Starši, zavzemite se za otroka

STARŠI svojim sinovom in hčeram želijo najboljše. Krščanski apostol Pavel je očetom zapovedal, naj otroke vzgajajo tako, kakor zahteva Bog (Efežanom 6:4). Kralj Salomon je v davnih dneh svetoval mladim: »Bodi pozoren na to, kaj ti govorita oče in mati. Njuno poučevanje bo izboljšalo tvoj značaj« (Pregovori 1:8‚ 9, Today’s English Version).

V katerem pogledu torej šole ustrezajo starševskim načrtom za izobraževanje? In kakšen bi moral biti odnos starši–učitelji?

Vloga staršev in učiteljev

»Starši so [. . .] svojim otrokom najpomembnejši učitelji,« zatrjuje Doreen Grant, avtorica raziskave o vplivu šole na družinsko vzdušje. Vendar vi, starši, temu mnenju morebiti težko pritrdite.

Mogoče vidite, da so se od tedaj, ko ste vi hodili v šolo, metode poučevanja kar precej spremenile. Dandanes so v šolah doslej neznani predmeti, na primer, množična sredstva obveščanja, zdravstveno izobraževanje in mikroelektronika. Zaradi tega so nekateri starši stike s šolo kar se da omejili. »Pogovor z otrokovimi učitelji lahko pri sicer zelo samozavestnih starših povzroči, da se počutijo kot meter dvajset veliki petletniki,« piše dr. David Lewis v delu Help Your Child Through School. »Nekateri se vedejo otročje, namesto da se z učitelji o težavah ali skrbeh pogovorijo kot odrasli.«

Nekateri starši pa gredo k otrokovim učiteljem šele tedaj, ko se pojavijo resne težave. In še tedaj se največkrat samo pritožujejo. Vendar bi starši morali, in mnogi tudi tako delajo, s sodelovanjem z učitelji tudi sami precej pomagati pri šolanju.

Odgovornost starševstva vam nalaga, da ste seznanjeni in se zanimate za to, kaj se vaš otrok v šoli uči. Zakaj? Zato, ker učitelji kot takšni moralno vplivajo na vaše otroke. Učiteljeve vrednote vplivajo na učence, ker otroci v njem vidijo vzorec za posnemanje. Večina učiteljev rada sodeluje z učenčevimi starši.

Na jugu Nemčije je neki šolski ravnatelj pisal staršem: »Učitelji opažamo, bolj kot v prejšnjih letih, da so učenci, vsi po vrsti, še posebej tisti, ki začnejo hoditi v šolo [v Nemčiji s šestim letom], že zelo grobi, brezčutni in povsem nevzgojeni. Mnogi so čisto razbrzdani; ne vedo, kaj smejo in kaj ne; so skrajno sebični in nedružabni; brez razumljivega vzroka postanejo agresivni ter davijo in brcajo [druge].«

Ta isti prosvetni delavec je še zapisal: »Čeprav imamo učitelji zaradi tega veliko več težav, se ne pritožujemo. Moramo pa priznati, da kljub vsemu trudu sama šola otrok ne more izšolati in vzgojiti. Vas, spoštovani starši, bi radi spodbudili, da bi sami bolj in odločneje posegli v vzgojo otrok; ne prepustite jih televiziji ali cesti, ker je osebnosten razvoj otroka in pouk vedenja v resnici vaš del [odgovornosti].« (Podčrtano od nas.)

Veliko staršev kljub takšni prošnji učiteljev za sodelovanje še vedno okleva s pomočjo. »Ne zato, ker bi bili brezbrižni, prezaposleni ali premalo samozavestni, temveč ker trdno verjamejo, da ima to, kako dober ali slab je otrok v šoli, kaj malo opraviti z vzgojo, tak da je pač zaradi svojih genov,« trdi David Lewis. Toda to enostavno ni res.

Tako kakor lahko domači problemi vplivajo na otrokovo delo v šoli, lahko primerno družinsko življenje pomaga, da otrok iz šole kar največ potegne. »Učni uspeh ali polom je veliko bolj odvisen od družinskega vzdušja kakor pa od šole,« je ugotovila neka raziskava o izobraževanju. V delu How to Help Your Child Through School se strinjajo: »Celo najbolj zaposleni starši bi morali vedeti, da lahko njihovo stališče — njihovo zanimanje in spodbujanje, pa čeprav od daleč — odločilno vpliva na otrokov napredek.«

Kako bi torej lahko dobro sodelovali z učitelji vašega otroka?

