Vzponi in padci kolesarskih tekmovanj

NAPREZAL sem se, sopihal in pritiskal na pedala in ker se me še ni lotevala prava utrujenost, sem bil prepričan, da se vse to izplača. Po 15-kilometrskem vzpenjanju sem na vrhu prelaza Gran San Bernardo med Švico in Italijo dosegel prednost. Trener mi je iz avta pokazal, da imam nekajminutno prednost. Že sem se veselil zmage v tej etapi in celo zmagovalčeve rumene majice.

Z vratolomno hitrostjo sem se pred motorji in avtomobili spuščal po drugi strani. Na polovici spusta sem v enega od ovinkov zapeljal s preveliko hitrostjo. Zadnje kolo je zdrsnilo in zletel sem s ceste. S težavo sem zvozil drugi del proge, od rumene majice in slave pa sem se lahko kar poslovil. Tour de l’Avenir 1966 mi ni prinesel zmage.

Kako je rasla moja želja

Rodil sem se v Bretanji ob koncu druge svetovne vojne. V zahodni Franciji je kolesarjenje zelo priljubljeno in tudi mnogo zmagovalcev prihaja od tam. Še kot deček sem rad gledal krajevna tekmovanja in nikoli nisem izpustil televizijskega prenosa Tour de France. Ko sem gledal tekmovalce, kako se prebijajo proti strmim in visokim prelazom ter se nato vihravo spuščajo po nevarnih strminah, so se mi zdeli kakor bogovi.

Pri 17-ih sem se tudi sam odločil poskusiti. S pomočjo trgovca s kolesi sem iz druge roke kupil svoje prvo tekmovalno kolo. Imel sem celoten program: trening vsako nedeljo dopoldan med tednom pred delom in po njem. Le dva meseca kasneje mi je že razbijalo srce, bil sem na startu svoje prve tekme. Če me ne bi prehitela skupina kolesarjev in to le deset metrov pred ciljno črto, bi zmagal! V skoraj vseh drugih tekmah tistega leta sem se uvrstil med prvih petnajst.

Sezona 1962 je bila kratkotrajna. Po treh mesecih tekmovanj in več zmagah sem moral oditi na 18-mesečno služenje vojaškega roka v Alžirijo. Ko sem se vrnil v Francijo, sem 1965. leto preživel v ponovnem pridobivanju kolesarske kondicije. Naslednjo sezono pa sem bil že povsem nared še enkrat poizkusiti srečo, da bi dobil zmagovalčev šopek.

Od marca 1966 pa so se zmage kar vrstile. Vsakič, ko sem zasedel prvo ali drugo mesto, sem pridobil točke, ki bi me lahko nekega dne uvrstile v višjo kategorijo, kjer so tekmovanja še bolj naporna. Takrat sva z očetom delala kot brusilca parketnih tal. Delo je bilo precej utrujajoče in mi je onemogočalo, da bi kolesarjenju posvetil toliko časa, kot bi ga želel. Ko sem dosegel zahtevano število točk, da bi lahko ostal v svoji kategoriji, sem se zadovoljil z denarnimi premijami, ki sem jih dobil na preostalih tekmah, vendar s tem, da sem se pustil premagati, da ne bi prešel v višjo kategorijo.

Hiter napredek

Zaradi doseženih rezultatov so mi trije klubi ponudili tekmovalno pogodbo. Odklonil sem, da bi bil skupaj z očetom. Vendar pa je najvztrajnejši trener pregovoril očeta, da mi je dal prost teden, da bi sodeloval v težki tekmi po pirenejski gorski verigi vzdolž francosko-španske meje. Moja uvrstitev je bila solidna, zato smo nadaljevali v Španiji, kjer sem zmagal na amaterskem Touru po Kataloniji. Nekaj dni kasneje sem sodeloval v Touru po Balearskih otokih. Zmagal sem v prvi etapi in oblekel zmagovalčevo majico, ki pa sem jo moral zopet sleči zadnji dan v časovni preizkušnji, ker je izpadel moj klub.

