Addie je odgovor našla pozno, vendar ne prepozno

To je zgodba o črnki in njenem 87-letnem iskanju socialne pravičnosti. Sedi na hlodu in ribari na robu močvirja. Njena koža je gladka, njena pamet čista in njeno vedenje dostojanstveno. Je odločna, izkušena, inteligentna, vendar v njenih očeh lahko opazite duhovitost in šegavost, pa tudi prijetno skromnost. Je velika mojstrica v pripovedovanju zgodb. Očitna je njena afriška dediščina, pomešana s spomini iz oddaljenega Juga. Prisluhnite ji, ko zopet oživlja svoje življenje.

»MOJA STARA mama se je rodila na ladji, ki je prevažala sužnje, na poti iz Afrike v Georgio. Bila je tako slabotna, da ni nihče pričakoval, da bo preživela. Tako bolnega otroka so prodali skupaj z njegovo mamo. To je bilo okrog leta 1844. Temu otroku je bilo ime Rachel.

Dewitt Clinton je za svojega strica upravljal bombažno plantažo. Rachel je z Dewittom zanosila mojega očeta, Isaiah Clintona, ki se je rodil junija 1866. Klicali so ga Ike. Kot deček je pogosto jahal na istem konju skupaj z Dewittom in se naučil vse o upravljanju plantaže. Nekaj let kasneje je Dewitt rekel Iku: ,Prišel je čas, da si v tem svetu sam priskrbiš vsakdanji kruh.‘ Nato je izza pasu potegnil mošnjo in jo dal Iku.

Po tem je moj oče odšel delat h gospodu Skinnerju, postal nadzornik njegove plantaže in se poročil z Ellen Howard. Rodila sem se 28. junija 1892 v Burke Countyju, blizu Waynesbora, Georgia. Takrat je bilo zame življenje čudovito. Komaj sem čakala, da pridem iz hiše in vidim, kakšno neki je življenje. Mama me je zadrževala, da bi mi lahko zadaj na obleki zvezala pentljo. Vsak dan sem jo slišala govoriti: ,Zveži ji pentljo in jo spusti.‘ Splezala sem na prečko med ročicama za plug, da bi bila v očetovi bližini.

Nekega dne, med poletno nevihto, je strela na odprtem polju zadela gospoda Skinnerja in njegovega konja. Oba sta umrla. Gospa Skinner je bila ženska s Severa. Vsi prebivalci Burke Countyja so jo sovražili za to, kar je storil general Sherman, ko je požgal Atlanto. Sovražili so jo bolj kakor črnce! Gospa Skinner pa se jim je maščevala. Po smrti svojega moža je iz kljubovalnosti plantažo prodala mojemu očetu, črncu. Predstavljajte si, da je ob prelomu stoletja črnec lastnik plantaže v Georgii!

Gospod Neely in trgovina z mešanim blagom

Ko je ata kaj potreboval, je odšel h gospodu Neelyju, ki je bil lastnik trgovine z mešanim blagom. Imeli so vse. Če ste potrebovali hišnega zdravnika, ste šli v to trgovino. Če ste potrebovali krsto, ste šli v to trgovino. V tej trgovini se ni nič plačevalo; zneski so se zapisovali, plačali pa kasneje, ko je nastopilo obdobje obiranja bombaža. Neely je ugotovil, da ima ata v banki denar, zato nam je nosil vse mogoče reči, ki jih nismo potrebovali — hladilno torbo, šivalni stroj, strelno orožje, kolesa, dve muli. ,Tega ne potrebujemo!‘ je govoril ata. Neelyjev odgovor: ,To je darilo. Zapisal bom znesek, plačali pa boste kasneje.‘

Nekega dne se je na našo farmo pripeljal Neely z velikim črnim avtomobilom. Ata je rekel: ,Gospod Neely, ne potrebujemo ga! Nihče ga ne zna voziti ali ga vzdrževati, in vsi se ga bojimo!‘ Neely se za ta komentar ni zmenil. ,Obdrži ga, Ike. Zapisal bom znesek, plačal pa ga boš kasneje, eden od mojih fantov pa bo tvoje delavce naučil, kako ga voziti.‘ Od avtomobila nismo imeli nobenih koristi. Rotila sem ata, naj me enkrat z enim od delavcev pusti, da grem po bencin. Ata je rekel: ,Ne dotikaj se ga; poznam te!‘ Kakor hitro nas je ata izpustil iz oči, sem dejala: ,Naj jaz poskusim. Ata ve, da bom to storila.‘ Nenadoma se je avtomobil začel hitro premikati, jaz pa sem skozi grmičevje in med drevjem zavijala enkrat levo drugič desno. Pristala sem v potoku.

