Kako lahko ljudje živijo skupaj v miru

SEPTEMBRA 1944 je bil svet poln sovraštva. Divjala je druga svetovna vojna, ki je milijone pahnila v strašno trpljenje. Tedaj sem bil v Franciji nemški vojni ujetnik.

Nekoč sem že stal pred usmrtitvenim vodom. Vendar so rablji, ki naj bi me ustrelili, čez nekaj časa začeli odhajati. To je bilo le zastraševanje. Bil sem sicer pretresen, vendar hvaležen, da sem živ. Po nekaj tednih se je procedura ponovila. Preživel sem, toda veliko sojetnikov so pobili, ali pa so umrli vsled bolezni in izstradanosti. Kako sem se znašel v takšnih razmerah?

Prijetje

Nekaj mesecev pred tem, junija 1944, so zavezniške čete prečkale Rokavski preliv in se uspešno utrdile na francoski obali. Njihov kasnejši prodor in invazija sta nemško vojsko prisilila k umiku. Pri nemškem vojnem letalstvu sem bil višji narednik. Francosko ilegalno odporniško gibanje, imenovano Maqius, je avgusta zajelo del naše čete, mene in še šestnajst drugih. Nekaj mesecev smo bili kot vojni ujetniki v taborišču, nato pa so nas premestili v drugo, na jug Francije, blizu Montluçona.

Zaporniki so bili prisiljeni fizično delati, meni kot častniku pa ni bilo treba. Vendar sem se prostovoljno prijavil za delo in imenovali so me za vodjo kuhinje. Ko je nekega dne prišla nova skupina zapornikov, je bil med njimi mladi Willy Huppertz iz mojega rodnega mesta. Odgovornega častnika sem prosil, ali bi mi Willy lahko pomagal v kuhinji, in uredilo se je tako.

Potem sva se z Willyjem veselila prijateljstva, kakršno lahko poveže v miru vse ljudi. Preden pojasnim, kako sem se seznanil s to potjo do miru, naj povem kaj o protislovjih, ki so me motila.

Zakaj toliko nesoglasja in sovraštva

Že doma, v Aachenu v Nemčiji, me je kot odraščajočega mladeniča vznemirjalo versko nesoglasje, obstajalo je celo v moji lastni družini. Oče je bil luteranec, mama pa rimokatoličanka. Tako je mati poskrbela, da sva bila s sestro vzgojena v rimskokatoliški veri. Od otroških let sem redno hodil v katoliško cerkev, čeprav nisem nikoli mogel razumeti, zakaj je oče druge vere. Še v letih po tem, sem se često spraševal: ,Zakaj je toliko ver, če je samo en Bog?‘.

Leta 1939, ko se je začela druga svetovna vojna, so me vpoklicali v nemško vojno letalstvo. Po pripravljalnem urjenju v Nemčiji so me poslali na Dunaj v Avstrijo, kjer sem se pridružil korpusu šolajočih novincev. Decembra 1941 pa so me poslali v severno Holandijo (zdajšnja Nizozemska). Tam sem srečal Jantino, mladenko iz Den Helderja. Zaljubila sva se, kljub temu, da sta si najini domovini bili sovražnici.

Kmalu, že aprila 1942, so me nenadoma premestili v La Rochelle, v južno Francijo. Do tedaj sem že bil višji narednik, naš bataljon pa je bil zadolžen za šolanje novincev in varovanje krajevne letališke steze. Zato v tej vojni tudi nikoli nisem videl nobene bitke. Hvaležen sem za to, kajti nikoli nisem želel nikogar ubiti.

V teh vojnih letih sem bil vznemirjen zaradi tega, kar sem videl pri duhovništvu domala vseh veroizpovedi — katoliški, luteranski, episkopalni in drugi so blagoslavljali letala in njihove posadke, preden so ta poletela, da bi nekje odvrgla smrtonosni tovor. Velikokrat sem razmišljal o tem, ,na čigavi strani je Bog‘. Nikoli pa o tem nisem povprašal kaplane, bil sem prepričan, da tako nič ne vedo.

Na zaponki pasu (glejte zgoraj levo na 12. strani) nemških vojakov je pisalo Gott mit uns (Bog je z nami), jaz pa sem se čudil, ,zakaj Bog ne bi bil z vojaki nasprotne strani, saj so iste vere in molijo istega Boga‘.

