Od hipija, avtoštoparja, do južnoameriškega misijonarja

SSVOJIM francoskim dekletom sem leta 1974 potoval z avtoštopom v Birmingham, Anglija. Mimo naju sta se iz službe domov peljala dva izmed Jehovovih prič. Ko se je eden od njiju, John Hyatt, ozrl na naju, se je v prisotnosti svojega tovariša glasno vprašal: »Kako lahko takšni ljudje sploh kdaj spoznajo resnico o Bogu?« Seveda o tem vse do pred kratkim nisem vedel nič. Kakorkoli že, nista se ustavila, da bi naju pobrala, tako kakor se tudi vi ne bi. Bil sem namreč tipičen hipi.

Toda naj začnem na začetku. Rodil sem se 1948. v Richmondu, Virginia, ZDA. Prvo, česar se spominjam, je, da sem bil star pet let in da nisem mogel hoditi. Imel sem otroško paralizo. Mama me je umivala na nosilnici v kopalni kadi. Na srečo sem, s pomočjo svojih staršev in zdravnikov, po štirih ali petih tednih ozdravel. Spet sem lahko hodil.

Naša družina je bila značilna južnjaška družina — nazadnjaška, južnobaptistična. Starši so zahtevali, da otroci — dva brata, sestra in jaz — obiskujemo cerkev do osemnajstega leta. Pri osemnajstih smo cerkev zapustili. Krščen sem bil na evangeličanskem shodu Billyja Grahama, ko sem bil star sedem let. Svoj krst sem vzel resno; nisem se krstil v neki čustveni blaznosti. Jasno se spominjam, da sem svoje življenje posvetil Bogu, čeprav pravzaprav nisem vedel, kdo to je.

Starši so nas učili o moralni čistosti, spoštovanju oblasti in spoštovanju do Biblije. Te zgodnje zamisli so vse življenje vplivale na moje odločitve. Staršem sem prav do današnjega dne hvaležen za ta pouk.

Spominjam se, da sem v šestem razredu osnovne šole razmišljal o položaju v svetu in si mislil: ,Tako ne more iti naprej.‘ Že takrat sem vedel, da politični sistemi ne bodo mogli obstati.

V najstniških letih se mi je razvila skolioza (nenormalno ukrivljena hrbtenica), verjetno zaradi zgodnje otroške paralize. Postal sem poskusni zajec, ko so zdravniki moje telo od kolkov do vratu uklenili v Risserjev odlitek, nekakšen jopič, ki je podoben zunanjemu opornemu pokrivalu.

To ni bila podoba, ki bi si jo izbral. Videti sem namreč bil kot premikajoči se kip. Otroci v šoli so bili prijazni, vendar sem se predzadnje leto v gimnaziji, ko sem še nosil to ortopedsko pripravo, nekaj naučil: Sprejmimo, česar ne moremo spremeniti.

Od mene so pričakovali, da bom šel na višjo šolo. Tako sem tudi storil. Bil sem v razredu, ki je diplomiral leta 1970. V šestdesetih letih se je hipijevsko gibanje zelo razmahnilo, razširila pa so se tudi nemorala in mamila. Da sem lahko plačal šolnino, sem se zaposlil. Delo v pisarni je zahtevalo, da imam kratke lase in da nosim obleko. Vendar sta me privlačili svobodoljubna miselnost in uporništvo mojih prijateljev. Sistem se jim je gnusil tako kakor meni. Pod ogrinjalom za diplomante sem nosil kavbojke.

Izobraževanje me ni zadovoljilo. Ko sem opazoval svojega bogatega strica, sem se prepričal, da denar ne zadovoljuje. Nič srečnejši ni bil od revnih ljudi. Kakšen je bil potemtakem smisel? Tako sem zapustil običajno vsakdanje življenje, si pustil rasti lase in odšel iskat resnični smisel življenja.

Imel sem karto za vlak, s katero sem lahko potoval po vsej Evropi. Potoval pa sem tudi z avtoštopom. Moj cilj je bil potovanje z avtoštopom okrog sveta. Morda bi kje lahko našel odgovore na vprašanja. S seboj sem v nahrbtniku nosil dva para kavbojk, tri srajce in Biblijo.