Vprašala sem ata, zakaj ni zavrnil vseh teh predmetov, on pa je odgovoril: ,To bi bila velika napaka, žalitev. Poleg tega pa KKK [Ku Klux Klan] ne ravna grobo z Neelyjevimi črnci.‘ Tako smo plačali vse te predmete, ki jih nismo potrebovali. Razmišljala sem o tem, kar je ata vedno govoril: ,Ne kupuj, česar ne potrebuješ, ker boš kmalu potrebovala, česar ne boš mogla kupiti.‘ Sovražila sem gospoda Neelyja!

Ko so prvega januarja 1900 vsi proslavljali prihod novega stoletja, je mama na porodu četrtega otroka umrla. Takrat sem imela komaj osem let, vendar sem atu ob grobu rekla, da bom jaz skrbela zanj.

Mamina mama je pomagala prebroditi težave z nami otroki. Ime ji je bilo Mary. Bila je zelo verna in je imela zelo dober spomin, vendar ni znala pisati ne brati. Velikokrat sem bila v kuhinji in jo zasipavala z vprašanji. ,Zakaj se belci ne želijo ukvarjati s črnci, ko pa pravijo, da so pred Bogom vsi enaki? Ko odidemo v nebesa, ali bodo tam tudi vsi belci? Ali bo tam gospod Neely?‘ Mary je odgovarjala: ,Ne vem. Tam se bomo vsi dobro imeli.‘ Jaz v to nisem bila tako prepričana.

,Stara mama, kaj bomo počeli v nebesih?‘ ,Oh, hodili bomo po ulicah, tlakovanih z zlatom! Nadeli si bomo krila in leteli od drevesa do drevesa!‘ Mislila sem si: ,Raje bi se zunaj igrala.‘ Tako ali tako nikoli nisem želela iti v nebesa, ampak tudi v pekel nisem želela priti. ,Stara mama, kaj bomo jedli v nebesih?‘ Odgovorila je: ,Oh, jedli bomo med in pili mleko!‘ Vzkliknila sem: ,Toda jaz ne maram ne mleka ne medu! Stara mama, umrla bom od lakote! Umrla bom od lakote v nebesih!‘

Pričela sem z izobraževanjem

Ata je želel, da bi se izobrazila. Leta 1909 me je poslal na Tuskegeejski inštitut v Alabami. Ravnatelj in srce šole je bil Booker T. Washington. Študentje so ga klicali ata. Zelo veliko je potoval in zbiral denar za šolo. Precej ga je dobil od belcev. Ko je bil v šoli, nas je takole poučeval: ,Izobražujte se. Zaposlite se in varčujte. Nato najamite kos zemlje. Nikoli naj se ne zgodi, ko pridem k vam na obisk, da najdem nepokošeno travo, nepobeljeno hišo ali razbita okna, v njih pa natlačene cunje, ki bi vas varovale pred mrazom. Bodite ponosni. Pomagajte svojemu ljudstvu. Pomagajte mu, da si z izobraževanjem in trdim delom izboljša svoj položaj. Vi ste lahko za zgled.‘

Ljudstvo je vsekakor potrebovalo izboljšanje. To so dobri ljudje — v njih je veliko dobrega. V preteklosti obstajajo stvari, ki bi se jih belec moral spominjati, ko razmišlja o črncu. Črncu ni bila dana priložnost za učenje. Učiti črnca je bilo v suženjstvu proti pravilom. Mi smo edini ljudje, ki smo v to deželo prišli proti svoji volji. Drugi so hrepeneli po tem, da bi prišli vanjo. Mi nismo. Vklenili so nas v okove in nas pripeljali sem. Prisilili so nas, da smo jim tristo let zastonj delali. Tristo let smo delali za belca, od njega pa nismo dobili niti dovolj hrane ali obleke. Prisilil nas je, da smo delali od jutra do večera in nas za vsako malenkost prebičal. Ko pa nas je osvobodil, nam še vedno ni dal priložnosti za učenje. Želel je, da delamo na farmi, tudi naši otroci naj bi delali enako in hodili v šolo tri mesece na leto.