Bodite otrokov zagovornik

1) Dejavno se zanimajte, kaj se vaš otrok uči v šoli. Najbolje kar takoj, ko otrok začne hoditi v šolo. Manjši otroci so za starševsko pomoč na splošno sprejemljivejši kakor odraščajoči.

Z otrokom skupaj bêrita. »Kakšnih 75 odstotkov formalnega znanja se pridobi z branjem,« pravi David Lewis. Tako lahko odločilno vplivate na to, da se bo otrok naučil tekoče brati. Raziskovanje kaže, da otroci, ki so jih doma naučili brati, prekašajo tiste, ki so jih učili branja v šoli.

Podobno lahko otroku pomagate pri pisanju in seveda pri računanju. Šolnik Ted Wragg pravi: »Ni treba, da ste matematični genij, da bi pomagali pri osnovah računanja.« Tudi če se morate v branju, pisanju ali računanju izboljšati, seveda nikar ne oklevajte in se iskreno zanimajte za to, kar se vaš otrok uči.

2) Z otrokovim učiteljem se posvetujte o učnem načrtu. Če preberete opis šolskega načrta, boste vedeli, kaj bodo otroka učili. Naredite to, preden se pouk začne, pa boste pozorni na težavna področja. Če pa se z učiteljem pogovorita še o tem, kako bi lahko spoštoval vaše starševske želje, si boste ustvarili pot dobrega sodelovanja. Hodite na roditeljske sestanke. Ob odprtih dnevih pojdite v šolo in se pogovarjajte z otrokovimi učitelji. Takšni stiki se izkažejo koristni, še posebej, če nastanejo težave.

3) Pomagajte otroku, naj se odloči. Poizvedite, kaj je otroku všeč in kaj ne. Pogovorite se z njim o ciljih, ki so vredni truda. Z učitelji se posvetujte o možnih izbirah. Oni namreč poznajo težave, ki se pojavijo in bi lahko omejile izbiro predmetov.

Z odkritim komuniciranjem se lahko ognete slabemu počutju. V mnogih šolah na bistrejše učence pritiskajo, naj gredo v višje šole. Toda dijaki, ki so si za glavno poslanstvo izbrali krščansko službo, raje ne nadaljujejo šolanja na univerzah. Če se že odločijo za dopolnilno šolanje, si izberejo študij nečesa, s čimer se bodo finančno vzdrževali. Vestni učitelji včasih zmotno menijo, da ti učenci s tem zavračajo vse, kar so jih skušali naučiti. Če boste učiteljem potrpežljivo pojasnili, da so otroku v njegovi izbiri področja odprte možnosti dodatne izobrazbe, bodo pomirjeni, da krščanski starši niso proti nadaljnjemu pridobivanju znanja.a

Ustrezen korak

Zapomnite si, da se boste, če sta si z otrokom prijatelja, ki se pač o vsem pogovorita, lahko izognili mnogim skrbem in srčnim bolečinam, ki bi jih povzročilo otrokovo šolanje. (Prosimo, preberite okvirček z naslovom »Koraki do dobre komunikacije starši–učitelji«.)

Namesto da se pritožujete in kritizirate, pomagajte otroku tako, da se posvetujete z učitelji in z njimi sodelujete. Tako boste vašemu otroku pomagali, da bo iz šolanja kar največ pridobil.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 10]

Koraki do dobre komunikacije starši–učitelji

1. Spoznajte se z otrokovimi učitelji.

2. Dvakrat premislite, preden se o čem pritožite.

3. Pomirite se, preden govorite z učiteljem, najsi boste še tako vznemirjeni ali jezni.

4. Preden se sestanete z učiteljem, si zapišite, kaj bi ga radi vprašali, zapišite si tudi, kaj bi radi s pogovorom dosegli.

5. Odločno in jasno povejte, kaj mislite, zatem pa z učiteljem preglejta, kako bi se dalo rešiti vsako težavo.

6. Vživite se v vlogo učitelja. Vprašajte se, kaj bi storili, če bi bili na njegovem mestu. To vam bo pomagalo do zadovoljive rešitve.

7. Pozorno poslušajte in govorite, kadar je treba. Ne bojte se vprašati, če česa ne razumete. Če se s povedanim ne strinjate, spoštljivo razložite, zakaj ne.

(Povzeto po delu dr. Davida Lewisa Help Your Child Through School.)

[Slike na strani 9]

Bêrite z otrokom

[Slike na strani 9]

Obiščite učitelje in se pogovorite o učnem načrtu

[Slike na strani 9]

Pomagajte otroku pri izbiri