Medtem ko sem posedal po gostilnah, pil pivo in bral Biblijo, sem spraševal druge obiskovalce ter dobival zelo različne odgovore. Iskal sem, upal, taval — zakaj? Nisem za gotovo vedel.

V Londonu so mojo pozornost pritegnili »Božji otroci«. Vendar je bilo, tako kakor sporočilo vseh mladih hipijev, tudi njihovo sporočilo otroška ljubezen, ki nikogar ne zapostavlja. Tu nisem našel nobenih odgovorov.

Izletniški ogled zelo lepe anglikanske cerkve, nekdanje katoliške katedrale, me je navdal s spoštovanjem. Vprašal sem vikarja, ki je vodil ta izlet, zakaj je postal duhovnik. Vzdignil je roko in podrgnil palec ob druge prste, tako kakor kdo, ki pričakuje denar! Bil sem osupel. Kakšna hinavščina! Vse se mi je uprlo, zato sem zbral vso svojo versko literaturo in jo zažgal.

Septembra 1973 sem bil ponovno na poti. Z avtoštopom sem potoval v Liverpool, da bi videl in poslušal Beatlese. Pobral me je Gordon Marler. Ker sva oba brala Biblijo, sva se začela o njej pogovarjati in izmenjala misli o poznanih biblijskih stavkih.

Po tem je Gordon postal moja zveza z »resnico«. Stalno sva bila v stiku tako, da sva si dopisovala. Spomladi 1974 mi je pisal, da z Jehovovimi pričami preučuje Biblijo. Ime Jehovove priče ni kaj dosti vplivalo name, ker se v Richmondu še nisem srečal z njimi. Mesece zatem sem prejel pismo s povabilom: »Pridi k meni na preučevanje Biblije.« Napisal je, da ima biblijski pouk v sredo zvečer. Tako sem si v sredo zjutraj spet pomagal z avtoštopom. Ker je bila z mano tudi moja francoska prijateljica, sva laže dobila prevoz.

Skupaj z Gordonom smo šli na biblijsko preučevanje. Izkazalo pa se je, da je gostitelj John Hyatt, ki naju prej ni pobral ter se spraševal: ,Kako lahko takšni ljudje sploh kdaj spoznajo resnico o Bogu?‘ Ko sva se drug drugemu predstavila, je vzkliknil: »Oh, hipijski par s ceste, Jenkija!«

In tako se je začelo. Ker sem že prej bral Biblijo, sem imel veliko vprašanj. Za odgovore ni bilo dovolj časa, ker se je zgodaj zjutraj naslednjega dne za Priče začel velik kongres. John mi je dal knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja, in mi rekel, naj si izberem eno poglavje ter naslednjo sredo ponovno pridem z vsemi svojimi vprašanji. Povabil me je, naj v nedeljo obiščem kongres. Čisti in vljudni ljudje so name naredili močan vtis. Moje dekle se ni zanimalo. Ko sem ji povedal, da ljubim Boga bolj kot njo, je odšla.

V sredo sem se vrnil na dom k Johnu; izbral pa sem si poglavje o Jezusu Kristusu. Imel sem posebna vprašanja o spolnem vedenju ter Danielovem prerokovanju o sedemdesetih letnih tednih. John je bil polnočasni oznanjevalec, ki je Biblijo res dobro poznal. Pojasnil mi je biblijsko gledišče, da so spolni odnosi omejeni na poročene ljudi, in mi razložil še Danielovih sedemdeset letnih tednov. Vse nepojasnjene podrobnosti, na katere sem naletel pri branju Biblije, so bile sedaj primerno povezane in razložene. Ob dveh zjutraj sem rekel: »To je resnica.« Nameraval sem spati v parku, kot sem to že prej često delal, vendar je John rekel ne in mi pripravil ležišče v dnevni sobi na tleh.

Videti je bilo, kakor da je tako ravnal po Božjem vodstvu, kajti te noči je tolpa obritoglavcev v dvigalu sodelovala v pijanskem pretepu. Verjetno bi bil, zaradi svoje zunanjosti, tarča surovih udarcev.