Ali veste, kakšna šola je to bila? Majhna cerkev, ker za črnca ni bilo šole. Klopi so bile neobdelane. Junij, julij in avgust, najbolj vroči meseci v letu. Na oknih ni bilo nobene mreže proti mrčesu. Otroci so sedeli na tleh. Na voljo je bil samo en učitelj za 103 učence in ker ni bilo mreže na oknih, je notri priletelo veliko mrčesa. Kaj lahko otroka naučiš v treh mesecih? Neke poletne šolske počitnice na Tuskegeeju sem učila 108 učencev vseh starosti.

Leta 1913 sem diplomirala kot medicinska sestra. Leta 1914 sem se poročila s Samuelom Montgomeryjem. Kasneje se je odšel borit v prvo svetovno vojno, jaz pa sem pod srcem nosila svojega edinega otroka. Samuel je kmalu po svoji vrnitvi umrl. S svojim mladim sinom sem z vlakom odpotovala na obisk k sestri v Illinois, ker sem pričakovala, da bom tam našla delo medicinske sestre. Vse črnce so usmerili na vagon tik za parno lokomotivo na premog. Bilo je vroče, okna so bila odprta in pokriti smo bili s sajami in pepelom. Naslednji dan nam je zmanjkalo sendvičev in mleka za otroka. Poskušala sem priti v jedilni vagon, vendar me je črni strežnik zaustavil. ,Sem ne morete vstopiti.‘ ,Ali bi mi lahko samo prodali malo mleka za mojega dojenčka?‘ Odgovor je bil ne. Neely je bil prva krivica, zaradi katere mi je zavrela kri. To pa je bila druga.

Leta 1925 sem se poročila z Johnom Fewjem, strežnikom na vlaku. Živel je v St. Paulu, Minnesota, zato sem se preselila tja. To pa je pripeljalo do tega, da mi je zaradi spornega vprašanja o socialni pravičnosti že tretjič zavrela kri. Čeprav sem bila v St. Paulu precej visoko na severu, so bili predsodki večji kakor pa na Jugu. Okrajna bolnišnica me ni hotela vpisati kot medicinsko sestro. Rekli so, da še nikoli niso slišali za črnko, medicinsko sestro. Na Tuskegeeju smo bili dobro izučeni, bolniki so bili vedno na prvem mestu, v St. Paulu pa je bila barva kože odločilen dejavnik. Tako sem prodala majhno hišo, ki sem jo še vedno imela v Waynesboru, denar pa porabila za polog pri nakupu zemljišča in zgradbe. Odprla sem avtomehanično delavnico, zaposlila štiri avtomehanike in kmalu je posel lepo stekel.

Odkrila sem NAACP

Bilo je okrog leta 1925, ko sem odkrila NAACP [National Association for the Advancement of Colored People (Narodno združenje za napredek črncev)], in se mu popolnoma posvetila. Ali ni Booker T. Washington rekel: ,Pomagajte svojemu ljudstvu. Pomagajte mu, da si z izobraževanjem in trdim delom izboljša položaj‘? Prvo, kar sem storila, je bilo, da sem odšla h guvernerju zvezne države z dolgim popisom črnskih volilcev, ki so imeli lastni dom in plačevali davke. Poslušal je in neki mladi črnski medicinski sestri priskrbel zaposlitev v isti okrajni bolnišnici, ki je mene zavrnila. Vendar so medicinske sestre, belke, z njo tako grdo ravnale — vse njene uniforme so celo polile z urinom — da je odšla v Kalifornijo in postala zdravnica.