Nato je prišla Route de France na področju Nice. Blestel sem v mnogih etapah in si pridobil trofejo kot najboljši gorski kolesar. Zaradi tako dobrih rezultatov sem bil izbran med deset najboljših kolesarjev. Ponudili so mi zastopstvo Francije v tekmi Tour de l’Avenir, amaterski verziji tekmovanja Tour de France.

V teh dveh mesecih so moji domači edine vesti dobivali prek športnih strani v časopisju. Pomislil sem na očeta ter na to, da mi je dal prosto le en teden, zato sem se odločil, da ponudbe ne bom sprejel ter se vrnil domov. Toda moj trener in športni novinar sta očeta prepričala, da sodim med obetavne francoske kolesarje, zato me je pustil. Mislil sem, da sanjam! Še pred nekaj meseci sem bil amater tretje ali četrte kategorije, sedaj pa sem bi že izbran za najpomembnejšo tekmo v amaterskem kolesarstvu na svetu! Kot sem omenil že na začetku, sem leta 1966 na tem Touru s padcem pokopal svoje možnosti.

Leta 1967 sem zmagal na približno desetih tekmah na relaciji Pariz-Nica in se na tekmi Tour du Morbihan v Bretanji uvrstil na četrto mesto. Leta 1968 sem pri 24-ih podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo in se pridružil nizozemskemu klubu Jan Janssen. Sodelovali smo v tekmi Tour de France in tistega leta na njej tudi zmagali. Medtem pa sem se, po časovni preizkušnji v Renneju (Bretanja), seznanil z Danielle, ki je tedaj prvič prišla gledat kolesarsko tekmo vendar ne tudi zadnjič, saj sva se naslednje leto poročila.

Kako rad se spominjam tistih dni — skupinski duh, nomadsko življenje in vsaki dan nepoznana mesta in pejsaži! Nisem zaslužil veliko denarja, vendar mi tega ni bilo kaj dosti mar, saj so mi tekmovanja prinašala veliko zadovoljstva. Dobro sem se odrezal v več preizkušnjah in upal na zmago na kakšni od velikih tekem. Vendar pa sem začel spoznavati, da ločuje amatersko in profesionalno kolesarstvo velikanski prepad.

Veliki zmagovalci . . . in ostali

V sezoni leta 1969 sem sodeloval s slavnim francoskim kolesarjem Raymondom Poulidorjem. Tekmoval sem na tradicionalnih enodnevnih kolesarskih vožnjah — Paris-Roubaix in Flèche Wallonne v Belgiji. V gorskih vožnjah sem se obdržal med najboljšimi tekmovalci in dosegel razmeroma dobre vmesne rezultate. Vseeno pa sem se daleč najbolj veselil zmag na lokalnih tekmah v Bretanji pred trumami meni dragih gledalcev.

V nasprotju s svojimi upi pa nisem bil blagoslovljen s telesnimi zmožnostmi velikih asov tako kot mnogi drugi. V neki naporni etapi Toura po Španiji, sem zaradi snega in dežja izpadel iz nadaljnjega tekmovanja. Tam sem uvidel, da imajo veliki zmagovalci nekaj posebnega, nekaj česar jaz nimam, nekaj, kar jim pomaga prenašati hudo vročino in strupen mraz. Nisem se mogel primerjati na primer z Eddyjem Merckxom, belgijskim asom, ki je bil tedaj najboljši kolesar. Vse nas je daleč prekašal. Na tekmovanjih, kjer je sodeloval tudi on, sem pravzaprav vedno videl samo njegov hrbet.

Solidarnost med tekmovalci

Solidarnost obstaja celo med nasprotnimi klubi. To sem doživel tudi sam med eno najtežjih etap leta 1969 v tekmi Tour de France. Prejšnji večer smo se izčrpani vrnili v hotel po nizu napornih gorskih voženj. Naslednje jutro je ura zvonila ob sedmih. Kot ponavadi nas je tri ure pred tekmo čakal obilen zajtrk.

