Podpora, ki se ceni

»MORALA sem se boriti s strahom pred smrtjo in obdobji depresije,« pove Virginia, ena izmed Jehovovih prič iz Argentine. V boju proti raku na dojki so ji naredili radikalno mastektomijo in odstranili oba jajčnika.a

Posledica raka na dojki je običajno strah pred smrtjo. Ta strah lahko, skupaj s strahom pred invalidnostjo, izgubo ženskosti in zmožnostjo dojenja, uničevalno vpliva na žensko čustvenost. Zajame jo občutek osamljenosti, ki jo lahko hitro pahne v globok obup. Kako se lahko obrani takšne čustvene pohabljenosti?

Potrebna je podpora

»Ženska potrebuje podporo,« meni Joan, doma v Združenih državah Amerike. Njena mama in babica sta bili žrtvi raka na dojki, sedaj se proti temu bojuje še sama. To pa je čas, ko lahko zvesti družinski člani in prijatelji ponudijo tolažilno podporo in pomoč. Joanin mož Terry je zanjo postal močna in pozitivna opora. Terry pojasni: »Štel sem si v dolžnost, da uravnovešeno vplivam na Joano. Joani sem moral pomagati, da se odloči za zdravljenje, ki ji bo vlilo zaupanje in moč za spopad, da ne bi popustila. Strah pred operacijo je bil nekaj, s čimer smo se morali spoprijeti. Zato sem zdravnike, ko sva se pogovarjala z njimi, seznanil z njenimi vprašanji in bojaznijo.« Terry še pove: »To je nekaj, kar lahko naredimo za svojo družino in sokristjane, ki jih njihova družina ne podpira. Lahko smo njihove oči in ušesa ter glas, ko se za njih pogovarjamo z zdravstvenim osebjem.«

Posebej pozorni pa moramo biti do samskih in ovdovelih žena. Diana iz Avstralije pravi: »Mož mi je umrl pred petimi leti, po operaciji raka, vendar so mi otroci pomagali zapolniti praznino. Bili so prijazni, vendar ne sentimentalni. To mi je dalo moči. Za vse je bilo poskrbljeno hitro in mirno.«

Rak na dojki je lahko za vso družino čustveni pritisk. Zato vsi potrebujejo ljubečo skrb in podporo drugih (če so Jehovove priče, še posebej duhovnih bratov in sester).

Rebecca iz ZDA, njena mati se je borila z rakom na dojki, pojasni: »Občina je tvoja večja družina, s svojimi dejanji te drži in čustveno podpira. Čeprav se mnogi osebno niso strinjali z nekonvencionalnim zdravljenjem, ki si ga je mama izbrala, so nas s telefonskimi klici in obiski čustveno podpirali. Nekateri so celo prišli pomagat pripravljat njene posebne jedi. Starešine so uredili, da smo lahko shode poslušali prek telefona, zato nismo nikoli ,manjkali‘. Občina nam je celo poslala razglednico in podarila denar.«

Joan prizna: »Še celo danes sem ganjena, ko pomislim, kako so bili bratje in sestre ljubeznivi! Ljubeče sestre so me sedem tednov, petkrat na teden, vozile na zdravljenje od doma v bolnišnico in nazaj. To pa je bilo 150 kilometrov vožnje! Kako hvaležna sem Jehovu za tako bogat blagoslov — krščansko bratovščino!

Naš izgrajevalen pogovor pa je drug način, s katerim lahko spodbujamo in podpiramo. Paziti moramo, da ne bomo, čeprav nenamerno, govorili o negativnih rečeh in povzročili trpljenja. June iz južne Afrike je razložila: »Ne moremo pričakovati, da bo človek, ki nima raka, rekel ravno pravo besedo. Jaz osebno sem imela raje, da se drugi z menoj niso pogovarjali o primerih raka, razen, če se je primer dobro končal.« Noriko z Japonske je pritrdila: »Kadar mi ljudje pripovedujejo o kom, ki je ozdravel in se mu bolezen ni ponovila, tedaj tudi jaz upam, da bo pri meni tako.«

Zapomniti si je treba, da nekatere ženske niso ob vsakem času razpoložene za pogovor o svojem zdravju. Drugim pa nasprotno koristi, če se lahko z nekom, še posebej pa z bližnjimi, pogovorijo o tem, kaj doživljajo zaradi raka na dojki. Kako naj kdo ve, kaj najbolj pomaga? Helen iz ZDA predlaga: »Vprašajte žensko, ali želi govoriti o tem, in dovolite, da govori.« Da, bodi »hiter za poslušanje,« pravi Ingelise iz Danske. »Samo bodite z njo, da ne bo sama s svojimi žalostnimi mislimi.«

Ohraniti pozitiven pogled na življenje

Terapija raka na dojki lahko bolnico izčrpa in utrudi za več tednov, mesecev ali let. Za žensko z rakom na dojki je morda ena najtežjih preizkušenj dejstvo, da ne more več toliko delati kot prej. To pomeni, da bo tempo prilagodila svojim telesnim možnostim in si tudi podnevi vzela čas za počitek.

