(5. del) Znanost — človeštvo v iskanju resnice

Znanstveni »čudež« 20. stoletja

KAR je še v 19. stoletju veljalo za »čudo« je v 20. stoletju postalo resničnost. Ena sama generacija je od vožnje s Fordovim modelom T napredovala do barvnih TV sprejemnikov, prek katerih je lahko spremljala človekov pristanek na mesecu. Znanstveni »čudeži« danes niso nikakršna posebnost, sprejemamo jih kot same po sebi umevne.

The New Encyclopædia Britannica navaja: »Znanstvene pridobitve zgodnjega 20. stoletja so tolikšne, da jih niti ne moremo katalogizirati.« Mišljen je »splošen vzorec napredka«, ki pa je »na vsakem večjem področju plod uspešnega strokovnega dela 19. stoletja«. To poudarja dejstvo, da je znanost trajajoč proces iskanja resnice.

Uveljavi se skupinsko delo

Znanstvena društva, skupine znanstvenikov, ki so se sestajale zaradi izmenjave znanja in izkušenj, so v Evropi nastala že v 17. stoletju. Da bi bila društva na tekočem z najnovejšimi odkritji, so celo pričela izdajati svoja glasila. To je omogočilo splošen pretok informacij, kar je pomagalo utrditi temelje prihodnjemu znanstvenemu napredku.

V 19. stoletju, so bile univerze že docela vključene v znanstvena raziskovanja, njihovi laboratoriji pa so v naslednjih letih prispevali pomembna odkritja.a V začetku 20. stoletja so tudi podjetja pričela ustanavljati raziskovalne laboratorije, v katerih so začeli razvijati nova zdravila, sintetične materiale (na primer plastiko) in drugo. To je ljudem prineslo koristi, raziskovalnim podjetjem pa masten zaslužek.

Uveljavitev teh laboratorijev in raziskovalnih skupin je smer razvoja obrnilo v prid organiziranemu raziskovanju, ki je spodrinilo zasebna prizadevanja. Nekateri znanstveniki so se spraševali o ustreznosti takšne metode. Leta 1939 je John D. Bernal, irski fizik in kristalograf s področja rentgenskega žarčenja, postavil vprašanje: »Ali znanstveni napredek leži v naključnem usklajevanju dela nadarjenih posameznikov, pri čemer vsakogar vodi njegovo lastno razumevanje, ali pa v skupinskem oziroma ekipnem delu ob medsebojni pomoči in z združevanjem dela po nekem vnaprej izdelanem vendar prožnem načrtu?«

Zaradi kompleksnosti raziskovanja in s tem povezanimi visokimi stroški se je Bernal zavzemal za delovanje v skupinah, težavo je videl le v tem, kako ga pravilno organizirati. Napovedal je: »V znanstvenem raziskovanju se bo vse bolj uveljavljalo ekipno delo.« Danes, nekako pol stoletja kasneje, se je izkazalo, da je imel Bernal prav. Razvoj se odvija v napredku smeri, kar pospešuje proces znanstvenega »čudeža« 20. stoletja.

»Kaj je storil Bog mogočni«

Ta vzklik je 24. maja 1844 Samuel Morse, izumitelj Morzejeve abecede, uspešno telegrafiral več kot 50 kilometrov daleč. S tem so v 19. stoletju pognale korenine telekomunikacijskega »čudeža« 20. stoletja.

Kakšnih 30 let kasneje, leta 1876, je Alexander Graham Bell s svojim asistentom Thomasom Watsonom pripravljal preizkus oddajnika in pri tem razlil nekaj kisline. Pokazalo se je, da je bil njegov klic »gospod Watson, pridite, potrebujem vas« več kot le klic na pomoč. Watson, ki je bil v drugi sobi, je sporočilo slišal in pohitel, zavedajoč se, da gre za prvi telefonsko povsem razumljivo prenešen stavek. Vse od tedaj ljudje hitijo, ko zaslišijo zvonjenje telefona.

