Zakaj so nekateri otroci tako težavni

»Genetski vplivi, kemični procesi in pojavi v možganih ter nevrološki razvoj močno pripomorejo k temu, kdo smo kot otroci in kaj postanemo kot odrasli.« (STANLEY TURECKI, M.D.)

VSAK otrok odrašča na edinstven in svojstven način. Otroci kažejo mnogo svojskih lastnosti in razpoloženj, ki so videti prirojena — lastnosti, ki jih starši morda nadzirajo le malo ali pa sploh ne. Res je, da so vedno obstajali razposajeni, nemirni in razgrajaški otroci. Tudi najboljši starši imajo lahko otroka, ki ga je težko vzgajati.

Vendar zakaj je določene otroke toliko težje in izzivalneje vzgajati? Število otrok, ki prestajajo resne vedenjske težave, narašča. Na splošno se zdravniki in raziskovalci strinjajo, da od pet do deset odstotkov vseh otrok kaže pretiran nemir in da nezmožnost teh otrok pozorno poslušati, zbrati se, ubogati pravila ter obvladovati dražljaje povzroča številne težave njim, njihovim družinam, učiteljem in vrstnikom.

Dr. Bennett Shaywitz, profesor pediatrije in nevrologije na Yaleski univerzitetni medicinski šoli, se osredotoča na to, kar bi lahko bil ključni problem: »podedovane motnje pri določenih kemičnih snoveh v možganskih nevrotransmiterskih sistemih«, ki regulirajo delovanje možganskih celic in možganom lajšajo uravnavanje vedenja. Ne glede na to, kar že povzroča, da je otroka težko vzgajati, pa naj bi se starši najprej poučili o tem, kako učinkovito brzdati otrokovo vedenje, ter da raje bodrijo in podpirajo kakor pa kritizirajo in oštevajo.

V biblijskih časih so bili starši odgovorni za izobraževanje in vzgajanje svojih otrok. Zavedali so se, da bosta disciplina in pouk iz Božjih zakonov zmodrila njihovega otroka (5. Mojzesova 6:6, 7; 2. Timoteju 3:15). Torej je to starševska od Boga dana odgovornost, da si kljub natrpanemu urniku kolikor se da prizadevajo zadostiti otrokovim potrebam, še zlasti pa, da se na nesprejemljivo vedenje odzovejo ustvarjalno. Ker mnogo vedenjskih težav, opaženih v današnji pediatrični praksi, včlenjuje otroke, ki so hiperaktivni, impulzivni ali nepazljivi, bo morda v pomoč razpravljanje o MPP-ju in HMPP-ju kot dejavnikih pri težko vzgojljivih otrocih.a

V 1950-ih so te motnje imenovali »minimalna možganska disfunkcija«. Kot pravi pediatrični nevrolog dr. Jan Mathisen, so ta termin prenehali uporabljati, ko so odkritja pokazala, da »MPP sploh ni možganska poškodba«. Dr. Mathisen trdi: »MPP je dozdevna okvara v določenih možganskih predelih. Še vedno nismo prepričani, za kakšne nevrokemične težave gre, vendar menimo, da je v to vpletena kemična snov v možganih, imenovana dopamin.« Dr. Mathisen domneva, da je težava v uravnavanju dopamina. »Verjetno ne gre le za eno samo kemično snov, temveč za zvezo med več kemičnimi snovmi,« je pristavil.

Čeprav je še vedno veliko neodgovorjenih vprašanj o tem, kaj povzroča MPP, pa se raziskovalci na splošno strinjajo z dr. Mathisenom, da je kronično slabo nadzorovanje pozornosti, impulzivnosti in motorične dejavnosti nevrološkega izvora. Nedavno je študija, ki so jo vodili dr. Alan Zametkin in raziskovalci National Institute of Mental Health (Narodnega inštituta za mentalno zdravje) v Združenih državah, prvič do sedaj odkrila povezanost MPP-ja s posebno metabolično nepravilnostjo v možganih, čeprav so raziskovalci priznali, da »morajo še veliko raziskovati, da bi našli bolj določne odgovore«.

Šola predstavlja pravi izziv

Šola je ponavadi za otroke, katerih pozornost se zlahka odvrne, ki so kronično nepazljivi, impulzivni ali pretirano aktivni, zelo težka, ker se v šolskem razredu zahteva po koncentraciji in tišini zelo poveča. Ker takšni otroci težko dlje ostanejo osredotočeni na kar koli, jim ne preostane nič drugega, kot da so skrajnostno preveč aktivni. Pri nekaterih je pomanjkanje pozornosti tako veliko, da ne morejo vzdržati pri običajnem učenju, naj bo to doma ali v šoli. Nič nenavadnega torej ni, če so zaradi tega, ker se v vedenju težko obvladajo in ker težko precenijo posledice svojih dejanj, kaznovani bodisi zaradi zastraševanja sošolcev bodisi burkavosti.

Na koncu pa ustvarijo klavrno predstavo o sebi in se morda trajno označijo za »slabe« in »neumne« ter skladno s tem tudi ravnajo. Ker dobivajo slabe ocene, ne glede na to, koliko se trudijo, so ti otroci podvrženi stalnemu neuspehu, h kateremu sami prispevajo.