Leta so tekla in vojna se je zavlekla. Včasih sem lahko šel v Holandijo, k Jantini; nazadnje sem bil tam decembra 1943, ko sva se zaročila. Leta 1944 se je bojna sreča začela obračati; ob pristanku zavezniških čet v Franciji se nam je prvič posvetilo, da bi Nemčija lahko vojno izgubila. Misel je bila naravnost šokantna! Nato pa je prišel avgust, ko so nas, sedemnajsterico, zajeli.

Zaporniško življenje

Šele v taborišču blizu Montluçona smo smeli pisati svojim ljubljenim. Tako sva bila z Jantino spet v stiku. Čez nekaj časa sem se z mnogimi drugimi prostovoljno prijavil za delo na zadružni kmetiji, kjer pa so na nas še vedno gledali kot na vojne ujetnike. Življenje na kmetiji mi je začelo celo ugajati. Za mestnega fanta je to bilo precej drugačno življenje.

Maja 1945 se je vojna v Evropi končala, toda francoska vlada nas je zadržala kot vojne ujetnike do decembra 1947. Tedaj so nam dali na izbiro, ali se pridružimo francoski tujski legiji ali pa kot prostovoljni delavci ostanemo v Franciji do konca 1948. leta. Izbral sem to drugo ter z mnogimi drugimi ujetniki postal poljedelski delavec na zadružni kmetiji. Kot takšni smo imeli več svobode kakor prej, ko smo na kmetiji delali kot vojni ujetniki. Seveda smo še vedno bili zaporniki z omejitvami. Zato pa smo bili najbolj veseli takrat, ko smo dobili pošto od naših ljubljenih.

Ponovno z Jantino

Nekega dne v letu 1947 sem od Jantine dobil pismo, v katerega je nenamerno priložila natisnjen listič, popisan z množico hišnih številk, knjig ter revij. Mislil sem si: ,No ja, Jantina si hoče s prodajo knjig zaslužiti nekaj denarja.‘ Nisem namreč vedel, da se je povezala z Jehovovimi pričami in da oznanjuje po hišah ter razširja biblijsko literaturo in da ne ,prodaja knjig‘.

Kmalu potem, decembra 1947, so nas, ujetnike, prijetno presenetili. Dobili smo štiri tedne izrednega dopusta, da bi obiskali svoje družine. Seveda smo morali pisno zagotoviti, da se bomo vrnili v Francijo in izpolnili svoje delovne zadolžitve. Jantina je iz Holandije pripotovala v Nemčijo, tako sva tiste tedne preživela skupaj z mojimi starši. Lahko si predstavljate naše občutke ob snidenju po več kot štirih letih. Tedaj sem izvedel, kaj je pravzaprav bil listič, ki se je znašel v Jantininem pismu. Povedala mi je, da je Jehovova priča, in mi vneto pojasnjevala čudovite stvari, ki se jih je naučila.

Čeprav so stvari, ki mi jih je povedala, imele zven resnice, sem ji rekel, da sem kot katoličan kar zadovoljen. Nisem doumel, kako bi mogla vedeti več, kakor duhovniki po mnogih letih študija religije. Zadevo je poslabšalo dejstvo, da moja družina Jantininemu novemu prepričanju ni bila naklonjena. Pravzaprav so ji zelo nasprotovali, jaz pa sem bil pod vtisom njihove vnaprej ustvarjene sodbe.

Življenjska prelomnica

Po štirih tednih dopusta sem se vrnil v Francijo. Ko sem razložil svoje obleke, sem med njimi našel knjigo Deliverance (Osvoboditev). Tja jo je položila Jantina, ko mi je pripravljala kovček. Da bi ji ugodil, sem jo še isto noč začel brati. Presenetilo pa me je, ko sem kmalu ugotovil, da so v njej odgovori na mnoga vprašanja, o katerih sem razmišljal v zaporu. Komaj sem čakal, da jo do konca preberem.

Spomnil sem se svetopisemske vrstice, ki mi jo je povedala Jantina: »Spoznate resnico, in resnica vas osvobodi« (Janez 8:32). Prav res sem čutil, da začenjam spoznavati resnico o mnogih stvareh. Da so vsi ljudje ena družina, ne glede na raso (Dejanja apostolov 17:26-28). Da pravi kristjani drug drugega ljubijo, da se ne bojujejo in nikogar ne pobijajo, kar pa sem lahko videl pri mnogih deklariranih kristjanih (Janez 13:34, 35; 1. Janez 3:10-12). Torej je jasno, da je nacionalizem Hudičevo orodje za ločevanje ljudi in preprečevanje pravega bratstva.