V preteklih 93 letih sta znanstveni napredek in tehnologija postopoma višala življenjsko raven, ki je sedaj višja kot kdajkoli prej. Svet je postal ena sama velika soseska. Kar je nekdaj veljalo za nemogoče, je danes naš vsakdanji spremljevalec. Telefoni, televizorji, avtomobili in letala — oziroma katerikoli drugi »čudež« 20. stoletja — so postali tako nepogrešljivi del našega sveta, da kar pozabljamo, da je bilo človeštvo pravzaprav večji del svojega obstoja brez tega.

The New Encyclopædia Britannica navaja, da so v začetku našega stoletja »sijajni znanstveni uspehi obetali preobilo spoznanja in moči«. Vendar pa pridobitev tehnološkega napredka, do katerega je medtem prišlo, niso bili povsod enako deležni. Tudi ne moremo reči, da so bile te pridobitve vedno koristne. Knjiga še dodaja, da »bi le malokdo lahko predvidel probleme, ki jih bodo ravno te pridobitve povzročile družbenemu in naravnemu okolju«.

Kaj je povzročilo težave

Ne gre očitati znanstvenim dejstvom, ki nam pomagajo boljše razumeti vesolje, niti tehnologiji, ki je ta dejstva praktično izkoristila v prid človeštva.

Ti dve — znanost in tehnologija — sta že dolgo med seboj tesno povezani. Toda, kot ugotavlja knjiga Science and the Rise of Technology Since 1800 (Znanost in tehnološki razvoj po letu 1800), »njuna tesna zveza, ki je sedaj očitna, ni dobila pravih dimenzij vse do nedavnega«. Ta vez je bila očitno še med prvo industrijsko revolucijo dokaj ohlapna. Šele novejša znanstvena spoznanja so namreč prispevala k razvoju novih proizvodov, isto pa lahko rečemo tudi za prispevek obrti, rokodelstva in strokovnosti k razvoju mehanike.

Po nastopu industrijske revolucije pa je pospešeno kopičenje znanstvenih spoznanj ustvarilo plodna tla za večjo uveljavitev tehnologije. Ob obilju novih spoznanj so s tehnologijo skušali odpraviti težaško delo, izboljšati zdravje in ustvariti boljši, srečnejši svet.

Vendar tehnologija ne more biti nič boljša od znanosti, iz katere se napaja. Če je znanstveno spoznanje nepopolno, bo verjetno tudi vsakršen tehnološki razvoj, ki sloni na njem, hibav. Stranski učinki postanejo največkrat vidni šele takrat, ko povzročijo že precej škode. Kdo bi si na primer lahko mislil, da bodo razpršilci s klorofluoroogljikom ali ogljikovodikom, nekega dne načeli zaščitno plast ozona?

Pri tem pa ne gre prezreti še nečesa — motiva. Je že res, da se predan znanstvenik razdaja za znanje in je pripravljen v raziskovanja vložiti desetletja svojega življenja, zato pa se poslovnež toliko bolj zanima za dobiček in hoče znanje kar najhitreje uporabiti. In le kateri politik bo desetletja potrpežljivo odlašal z uporabo tehnologije, ki bi mu sicer takoj povečala politično moč?

Fizik Albert Einstein je z naslednjo izjavo pojasnil težavo: »Sprostitev moči atoma je spremenilo vse, le našega razmišljanja ne, to pa nas žene v neizogibno katastrofo.« (Podčrtano v navedku.) Da, mnogi problemi, ki jih je prineslo »čudo« 20. stoletja, niso nastali zgolj zaradi nezadostnih znanstvenih spoznanj, ampak tudi zaradi sebičnih interesov, ki so tehnologijo izmaknili nadzoru.

Značilen primer za to je televizija, ki je nastala, ko je znanost odkrila, da se zvok in slika lahko prenašata na velike razdalje. Tehnologija je stvar dodelala s tehnične plati. Vendar pa je napačna miselnost pohlepne trgovine in zahtevnega porabnika to čudo znanja in tehnologije izkoristilo za prenašanje pornografskih slik ter krvavih in nasilnih prizorov v mirne domove.