Če postane potrta, je treba hitro poskrbeti, da ohrani pozitivno stališče. Noriko pripoveduje o svoji izkušnji: »Hormonsko zdravljenje je povzročilo depresijo. Ker takšna nisem mogla delati stvari, ki sem jih želela, sem se začela čutiti neuporabno za Jehova in za krščansko občino. Ko pa so moje misli postale še bolj negativne, sem se spomnila, kako so moji družinski člani, tisti, ki so umrli za rakom, na koncu trpeli. Pobiralo me je od strahu, ko sem se spraševala: ,Ali bom zmogla to, kar so oni prestali.‘ «

Noriko še pove: »Tedaj sem se s pomočjo izdaj Jehovovih prič trudila prilagoditi svoje mišljenje. Mislila sem o tem, kako na naše življenje gleda Jehova. Spoznala sem, da se pobožna predanost ne kaže s količino del, temveč s tem, s kakšnim nagibom so narejena. Ker sem Jehovu hotela ugajati s stanjem svojega srca in razmišljanjem, sem se odločila, da mu bom služila z veseljem in z vso dušo, čeprav sem lahko v krščanski službi le malo naredila.«

Dolgo trajajoča negotovost lahko spodkoplje pozitiven pogled na življenje mnogim ženskam, ki se spopadajo z rakom na dojki. Diana razloži, da ji je najbolj pomagalo to, da je srce in misli osredinila na vse očarljive stvari, ki ji jih je dal Bog Jehova. Namreč: »Družino, prijatelje, prelepo glasbo, pogled na mogočno morje in čudovite sončne zahode.« Še posebej pa spodbuja: »Govorite drugim o Božjem kraljestvu. Zares si morate močno želeti stanje, kakršno bo prevladovalo na zemlji pod Kraljestvom, ko ne bo več bolezni!« (Matevž 6:9, 10)

Tudi Virginiji je razmišljanje o njenem življenjskem cilju dajalo moč za boj proti depresiji: »Zares želim živeti, kajti opraviti moram dragoceno delo.« V kritičnih trenutkih in ko jo popade strah, pa pravi: »Jehovu popolnoma zaupam, vem, da me ne bo nikoli zapustil. In premišljam o biblijski vrstici, o Psalmu 116:9 (EI), ki mi zagotavlja, da ,bom hodila pred Gospodom [Jehovom, NW] v deželi živih‘.«

Vse te ženske so svoje upanje osredinile na biblijskega Boga Jehova. Biblijska knjiga Drugi list Korinčanom v 1. poglavju, v 3. in 4. vrstici Jehova imenuje ,Boga vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski‘. Ali Jehova ponuja svojo roko in pomaga ljudem potrebnim tolažbe?

Mieko, doma na Japonskem, takole odgovori: »Prepričana sem, da od Jehova, ker mu še naprej služim, sprejemam veliko tolažbo in pomoč.« Tudi Jošiko nam pove: »Čeprav ljudje morda mojega trpljenja ne razumejo, pa Jehova vse ve in prepričana sem, da mi ustrezno mojim potrebam pomaga.«

Joan pa pravi: »Molitev ima moč, da te dvigne iz obupa in spet postavi na noge. Ko razmišljam o veličastnem Jezusovem zdravljenju, ko je bil na zemlji in o popolnem ozdravljenju, ki ga bo opravil v novem svetu, me to tako zelo potolaži!« (Matevž 4:23, 24; 11:5; 15:30, 31)

Ali si lahko predstavljate svet brez raka na dojki, pravzaprav brez vsake bolezni? To je obljubil Bog vsake tolažbe, Jehova. V Izaijevi knjigi 33:24 piše o času, ko noben človek na zemlji nikoli več ne bo rekel, da je bolan. To upanje se bo uresničilo v kratkem, ko bo Božje kraljestvo, v rokah Njegovega sina Kristusa Jezusa, na zemlji povsem zavladalo in z nje izbrisalo vse vzroke bolezni, žalosti in smrti! Zakaj si ne bi to prebrali iz Razodetja 21:3 do 5? S takšno podporo, ki zares potolaži, se lahko pogumno spoprimemo s prihodnostjo.

[Podčrtne opombe]