Kar se tiče moje avtomehanične delavnice, je posel tekel zelo dobro, vse do nekega dne leta 1929. Ravno ko sem v banko položila 2000 dolarjev in odšla dalje, so ljudje začeli vpiti, da je prišlo do zloma bank. Ostala sta mi še dva obroka za odplačilo delavnice. Vse sem izgubila. Denar, kolikor sem ga uspela rešiti, smo si razdelili z mojimi avtomehaniki.

Nihče ni imel denarja. Kupila sem svojo prvo hišo tako, da sem vnovčila življenjsko zavarovalno polico za 300 dolarjev. Dobila sem hišo za 300 dolarjev. Prodajala sem rože, piščance in jajca; vzela na hrano ljudi; ta dodatni denar pa porabila za nakup praznih parcel po 10 dolarjev. Nikoli nisem bila lačna in nikoli nisem potrebovala podpore. Jedli smo jajca in piščance. Drobili smo piščančje kosti, da smo hranili moje prašiče.

Kasneje sem se spoprijateljila z Eleanoro Roosevelt; tesna prijatelja pa sva postala tudi s Hubertom Humphreyjem. Gospod Humphrey mi je pomagal kupiti velik stanovanjski blok v središču St. Paula, kjer so prevladovali belci. Posrednik za nepremičnine se je bal za svoje življenje, zato sem mu morala obljubiti, da zgradbe dvanajst mesecev ne bom koristila.

Preokret v mojem življenju

Leta 1958 se je zgodilo nekaj nenavadnega, česar nisem nikoli pozabila. K meni sta prišla dva belca skupaj s črncem; iskali so prenočišče za eno noč. Mislila sem, da je to le trik, da bi me zaradi zakona o rasnem razlikovanju spravili v težave, zato sem se z njimi pogovarjala kar nekaj ur. Povedali so mi, da so Jehovove priče in da potujejo čez deželo na kongres v New York. Pokazali so mi, kaj Biblija govori o Božjem namenu za rajsko zemljo, kjer ne bo nobenih predsodkov. Potem o svetovni bratovščini. Mislila sem si: ,Ali imajo lahko oni tisto, kar sem vsa ta zadnja leta iskala?‘ Videti so bili to, kar so trdili, da so — bratje. Niso želeli prenočevati v ločenih prostorih.

Nekaj let zatem sem obiskala eno od mojih najemnic, za katero sem vedela, da umira. Ime ji je bilo Minnie. Ko sem jo vprašala, kaj lahko zanjo storim, je rekla: ,Prosim, berite mi iz tiste majhne modre knjige.‘ Bila je knjiga Resnica, ki vodi do večnega življenja, ki so jo izdale Jehovove priče. Tako sem ob vsakem obisku prebrala vse več iz majhne modre knjige. Nekega dne je Minnie umrla in ko sem odšla v njeno stanovanje, je bila tam gospa, belka, po imenu Daisy Gerken. Bila je skoraj povsem slepa. Povedala mi je, da je z Minnie preučevala iz majhne modre knjige. Daisy me je vprašala, ali je v stanovanju karkoli, kar bi rada imela. Rekla sem: ,Samo njeno Biblijo in majhno modro knjigo.‘

Vedela sem, da bi morala prenehati z delom za moje ljudstvo, če bi se držala tega, kar je zapisano v tej modri knjigi. Ne morem opisati vsega, kar sem počela in za kar sem mislila, da je vredno truda. Organizirala sem združenje za vlakovne strežnike. Sodelovala sem v bojih na sodišču, ki so nekaterim prinesli državljanske pravice. Organizirala sem demonstracije, včasih v več različnih predelih mesta hkrati. Skrbela sem, da moje ljudstvo ni kršilo zakonov, kadar pa je, sem jih morala reševati iz zapora. Bila sem članica več kot desetih klubov, vendar samo tistih, ki so se ukvarjali z državljanskimi pravicami.

Mislila sem, da ne smem biti zaskrbljena za posmrtno življenje. Moje ljudstvo je takrat trpelo. Imela sem veliko osebja v NAACP, tudi sekretarko, ki je bila belka. Od 1937 do 1959 sem bila v St. Paulu podpredsednica NAACP-ja, od 1959 do 1962 pa njegova predsednica. Štiri zvezne države sem organizirala v konferenco in tam dosegla, da je NAACP v St. Paulu končno imel narodno zborovanje. Bilo je mnogo bojev v življenju, vsak je zgodba zase. Preden sem se leta 1962 pri sedemdesetih letih upokojila, sem obiskala predsednika Johna F. Kennedyja. Na žalost pa takrat, ko sem se toliko gnala za pravičnostjo na svoj način, nisem izkoristila priložnosti, da bi spoznala Božji način.