Znanost je prav tako odkrila, da se da snov pretvoriti v energijo. Tehnologija je stvar rešila po tehnični plati. Toda napačna miselnost, nacionalistična politika je bila kriva, da so to znanje in tehnologijo uporabili za izdelavo atomske bombe, ki še vedno kot Damoklejev meč visi nad glavo svetovne skupnosti.

Obdržati znanost na njenem mestu

Napačna miselnost se vidi tudi v tem, da smo s tehnologijo razvili orodje, ki bi nam moralo služiti, ne pa nam zagospodariti. Revija Time je na to nevarnost opozorila leta 1983 s tem, ko je izbirala »stroj leta«, računalnik, ne pa človeka leta, kar je sicer v navadi.

Time sklepa: »Če so računalniki prevzeli naloge, ki so jih ljudje do sedaj morali reševati s svojo glavo, kaj je torej sedaj v njihovih glavah? . . . Če računalnik, ki ima v svoj spomin vgrajen pravopis, zlahka odkrije pravopisno napako, čemu se torej učiti pravopisa? In ko je um tako razbremenjen na nekaterih področjih, ali se bo zaposlil z drugimi važnimi stvarmi, ali pa se bo polenil v množici videoiger? . . . Ali računalnik spodbuja aktivnost možganov, ali pa jih, ker prevzema tolikšen delež njihovega dela, pošlje »na pašo«?

Naj bo tako ali drugače, nekateri so tako vzhičeni nad znanstvenimi dosežki, da so znanost povzdignili v pravo božanstvo. Znanstvenik Anthony Standen je o tem spregovoril v svoji knjigi Science Is a Sacred Cow (Znanost je sveta krava) iz 1950. leta. Kljub rahlemu pretiravanju, so naslednje Standenove besede vredne razmisleka: »Kadar znanstvenik v beli halji . . . daje izjavo za javnost, ga morda ne bodo vsi razumeli, zato pa mu bodo gotovo verjeli. . . . Državniki, podjetniki, duhovniki, vladni možje, filozofi pri ljudeh zbujajo dvom in kritiko, toda znanstveniki — nikoli. Znanstveniki so visoko povzdignjena bitja, smetana družbenega ugleda, saj imajo monopol nad formulo ,Znanstveno je dokazano . . . ‘, ki očitno izključuje vsakršno možnost nestrinjanja.«

Zaradi takšnega napačnega razmišljanja želijo nekateri z navideznim protislovjem med znanostjo in biblijo dokazati, da je znanost »modrost«, religija pa »praznoverje«. Nekateri v tem tako imenovanem protislovju vidijo celo dokaz, da Bog ne obstaja. Če komu, potem gre neobstoj pripisati temu namišljenemu protislovju, ki ga je ustvarila duhovščina zaradi napačnega razumevanja oziroma razlage, ne pa Bogu. S tem žalijo Boga, avtorja Biblije, istočasno pa podstavljajo nogo človekovemu iskanju znanstvene resnice.

Ker poleg tega ti verski voditelji svojim župljanom ne pomagajo razvijati sadov Božjega duha, ostvarjajo ozračje sebičnosti, ki ljudem zbuja predvsem želje po lastnem zadovoljstvu in ugodju. Te želje pa se pogosto zadovoljujejo na račun drugih, celo do te mere, da znanstvena spoznanja zlorabijo v prelivanju krvi svojih bližnjih. (Galatom 5:19⁠-23)

Kriva religija, politika nepopolnih ljudi in lakomna trgovina so potisnile ljudi v njihov značilni vzorec današnjega časa: ljudje so »samoljubni, . . . nehvaležni, . . . nezmerni«, egoisti, ki jih vodi napačna miselnost (2. Timoteju 3:1⁠-3).

Takšni ljudje in organizacije so ustvarili izzive 21. stoletja, sedaj pa pričakujejo od znanosti, da jih bo rešila. Ji bo to uspelo? Odgovor boste prebrali v zadnjem delu te serije v naši naslednji številki.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Če je znanstveno spoznanje nepopolno, bo hibav tudi tehnološki razvoj, ki sloni na njem

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Niso vsi znanstveni dosežki tudi koristni

[Navedbe virov slik na strani 19]

Iz zbirke: Henry Ford Museum & Greenfield Village

Posnetek: NASA