Osupli starši postanejo zelo zaskrbljeni in zmedeni zaradi otrokovega razgrajaškega vedenja. Občasno lahko pride do razdora med zakoncema, ker za nastale okoliščine krivita drug drugega. Mnogi starši porabijo precej časa za to, da v jezi neprestano ponavljajo slabo, pozabljajo pa na dobro. Zaradi tega njihovi odzivi na odklonilne vedenjske vzorce povzročijo še bolj neuspešno medsebojno sodelovanje. Tako se družina in do neke mere tudi drugi, ki sodelujejo z otrokom, z njim stalno kosajo za nadzorstvo, ker ne razumejo in ne znajo brzdati vedenja težavnega otroka — otroka, ki morda ima ali pa nima motnje pomanjkanja pozornosti.

Osebna izkušnja Ronniejeve matere

»Od tistega trenutka, ko je Ronnie prišel na svet, ni bil nikoli srečen, temveč nenehno razdražljiv in jokav. Zaradi alergij je imel kožne izpuščaje, ušesne infekcije in stalno diarejo.

Ronniejeve motorične sposobnosti so se že zgodaj dobro razvile ter je zelo hitro sedel pokonci, stal in potem hodil — ali naj kar rečem, tekel. Hitela sem, da sem, medtem ko je spal, opravila vsa gospodinjska dela. Ko se je namreč moj mali ,tornado‘ zbudil, sem bila zaposlena s tem, da sem njega, pa tudi hišo, poskušala obvarovati pred poškodbami, medtem ko je on dirkal naokrog in se zapikoval v vse, kar ga je zanimalo; to pa je bilo večino stvari!

Pozoren na kaj je bil lahko le kratek čas. Nič ni za dalj časa pritegnilo njegove pozornosti. Sovražil je, če je moral sedeti pri miru. Seveda so se težave pojavile takrat, ko sva ga kam vzela s seboj in je tam moral mirno sedeti — še zlasti na občinskih shodih. Našeškati ga, ker ni tiho sedel, je bilo brez pomena. Enostavno tega ni mogel. Mnogo dobronamernih ljudi se je pritožilo ali nama dalo kakšen nasvet, toda nič ni pomagalo.

Ronnie je bil bister in ko je bil star približno tri leta, smo pričeli z vsakodnevnim kratkotrajnim bralnim programom. Pri petih letih je že kar dobro bral. Potem je šel v šolo. Po mesecu dni sem prejela povabilo, naj se oglasim pri učiteljici in se z njo pogovorim. Povedala mi je, da ko je prvič videla Ronnieja, je bil videti kakor angelček, toda sedaj je, po mesecu dni z njim v razredu, kakor da prihaja iz nasprotnega kraja! Povedala mi je, da neprestano skače, spotika druge otroke ali pa jih vleče. Ne more biti tiho ali sedeti pri miru, in tako moti ves razred. Primanjkovalo mu je samoobvladanja. Opazila je tudi, da pričenja kazati uporniškega duha. Predlagala je, naj ga dava v posebni izobraževalni razred in ga odpeljeva k zdravniku, ki nama bo predpisal zdravilo za pomiritev. Bila sva obupana!

Zdravilo ni bila primerna izbira za Ronnieja, vendar nama je pediater dal nekaj praktičnih predlogov. Menil je, da je Ronnie bister in se zato dolgočasi; tako je predlagal, naj Ronnieja nenehno zaposlujeva, mu izkazujeva veliko veliko ljubezni ter da naj bova potrpežljiva in pozitivna. Mislil je, da Ronnie z leti in s spremembo prehrane ne bo več tako težaven.

Spoznala sva, da morava z najinim otrokom ravnati zelo previdno in mu pomagati, da se bo naučil usmerjati energijo v pravo smer. To pa je zahtevalo veliko časa; tako sva spremenila najin vsakodnevni urnik in porabila veliko ur, da sva z njim delala šolske naloge ter ga potrpežljivo poučevala in mu pojasnjevala reči. Prenehala sva uporabljati negativne besede ali ga kriviti za njegovo nepremišljenost in nagajivost. Najin cilj je bil, da mu dvigneva samospoštovanje. Raje sva z njim razpravljala, kakor pa mu ukazovala in zahtevala. Kadar koli sva se odločala o čem, kar je včlenjevalo tudi njega, sva ga vprašala za mnenje.

Nekatere reči, ki so bile za druge otroke povsem naravne, za Ronnieja niso bile tako preproste. Na primer, moral se je naučiti, kako biti potrpežljiv, miren, kako sedeti pri miru in kako obvladati svojo pretirano telesno aktivnost. Vendar se je vse to dalo obvladati. Ko je enkrat razumel, da si mora zavestno prizadevati za to, da bi se umiril in razmislil o tem, kar dela ali kaj namerava storiti, se mu je dvignila samozavest in pričel se je uspešno prilagajati. Pri trinajstih letih je bilo njegovo vedenje normalno. Na srečo je od takrat dalje vse šlo gladko, tudi med običajno uporniškimi mladostniškimi leti.

Plačilo, ki sva ga dobila, ker sva Ronnieju izkazovala veliko ljubezni in mu posvetila čas ter bila z njim potrpežljiva, je bilo bogato!«

[Podčrtne opombe]