Zbranih nas je bilo okoli 150 in vsakdo je pripovedoval o svojih vzponih in padcih v preteklih nekaj dneh, hkrati pa pazil, da ne bi odkril klubske strategije za tekmo, ki je bila pred nami. Pred nami je bil naporen dan. Ta etapa se je pričela v Chamonixu ob vznožju Mont Blanca in se po 220 kilometrih gorske ceste ter treh večjih prelazih zaključila v Briançonu.

Tempo je bil že od vsega začetka zelo hiter. Ko sem se vzpenjal proti 1984 metrov visokem prelazu Madeleine, sem vedel, da mi ta dan ne bo prinesel nič dobrega. Deževalo je in ko smo prišli še više, je dež prešel v sneg. Na vrhu nas je bilo šest iz različnih klubov že nekaj minut za prvimi. Pričeli smo se spuščati, prsti pa so nam zaradi mraza tako otrpli, da smo komajda lahko zavirali, ne da bi z nogo drsali po tleh. Ko smo prišli v nižino, so nam spremljevalci iz avta dali vedeti, da nas bo tolikšen zaostanek zagotovo diskvalificiral. Misel, da se bo moj Tour de France končal ravno v gorah, ki mi toliko pomenijo, me je docela potrla.

Čeprav je bilo videti, da so naša prizadevanja brezuspešna, pa nas je najbolj izkušen kolesar med nami hrabril, naj ne vržemo puške v koruzo. Dvignil nam je moralo, nas sestavil v skupino in predlagal, naj izmenično kolesarimo na čelu skupine. Vzdržali smo. Ko smo prispeli do okrepčevalne postaje, je bila ta zaprta, zato smo solidarno razdelili tisto malo, kar je ostalo.

Ko smo bili spet v dolini, nas je toplejši zrak nekoliko poživil. Ure so minevale, nas pa sta čakali še dve veliki oviri tega dne — prelaza Telegraph in Galibier, prvi visok 1670, drugi pa 2645 metrov. Ko smo se vzpenjali, nas je čakalo čudovito presenečenje. Na ovinku smo skozi gledalce lahko opazili pisano skupino. Da, dohiteli smo druge. Prehiteli smo nekaj takšnih, ki so bili izločeni ali pa so omagali. Zagledal sem enega od belgijskih mladih upov, kako izčrpan hodi ob svojem kolesu. Ujel sem najboljšega v našem klubu in se v tej etapi uvrstil razmeroma dobro.

Vse to me je naučilo nekaj izredno pomembnega: Vse dokler ne prevoziš ciljne črte, ni tekma niti izgubljena niti dobljena. Posebno velik vtis pa je name naredil duh medsebojne podpore, ki ni zatajil niti med nasprotnimi ekipami.

Prvo srečanje z biblijo

Leta 1972 sem prvič slišal za biblijsko sporočilo. Kolesar z imenom Guy, ki je nedavno opustil profesionalno tekmovanje, se je kratko oglasil in govoril o svoji novi veri. Rekel sem mu, da me to ne zanima in da je vsakdo pač prepričan, da je njegova vera najboljša. Guy mi je iz biblije pokazal nekaj vrstic, na moj ugovor pa dejal, da mnoge religije trdijo, da njihovo verovanje temelji na bibliji, zato bi bilo dobro, da bi ga preverili z resnico Božje besede.

Za biblijo sem slišal, ker pa sem bil katoličan bolj na papirju, sem mislil, da nima nič skupnega z mojo vero. Vendar pa je bil pogovor z Guyem ob primernem času, saj je na obisk prihajal tudi neki ženin sorodnik, katoliški misijonar, s katerim smo se lahko o vsem tem pogovarjali.