Ko sem napredoval pri preučevanju, sem spoznal, da sem že kot otrok marsikaj imel prav. Ta sistem ne more več dolgo obstajati. Tone v pozabo. Bog bo uredil zadeve s svojo vlado, Kraljestvom, za katerega sem molil, vendar nikoli razumel (Daniel 2:44; Matevž 6:9, 10). Moj odpor do hinavščine je bil potrjen. Tudi Jezus je ni maral (Matevž, 23. poglavje). Iskal sem Boga in dal se mi je spoznati (Dejanja apostolov 17:27).

O tej resnici sem govoril z vsakim, ki sem ga srečal. Takoj sem želel iti domov in s svojo družino deliti to spoznanje. Ko sem se vrnil v Richmond, sem storil prav to.

Poklical sem tudi v kraljestveno dvorano. Brat Herbert Lohwasser je odgovoril na moj telefonski klic. Delal je v novi dvorani; pripravljal jo je za posvetitev. Rekel sem mu, da želim biblijski pouk. Povedal mi je o velikem shodu naslednjega dne, na katerega je bilo povabljeno vse mesto, da bi poslušali biblijsko predavanje. Obiskal sem ta shod.

Izstopal sem po svoji zunanjosti, ki je kazala, da sem med obiskovalci tujec. Mlad samski pionir, Mike Bowles, se mi je predstavil in me povabil, naj v prvi vrsti sedem poleg njega. Po končanem shodu se je množica mrmraje spraševala: »Kdo je bilo to dekle z lepimi dolgimi lasmi, ki je sedelo poleg Mikea Bowlesa?« To sem bil jaz!

Že po tretjem pouku sem si postrigel lase in spremenil stil oblačenja. Moja zunanjost se je pričela ujemati z mojo notranjostjo. Pridružil sem se teokratični šoli oznanjevanja in novembra začel z javnim oznanjevalskim delom. Kmalu sem že z drugimi vodil biblijska preučevanja. Marca 1975 sem se spet krstil, toda tokrat sem simboliziral svojo predanost Jehovu, Bogu, ki sem ga končno spoznal.

Začel sem s polnočasno službo, tako kakor tisti, ki so mi veliko pomagali. Brooklynski Betel, svetovno središče Jehovovih prič, je postal maja 1976 moj dom. Imel sem dve zaposlitvi: upravljal sem dvigalo in raznašal pošto. Pri obeh zaposlitvah sem imel vsak dan prednost pogovarjati se z duhovnimi brati.

Po dveh letih sem se vrnil domov v Virginijo in nekaj časa oznanjeval kot polnočasni oznanjevalec. Sčasoma sem v občini postal starešina. Delo mi je bilo v zadovoljstvo, vendar sem v sebi občutil neugodje. Kar naprej sem razmišljal: ,Tu mora biti še kaj več, kar lahko storim v Božji službi.‘ Misijonarska služba? Ali je morda to tisto? Zaprosil sem za sprejem v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in bil sprejet na misijonarsko usposabljanje v zimski razred leta 1983.

Še pred diplomo so me obvestili o misijonarski nalogi: Kolumbija, Južna Amerika. Spet sem bil na poti, vendar tokrat nisem potoval z avtoštopom.

Moja prva postaja je bila v podružnici Watch Tower v Santa Fe de Bogoti, kjer sem se tri mesece intenzivno učil španščine. Zatem pa sem bil dodeljen v misijonarski dom v Medellinu, kjer sem se štiri ure na dan, šest dni v tednu, učil španščine.

Ko sem začel oznanjevati v novem jeziku, je prišlo do nepozabnih trenutkov. Dokaj hitro sem sam potrkal na vrata, medtem ko me je špansko govoreča sestra iz bližine opazovala, tako da me je lahko slišala. Neki ženski sem za trideset pezov ponudil krščanske revije. Ženska je ogorčeno pogledala in zaprla vrata! Ko sem se vrnil k sestri, mi je pojasnila. »Bodi previden pri izgovorjavi,« je rekla. »Rekel si besos, ne pa pesos.« Žensko sem prosil za trideset poljubov!