Končno sem odkrila edino pot do socialne pravičnosti

Z Daisy Gerken sva bili po telefonu vedno v stiku, vsako leto pa me je tudi obiskala. Nedolgo zatem, ko sem odšla v Tuscon, Arizona, se je moje darilno naročilo na Stražni stolp izteklo. Bolno koleno je omejilo moje gibanje in ko me je Adele Semonian, ena od Jehovovih prič, obiskala, sem bila na srečo doma. Pričeli sva preučevati Biblijo. Končno je resnica močno vplivala name. Spoznala sem, da ne morem rešiti vseh težav mojega ljudstva in jim res izboljšati položaja. Težava je bila večja od gospoda Neelyja. Večja od Juga. Večja od Združenih držav. Pravzaprav je bila večja od tega sveta.

To je vesoljno vprašanje. Kdo ima pravico vladati nad svetom? Ali je to človek? Božji sovražnik Satan? Ali pa je to Stvarnikova pravica? Vsekakor njegova! Ko bo enkrat to sporno vprašanje rešeno, bodo bolezenski znaki socialne nepravičnosti, s katerimi sem se vse svoje življenje bojevala, izginili. In ne glede na to, kaj vse sem storila, bodisi za črnce bodisi za belce, se še vedno vsi postaramo in umremo. Bog bo zemljo spremenil v raj s socialno pravičnostjo za vse. Bila sem navdušena nad možnostjo večnega življenja, ko bom skrbela za rastline in živali ter ljubila svojega bližnjega kakor samega sebe — s tem pa se bo izpolnil Božji prvotni namen ustvaritve moškega in ženske tukaj na zemlji. (Psalm 37:9-11‚ 29; Izaija 45:18) Navdušilo me je tudi spoznanje, da mi ni treba iti v nebesa ter živeti od mleka in medu ali umreti od lakote!

Nekaj pa le obžalujem, predvsem to, da sem večino svojega življenja porabila za iskanje socialne pravičnosti iz napačnega vira. Zelo rada bi dala Bogu svojo mladostno energijo. Pravzaprav sem mislila, da sem jo, s tem ko sem pomagala drugim ljudem. Še vedno jim pomagam, vendar sedaj tako, da usmerjam njihovo pozornost k upanju na Božje kraljestvo pod Kristusom Jezusom, edinim danim imenom pod nebom, po katerem se lahko rešimo. (Matevž 12:21; 24:14; Razodetje 21:3-5). Moj oče je po navadi, ko mi je pokazal pest, rekel: ,Če tako močno stiskaš pesti, potem nič ne more priti noter in ne ven.‘ Želim odpreti svoje pesti, da bi lahko pomagala drugim.

Krstila sem se kot ena izmed Jehovovih prič, ko mi je bilo 87 let. Sedaj ne smem upočasniti koraka, zato ker mi je ostalo le še malo časa. Še vedno sem dejavna, vendar ne tako kakor prej. V zadnjih dveh letih sem morda izpustila samo dva občinska shoda. Naučiti se moram vsega, kar lahko, da bi kar najbolje poučila mojo družino, ko bo imela vstajenje. S pomočjo Adele sodelujem v službi oznanjevanja od 20 do 30 ur mesečno.

No, to kar sem povedala, so viški mojega življenja. Nisem vam mogla povedati vsega, ker bi drugače tedne sedeli tukaj na tem hlodu in se samo pogovarjali.«

Ravno takrat pa je čez hlod zdrsnila velika vodna mokasinka in Addie je vzkliknila: »Od kod se je vzela ta kača?« Zgrabila je svojo ribiško palico in ribo na trnku, ki jo je ujela, ter hitro odšla. Pogovora je bilo konec. (Reporterju »Prebudite se!« je pripovedovala Addie Clinton Few. Addie je kmalu po tem pogovoru umrla, stara 97 let.)