Ženin sorodnik je potrdil, da je biblija zares Božja beseda. Vendar pa nas je tudi opozoril, naj bomo previdni, saj je menil, da so Jehovove priče sicer dobri ljudje, da pa zavajajo. Ko sem spet videl Guya, sem ga povprašal o tem. Pojasnil mi je, da nauk o nesmrtnosti človeške duše ni biblijski, kot sem bil sicer poučen v cerkvi (Ezekiel 18:4). Vprašal je tudi, zakaj sorodnik ne uporablja Božjega imena Jehova (Psalm 83:18).

Presenetilo me je, ko sem izvedel, da ima Bog ime. Ko sva ti vrstici pokazala ženinemu sorodniku, je dejal, da biblije ne smemo jemati tako dobesedno. Ker razgovori z Guyem niso prinesli rezultatov, se je vrnil v Pariz, kjer je delal.

Čez leto dni je Guy spet prišel v Bretanjo in naju obiskal. Tokrat nama je povedal, da je biblija tudi preroška knjiga. To naju je navedlo, da sva se ji bolj posvetila. Naši pogovori so postali rednejši. Vseeno je moral biti Guy z menoj zelo potrpežljiv, saj se je moje življenje še vedno vrtelo okoli kolesarjenja in vsega, kar k temu sodi: prijateljev, navijačev in tako dalje. Poleg tega pa se je najinemu novemu zanimanju za biblijo uprlo tudi sorodstvo, saj je Bretanja zelo zvesta svoji verski tradiciji.

Mojo tekmovalno kariero je leta 1974 nenadoma končala prometna nesreča. Tedaj sva se z ženo pričela spraševati, kaj je v življenju zares pomembno. Odločila sva se, da se bova odselila iz našega mesta in se s tem umaknila vplivu sorodnikov. Tedaj sva se tudi redno začela udeleževati shodov v kraljestveni dvorani občine v Dinanu. Oba sva napredovala in leta 1976 sva se krstila.

Od tedaj sem imel veliko priložnosti, da z več kolesarskimi tekmovalci svoje generacije govorim o bibliji. Tudi ko hodim po hišah, me mnogi prepoznajo in se radi pogovarjajo o moji karieri v tekmovalnem kolesarstvu. Ko pa govorim o kraljestvenem sporočilu, nekateri niso več tako navdušeni.

Kadar me prime želja, da bi se dobro razgibal, se na kolo spravi cela družina. Vendar tudi ob takšnih priložnostih ne pozabim na resničnost naslednjih Pavlovih besed: »Telesna vaja je za malo koristna, pobožnost pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega.« (1. Timoteju 4:8) (Po pripovedi Jeana Vidamenta.)

[Okvir na strani 25]

Tour de France

Najbolj znano svetovno kolesarsko tekmovanje, Tour de France, se je začelo leta 1903. Dolgo je od 4000 do 4800 kilometrov, traja približno tri tedne in se sedaj končuje v Parizu. Okrog 200 profesionalnih tekmovalcev sodeluje na tej tekmi po Franciji, delno pa tudi po sosednjih državah. Množice gledalcev ob cesti pozdravljajo tekmovalce.

Rumeno majico obleče vsak dan tisti tekmovalec, ki ima najboljši vmesni čas. Tekmovalec, ki ima zadnji dan najboljši skupni vmesni čas, je zmagovalec.

Med najkrajše etape spadajo časovne preizkušnje, v katerih se merijo posamezniki ali klubi. V časovnih preizkušnjah, kjer se medsebojno merijo klubi, mora izbrano število tekmovalcev iz istega kluba na cilj prispeti istočasno.

[Navedba vira slike na strani 23]

Mike Lichter/International Stock

[Zemljevid/slika na strani 24, 25]

Leta 1968 je Jean Vidament pri 24-ih sodeloval v tekmi Tour de France

ROUBAIX (start)

PARIZ

Kolesarska tekma Tour de France

Francija