Kolumbija je čudovita dežela. Zelo zanimivi so ljudje. So prisrčni, bolj praktični in skromni kakor pa ljudje v bolj industrijsko razvitih družbah. Zaradi tega je poučevanje iz Biblije drugačno. Kolumbijski ljudje se odzovejo na zgodbe, ilustracije, doživljaje iz resničnega življenja brez zapletenih podrobnosti. Bolj so prilagojeni naravnemu življenju. Tukaj so ljudje med seboj bolj povezani. So zelo čustveni in dovzetni. Moji poslušalci so podobni tistim, s katerimi se je pogovarjal Jezus; so preprosti ljudje, ki živijo od zemlje. Zaradi tega poskušam pri poučevanju še bolj posnemati Jezusa. Ti ljudje me spominjajo na List Efežanom 3:19, kjer je Pavel govoril o ,ljubezni Kristusovi, ki presega spoznanje‘.

Leta 1989 mi je bila dodeljena nova naloga, in sicer naloga okrajnega nadzornika. To pomeni, da vsak teden potujem v drugo občino Jehovovih prič, se pri njih nastanim, grem z njimi od vrat do vrat, da bi našli tiste, ki želijo spoznati Boga. V kraljestveni dvorani imam govore ter spremljam brate in sestre pri biblijskih poukih.

Jehova me še naprej vzgaja in prečiščuje na mnoge načine. Enega pripetljaja se še posebej spominjam. Mosquera je bila občina izven Bogote, kjer naj bi služil, in kot po navadi so bratje uredili, da sem se nastanil pri družini neke sestre, ki je imela nevernega moža in dva otroka.

Ko sem prispel tja, sem ugotovil, da je to enosobna hiša z nekakšnim utesnjenim kotičkom, v katerem je bil nadstropni pograd. Ta kotiček je bil ločen od hiše samo s tanko zaveso. Napotili so me v ta kotiček in mi rekli, da si lahko izberem posteljo. Izbral sem si spodnje ležišče v nadstropnem pogradu. To je bilo v torek. Ko sem ob pol desetih zvečer legel, da bi bral Biblijo, sta vstopila otroka. Bumf, bumf in že sta bila na zgornjem ležišču.

Po glavi so se mi začele poditi misli: ,Oh, ne! Potrebujem več zasebnosti kot le toliko. Kaj jaz, moški, ki sem navajen imeti svojo sobo (ali vsaj svoj zasebni prostor v parku), sploh delam tukaj?‘ Odločil sem se, da si bom, ko pridem drugič, vsekakor poiskal drugo prenočišče, in nato zaspal. Vsako noč se je odigral isti prizor. Toda v četrtek, ko sem bral, je z zgornjega ležišča pokukala mala glava. Bil je Andres, star devet let. »Brat Fleet,« je vprašal, »ali spiš?« Moj odgovor je bil kratek ne. Nato še eno vprašanje. »Brat Fleet, si že molil?« Še en ne.

Nato je Andres vprašal: »Ko boš molil, ali lahko pridem dol, da boš molil tudi zame?« Bil sem ganjen. Moje stališče se je spremenilo. Pravzaprav se je spremenilo celotno moje stališče do tega obiska. Tukaj je bil majhna ,sirota‘, ki je želel moškega, da bi molil z njim. Jaz sem bil moški. Molil sem z njim. Pri enem izmed naslednjih obiskov sem se spet nastanil pri tej družini. Mali Andres mi je pomagal, da se nisem toliko osredotočal na svoje potrebe, temveč bolj na osebne potrebe bratov. Začel sem s posebnim zanimanjem iskati ,sirote‘ — tiste, ki iščejo Boga, tako kakor sem to kot otrok počel tudi sam (Psalm 10:14). Andresov oče sedaj v kraljestveni dvorani obiskuje shode in se nam je pridružil pri javnem oznanjevalskem delu.

Odkar sem prišel v Kolumbijo, je število častilcev Jehova naraslo od 22.000 na 55.000. Ne bojujem se več z občutkom neugodja, da bi moral storiti nekaj več. Zadovoljen sem, da sem v tej ljubeznivi deželi. Večno bom hvaležen usmiljenemu Bogu, ki je pogledal prav skozi mojo hipijsko zunanjost, in videl človeka, ki si prizadeva, da bi našel pravega Boga, čigar ime je Jehova. Po pripovedovanju Richarda Fleeta.

[Slika na strani 14]

Richard leta 1973

[Slika na strani 16]

Richard Fleet, južnoameriški misijonar