHVALA — ustno priznanje za dobro opravljeno delo; izraženo cenjenje za lepo vedenje, ki ga spremlja ljubezen, objemi in z obraza sijoča toplina.

2. PANÓJSKI SISTEM — obešen na vidnem mestu, s privlačnimi nalepkami ali zvezdicami, s čimer spodbudimo lepo vedenje.

3. SEZNAM DOBRIH STVARI — sprejemljivih in hvalevrednih dosežkov. Vsakič, ko otrok naredi kaj dobrega, ne glede na to, kako majhna je ta stvar, zapišite jo in preberite družinskemu članu.

4. VEDENJSKI BAROMETER — odvisno od otrokove starosti, dodajajte v vrček zrnca ali bonbončke, ko otrok naredi kaj dobrega (zaznavna stimulacija). Cilj je vpeljati točkovni sistem, s katerim zagotovimo nagrado, ki morda včlenjuje nekaj, kar je družina tako ali tako že nameravala storiti, na primer to, da gre v kino, na drsanje ali jest v restavracijo. Namesto da otroku poudarjate: »Če ne boš priden, ne bomo šli,« raje poskusite: »Če boš priden, bomo šli.« Namen tega je spremeniti negativno razmišljanje v pozitivno, pri tem pa moramo biti razumni in dati na razpolago dovolj časa, da do te spremembe sploh lahko pride.

[Slika na strani 7]

Pogovori lahko včasih čustveno vzplamtijo

[Slika na strani 8]

Ko sprejmete kakšne odločitve, jih pojasnite in se jih držite

[Slika na strani 10]

Otrok na nalepni pano ponosno dodaja novo nalepko