Začel sem spoznavati, da bo pravi mir šele tedaj, ko se bodo vsi ljudje držali naukov Jezusa Kristusa. Ker pa narodom to ne bo nikoli uspelo, je edino upanje za mir Božja vladavina, za katero je Jezus učil moliti svoje sledilce (Matevž 6:9‚ 10). Ko sem vse to izvedel, sem že začel čutiti, da sem res svoboden in zadovoljen. Kako hvaležen sem bil svoji dragi Jantini, da mi je v kovček priložila knjigo! Kaj pa sem moral še storiti?

Duhovno napredovati

Vendar mi ni bilo treba biti v skrbeh. Čez nekaj dni je na kmetijo, kjer sem delal, prišel moški po imenu Lucien in se predstavil kot oznanjevalec Jehovovih prič. Pojasnil je, da so mu, na prošnjo moje zaročenke, iz pariške podružnice Jehovovih prič naročili, naj me obišče. Lucien je bil prijazen in iskren, z njim sem se takoj počutil sproščeno. Na srečo sem tedaj že tekoče govoril francosko, tako mi je bilo veliko laže.

Privolil sem, da bova preučevala Biblijo, zato sta me Lucien in njegova žena Simone vsako nedeljo odpeljala s kmetije na njun dom, kjer smo imeli biblijski pouk. Zatem pa smo hodili na sprehode in se gredoč pogovarjali o Jehovovem čudovitem stvarstvu. Poleg tega, da sta bila dobra učitelja, je med nami vzklilo nekaj, kar sem že dolgo pogrešal — pristno prijateljstvo, prijateljstvo z zakonskim parom francoske narodnosti, čeprav sem pred tem usposabljal može, da bi bombardirali in pobijali prav ljudi te narodnosti.

Pri pouku sem dobro napredoval in Lucien me je povabil, naj pridem na letno spominsko slovesnost v spomin na Kristusovo smrt, ki je bila 25. marca 1948. Ta preprost, vendar resnoben shod me je zelo prevzel, od tedaj nisem zamudil nobene spominske slovesnosti.

Jantina je bila mojega duhovnega napredka zelo vesela, in prišla je v Francijo. Tam sva se novembra 1948 poročila. Lucien in Simona sta nama pripravila zelo dobro poročno večerjo, skupaj z nami sta se tega srečnega dogodka veselila še dva pionirja (polnočasna oznanjevalca Jehovovih prič). Ta nepozabni večer je še podkrepil moj sklep, da Jehovove priče res kažejo ljubezen, za katero je Jezus rekel, da bo prepoznavno znamenje njegovih pravih učencev (Janez 13:35).

V Nemčijo, potem pa v novo deželo

Decembra 1948 sva se vrnila v Nemčijo, krščanska služba pa je postala najin način življenja. Moja družina nama je nasprotovala, vendar jim nisva dovolila, da naju zaustavijo. Še naprej sva ponižnim pomagala spoznavati edini način, po katerem človeštvo lahko pride do življenja v miru in varnosti.

Leta 1955 sva se preselila v Avstralijo. Najprej sva se naselila v ljubki otoški zvezni državi Tasmaniji, ki leži onkraj Bassovega preliva, na skrajnem južnem delu velike celine. Z ljubečo pomočjo in potrpežljivostjo tamkajšnjih duhovnih bratov in sestra, sva končno najinemu jezikovnemu znanju dodala še angleščino.

Po trinajstih letih bivanja v Tasmaniji sva se leta 1969 preselila v severno zvezno državo Queensland, kjer sva še sedaj. Trenutno sem v domači občini krščanski starešina in cenim Jantinino družbo, ko skupaj služiva Jehovu. Vsakokrat, ko sva bila v Nemčiji na počitnicah, sva obiskala Willyja Huppertza in z njim preučevala Biblijo. Nazadnje je tudi on posvetil svoje življenje v službo Jehovu in tako uživamo prijateljstvo, ki lahko povezuje vse ljudi v miru.

Ko se spominjam svojega življenja, vse od let, ki sem jih v Franciji preživel kot vojaški ujetnik, sem res hvaležen, da sem lahko spoznal našega ljubečega Stvarnika, Boga Jehova. Še zdaj sem srečen, da se je Jantina spomnila in mi v kovček položila knjigo Deliverance, nato pa pisala Pričam v Franciji in uredila, da so me obiskali! To je moje zasebno življenje, pa tudi najino skupno kot moža in žene, mnogostransko obogatilo in nagradilo. (Pripoved Hansa Langa.)

[Slika na strani 15]

Z Jantino danes